Mobilni pogovor: Gozdni kolesar

Miha Šalehar je eden najbolj prepoznavnih glasov Vala 202, najbolj poslušane radijske postaje v Sloveniji. Je tudi televizijski voditelj, ki se ga spomnimo iz oddaj Videospotnice in Aritmija. Na policah slovenskih knjigarn sta tudi dve njegovi knjigi; zbirka kolumn Duh česa in novejša knjiga Pustolovec zmote, patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca, v kateri obelodani svoje poglede na življenje in na papir prelije tisto, kar tako ali tako govori v radijski eter. A Miha Šalehar ni samo pronicljiv opazovalec in komentator življenja in družbenih pojavov, pač pa tudi zaprisežen gorski kolesar in strasten motorist, zato je odličen sogovornik za našo rubriko Mobilni pogovor.     

Z Mihom Šaleharjem sva se dobila na vroč junijski dan, le kakšno uro po tem, ko je jutranji mikrofon Vala 202 predal popoldanski voditeljski ekipi. Do vrta šentviške gostilne Žibert, blizu katere tudi živi, se je pripeljal na motorju, ki je v spomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih njegovo glavno prevozno sredstvo. Z Mihom se ni težko pogovarjati; tako kot v radijskem etru tudi v živo pusti vtis, da se s svojimi sogovorniki pozna že vrsto let.

Miha, vaše oddaje so med najbolj poslušanimi na Valu 202, poslušalci se tudi redno javljajo v eter med vašimi oddajami. Kot poslušalci se ob tem pogosto neizmerno zabavamo. Se tudi vi - ali kdaj nastopijo trenutki, ko gre ta interakcija predaleč ali pa v nepravo smer?

Zagotovo se kdaj zgodi tudi to, a vseeno se tudi sam še vedno zabavam. Če se ne bi, tega ne bi več počel. Rad se pogovarjam z ljudmi, saj me zelo zanima, kaj poganja našo družbo. Včasih gre vse skupaj res čez rob in iz pogovora res nastane obešenjaška zafrkancija, včasih pa me sogovorniki pozitivno presenetijo in dobim briljantne sogovornike, o katerih idejah in mnenjih razmišljam tudi, ko se peljem domov iz službe. Najbolj sem zadovoljen, če mi v etru uspe ustvariti okolje, v katerem sobivajo različna, tudi diametralno nasprotna mnenja. Političnih tem pa se izogibam. 

Pogosto vas slišimo kot izrazito ciničnega, sarkastičnega komentatorja vsakdanjega življenja. Ste tudi v resnici tak? Vam gre res vse na živce? 

Hm, ne bi rekel, da mi gre vse na živce. Mogoče moj sarkazem izvira iz dejstva, da ob številnih temah pogovorov predvidevam, kam se bo debata razvila in se to potem v resnici zgodi. Prav danes sem preštel, da bo kmalu na sporedu tisoča oddaja Toplovod in v vseh teh letih kar dobro vem, kam se bo odvila debata. Zdi se mi, da sem bil včasih bolj ciničen, z leti pa sem postal bolj ponižen. Motivacijo še vedno najdem, čeprav se zavedam, da večno tega ne bom mogel početi. Pomagajo tudi nenehne družbene spremembe, zaradi katerih nam res ni dolgčas. Mogoče celo pogrešam malo več mirnosti, malo vsakdanjega dolgčasa …

Poslušalci včasih dobimo vtis, da vas materialne dobrine - pri tem mislim tudi na avtomobile - ne zanimajo in jih celo prezirate, a v svojem oglašanju vendarle pogosto omenjate avtomobile. Sodelavec Jure celo pravi, da imate nekakšen ciničen fetiš na Audijeve avtomobile?

V tem svetu je težko biti nematerialist. Prej ali slej ugotoviš, da smo na nek način vsi materialisti. Res pa je, da me avtomobili absolutno ne zanimajo v materialističnem smislu. Povsem zadovoljen sem na primer z mojo dacio, ki mi res služi le kot prevozno sredstvo iz točke A do točke B in ki mi je dobra zato, ker lahko v njen prtljažnik naložim celo paleto tovora. Pri motociklih pa gredo moji apetiti v nebo. Ne bi imel le enega, imel bi jih pet. Pri motorjih sem zelo pikolovski in preberem vso literaturo ter številne revije, tako da imam razumevanje tudi za tiste, ki jih na ta način zanimajo avtomobili. Audije pa pogosto omenjam zato, ker imam prijatelja mehanika, pri katerem včasih vidim kakšnega audija na dvorišču delavnice. Smešno se mi zdi, ko prijatelj pojasni, da si je nek tip iz Nemčije pripeljal “hudega audija”, zdaj pa nima za plačilo popravila. To se mi zdi zabavno in zato to priliko pogosto uporabim v etru. Sicer pa me tehnika zanima z inženirskega vidika.

