Pravni nasveti: Odgovornost staršev - in šole - za dejanja otrok

Začelo se je novo šolsko leto in ceste, pločniki, avtobusne postaje ter šolska dvorišča bodo znova polna otrok. Z novim šolskim letom se velja znova ozreti tudi na različne vrste odgovornosti – v mislih imam predvsem skrb staršev in učiteljev, da otroci ne počnejo neumnosti oziroma povzročajo škode. Kdo pa je v resnici odgovoren za dejanja otrok?

Novi časi so čudni, saj se otrokom in njihovim staršem pogosto pogleda skozi prste pri različnih nečednih dejanjih in to najpogosteje na račun šole oziroma učiteljev. Poglejmo, kako je v našem pravnem sistemu razporejena odgovornost staršev oziroma šole za dejanja otrok.

Obveznosti in pravice staršev in otrok po Družinskem zakoniku

Ko preučujemo razmerja med starši in otroci, moramo poznati nekatera določila Družinskega zakonika. V skladu s tem zakonom velja, da so starši tisti, ki nosijo glavno odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter za njegov razvoj. Koristi otroka so torej njihova poglavitna skrb.

Zakon omenja tudi starševsko skrb, ki označuje tiste obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo izobraževanje, pa tudi obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja.
Starši morajo skrbeti za življenje in zdravje svojih otrok, jih varovati, negovati in vzgajati ter tudi nadzorovati. Omogočiti jim morajo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Starši morajo po svojih močeh skrbeti tudi za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje.

Temeljno pravilo je, da otroke zastopajo starši. Če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti (denimo s strani šole, učiteljice ali učitelja), se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev, če starši ne živijo skupaj, pa tistemu, pri katerem otrok živi, ali tistemu, ki je naveden v sodni poravnavi ali odločitvi sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka.

Otrok, ki dopolni 15 let, lahko načelno sam sklepa pravne posle, ni pa ta pravica absolutna, saj je za sklepanje poslov, ki bistveno vplivajo na otrokovo življenje pred polnoletnostjo ali po njej, še vedno potrebno dovoljenje staršev.

Odgovornost staršev oziroma nekoga drugega za dejanja otroka

Navedena določila Družinskega zakonika so pomembna, saj nakazujejo, da je primarna skrb za otroka še vedno zaupana staršem. To pomeni, da si moramo v tistih mejnih primerih, ko je meja glede odgovornosti staršev ali nekoga drugega (denimo šole) nekoliko zabrisana, zateči k razlagi, da je primarna odgovornost za otroke na strani staršev.

Kar se tiče odgovornosti za škodo, ki jo otrok povzroči drugemu, pa moramo uporabljati določila Obligacijskega zakonika (OZ-A).

Temeljno pravilo je, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. So pa lahko odgovornosti prosti, če so podani razlogi za izključitev odgovornosti ne glede na krivdo (tak primer je denimo primer višje sile – vis maior). Prav tako starši ne odgovarjajo, če je škoda nastala, ko je bil tak otrok zaupan drugemu, in če je ta zanjo odgovoren.

Starši prav tako odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči njihov mladoletni otrok, ki je že dopolnil sedem let, a s pomembno razliko: v primeru, če namreč dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde (denimo brez malomarnosti) za škodna dejanja njihovega otroka ne bodo več odgovarjali. Če pa odgovarja poleg staršev za škodo tudi otrok, velja, da je njihova odgovornost solidarna.

Če je mladoletnik škodo povzročil drugemu medtem, ko je bil pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Zadnji del tega določila je pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Pomeni namreč, da v primerih, ko je otrok še posebej agresiven, divji ali nasploh neobvladljiv, šola oziroma učitelji ne bodo odgovarjali za škodo, ki jo tak otrok povzroči drugemu (denimo, da se spušča v pretepe, spolno nadleguje, uničuje premoženje, ipd.). Je pa dokazno ravnanje, da je šlo za takega otroka, še vedno na njih.