Zanimajo me vse zapletene naprave, tudi avtomobili. Cenim inženirje in njihovo delo, saj menim, da je to področje, kjer se odrasli moški še lahko po otročje igrajo. 

Sledite dogajanju pri električni mobilnosti ali zelenih politikah? 

Te teme me zanimajo v širšem družbenem kontekstu z vidika prehoda v neko bolj vzdržno prihodnost. Ko razmišljam o prihodnosti, se mi zdi, da bo verjetno pod vprašaj postavljena tudi naša individualna mobilnost, kot jo poznamo danes. Avto nam v osnovi omogoča neko svobodo, a hkrati se je treba vprašati, kakšna svoboda pa je to, če se z avtom, za katerega plačujemo mesečni obrok, vozimo po nakupih drugih materialnih dobrin. Ne vem, zame to ni ravno neka svoboda. 

Ena od glavnih mobilnostnih tem je nedvomno električna mobilnost. Kako vi gledate na to? Ste že preskusili električni avto? Bi električni avto ustrezal vašemu življenjskemu slogu?

Sem preskusil električni avto in me je fasciniral. Všeč mi je bilo, ko se je pozimi notranjost takoj segrela, ne pa kot v mojem dizlu, kjer me pozimi vseskozi zebe. A dlje od te trenutne fascinacije pri električnih avtih še nisem prišel. Ne razmišljam resno, da bi si ga omislil. Glede motorjev sem zelo konzervativen. Imel sem sicer priložnost sesti na KTM električni enduro motocikel, ki me je navdušil s svojim navorom, a motoristi smo konzervativci in “petrolheadi”, ki se navdušujemo nad odmičnimi gredmi, ventili in valji in smo se o njih pripravljeni pogovarjati dolgo v noč. Ne vem, težko se bo z enako strastjo pogovarjati o akumulatorjih in elektromotorjih. 

Poznani ste kot radijski voditelj, a veliko ljudi ve, da ste tudi zagrizen gorski in gozdni kolesar, ki gradi in vzdržuje kolesarske parke in traile. Vam je kolo pobeg od vsakdanjih problemov ali zgolj hobi?

V bistvu me navdušuje vse, kar ima balanco, krmilo. Sem strasten gorski kolesar, ki se rad spuščam po gorskokolesarskih poteh, a rad tudi brcam navzgor v klanec. Eno brez drugega ne gre. Trpljenje v klanec je nagrajeno z adrenalinskim spustom v dolino. Naš kolesarski center v Robidišču ima 11 kilometrov kolesarskih gozdnih poti za spust oziroma trailov. Obiskovalcem ponujamo prevoz s kombiji na izhodišče, sam pa grem na štart vedno na noge. Le enkrat v petih letih sem se pustil peljati navzgor s kombijem. 

Kaj pravite na električna kolesa? Ste kolesarski purist in se zmrdujete nad elektriko v pestih - ali ste si morda že omislili električno kolo? 

Ne zmrdujem se nad električnimi kolesi, zdijo se mi super pogruntavščina, a zame to ni kolo. Čeprav so danes najsodobnejša kolesa tehnično zelo kompleksna, so to še vedno preproste mehanske naprave, s katerimi si v gozdu lahko cel dan. Električna kolesa pa rabijo neko zunanjo pomoč, neko odvisnost od ostalega sveta. Zdi se mi, da z njimi nismo tako svobodni, kot smo na običajnih kolesih. Še nekaj bi izpostavil: električna kolesa so nedružabna. Če je nekdo na električnem, nekdo pa na običajnem kolesu, se ta dva kolesarja ne družita, ne trpita skupaj in se ne veselita skupaj. Priznavam pa, da električna kolesa omogočajo, da v eni uri prevoziš pet trailov, kar z navadnim kolesom seveda ni mogoče. 

Ste tudi motorist. Nedeljski motorist za zabavo in rekreacijo ali vsakodnevni motorist? 

Motor je moje glavno prevozno sredstvo. Od marca naprej se v službo ne vozim z avtom, ampak le z motorjem. Zanimivo naključje: prav danes sem mojega BMW GS prodal, zato razmišljam o nakupu drugega motorja. Morda bo spet BMW, morda KTM, razmišljam tudi o Ducatiju. Toliko o mojem nematerializmu, mar ne? 

Ste se že udeležili kakšnega treninga varne vožnje pri nas na Vranskem?

Ne še, a ga načrtujem. Nedavno sem o tem govoril z vašim inštruktorjem Vojkom Safranom in prav veselim se že obiska. Tudi nekaj mojih izkušenih motorističnih prijateljev in znancev, med njimi tudi takšni, ki so na motorju že desetletja, mi je z navdušenjem poročalo o svojih izkušnjah v AMZS centru varne vožnje na Vranskem. Se že veselim!