Posebna odgovornost staršev

Veliko pozornost si zasluži določilo glede posebne odgovornosti staršev. Določa namreč, da v primerih, če nadzorstvo nad mladoletno osebo ni dolžnost staršev, temveč koga drugega (denimo šole), potem ima oškodovanec še vedno pravico zahtevati odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi. Če je tisti, ki ima v tem primeru dolžnost nadzorstva, oškodovancu plačal odškodnino, pa ima pravico do regresnega zahtevka zoper starše takega otroka.

Tovrstno ureditev lahko vsekakor pozdravimo, saj ponuja pravni temelj, na osnovi katerega bodo lahko odškodninsko odgovarjali tisti starši, ki ne poznajo osnovnih zakonitosti zdrave, humane in razumne vzgoje, zaradi česar so se njihovi otroci razvili v družbeno neprilagojene in problematične posameznike.

Omenil bi še pravilo odgovornost iz pravičnosti (146. člen OZ-A). V skladu z njim velja, da v primeru, če je škodo povzročila oseba, ki zanjo ni odgovorna, pa odškodnine ni mogoče dobiti od tistega, ki bi jo bil moral nadzorovati, lahko sodišče vseeno naloži takemu povzročitelju škode povrnitev vse škode ali njenega dela, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na premoženjsko stanje povzročitelja škode in oškodovanca.

Če pa je škodo povzročil za razsojanje zmožen mladoletnik, ki pa je ne more povrniti, sme sodišče, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na premoženjsko stanje staršev in oškodovanca, naložiti staršem, da morajo v celoti ali deloma povrniti škodo, čeprav zanjo ne odgovarjajo.

Sodna praksa

Omenil bom še dva zanimiva primera iz sodne prakse. V zadevi VSC sodba Cp 364/2007 se je Višje sodišče v Celju opredelilo glede obsega krivdne odgovornosti staršev za škodo, ki jo je povzročil mladoletnik. Izreklo je, da je krivdna odgovornost staršev za tako škodo podana tudi ko starši kljub sicer dobri splošni vzgoji ne usmerjajo in ne kontrolirajo otroka v situacijah, ko bi ga morali ali mogli pričakovati, situacije lahko pripeljejo do škode, npr. vztrajna in drastična kršitev prepovedi uporabe motorja zunaj dovoljenega območja.

Višje sodišče v Celju (zadeva sodba Cp 523/2011) je obravnavalo tudi primer povezan z dolžnim nadzorstvom šole. Izreklo je, da šola za škodo, ki jo mladoletnik utrpi pri uri športne vzgoje, ne odgovarja, če dokaže, da je bilo nadzorstvo nad mladoletnikom opravljano na dolžni način ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu, ter da je učitelj v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.

Preveč “živahni” otroci?

Poglejmo še dva hipotetična primera, ki jih ni težko najti v resničnem življenju.

Na primer: kdo je odgovoren, če si 17-letni mulc doma “sposodi” očetov avto in se z njim v križišču zaleti v sosedov avto? 

Vedeti moramo, da postanejo otroci, ko dopolnijo 14 let, kazensko odgovorni tako za kazniva dejanja kot tudi za prekrške. A poleg otroka so za ravnanje mladoletnega otroka vse do njegove polnoletnosti lahko odgovorni tudi starši, vendar pa je njihova odgovornost krivdna, kar pomeni, da bo oče odgovarjal za dejanje svojega sina le, če mu bo mogoče dokazati krivdo (malomarnost), denimo pri vzgoji svojega sina, sicer pa ne. Primer take pomanjkljive vzgoje bi denimo bil, da oče ne bi imel nič proti, da se njegov mladoletni sin brez izpita vozi po domači soseski. Poudaril bi še, da se krivda staršev domneva, zato mora v takem primeru oče dokazati, da pri njem taka krivda ni podana.

Drug primer: kdo je odgovoren, če 15-letnega sina dobi policija, ko se vozi z neregistriranim in sfriziranim mopedom?

Odgovarja 15 letni sin, vendar pa lahko odgovarjajo tudi njegovi starši (ali pa skrbniki), če bi se izkazalo, da so opustili dolžno nadzorstvo. Tak primer bi denimo bil, če bi se izkazalo, da niso nič storili, da bi mu preprečili vožnjo s takim mopedom, ali pa so ga celo spodbujali k taki vožnji.

mag. Boštjan J. Turk