Na pedalih: Kako izbrati ustrezno kolo za otroka?

Otroško kolo se kupuje skupaj z otrokom. Tudi tricikel in tudi poganjalček. Izbira pravega otroškega kolesa je ravno tako pomembna, kot je pravilna izbira čevljev. Sliši se preresno, ampak zaradi ene napakice lahko otroka odvrnete od ljubezni do kolesarjenja.  

Vemo, kako gre izbira otroških koles. Najprej ga vozimo v sedežu za našim hrbtom. To je prvi stik otroka s kolesom in že takrat moramo biti pozorni, da se otrok, čeprav za našim hrbtom, počuti udobno in varno. Najprej udobno, ker o varnosti še ne zna razmišljati. To pomeni, da ne sedi preblizu našega hrbta, da mu čelada ne leze na oči ali zatilje in se zato ne more lepo nasloniti na naslanjač sedeža, da ima nogi na svojem mestu in ne more vsevprek bingljati z njima. 
Drugi stik s kolesom je staršev stik s palico, ki je privijačena med zadnji kolesi tricikla. Poznamo ta čudni kolesarski pripomoček. Tricikel, voden s palico, ki ga starš poriva naprej, otroku pa se pedalki na prvem kolesu vrtita v prazno, ker smo prehitro kupili kolo, na katerem otrok še ne seže z nogama do pedal. In potem starš ob pomoči palice nagne tricikel na zadnji kolesi in glisiranje se začne. Ne rečem, da se otrok ne zabava, ampak to se šteje med napakice pri nakupu tricikla. 

Poganjalec: da ali ne

Če smo zgrešili pri triciklu s palico, se pojavi vprašanje, če ne bi bilo bolje, da otroka seznanimo s poganjalcem oziroma poganjalčkom. Poganjalci so prišli na dvorišča (ne na ceste), ker so nekateri izdelovalci koles strokovno ugotovili, da je ta pripomoček učinkovitejši od kolesa s pomožnima kolescema oziroma od tricikla. Kaj je tricikel? Kolo, ki ima pedali na prednjem kolesu, kolo, ki nima verige in ima zadaj vzporedno dve kolesi za boljšo stabilnost. Kaj je poganjalec? Poganjalec je praprapravnuk “laufmašine”, ki jo je izumil Karl Drais okoli leta 1815. Drais je izumil kolo, pozabil pa na pedala in se je gosposko z nogama poganjal in tudi premikal s kolesom, ki je bil podoben kolesu, ampak so mu pravili laufmašina. Poganjalec je pomanjšanja reinkarnacija tega izuma. Ni dolgo tega, ko ga pri nas sploh nismo poznali. Tricikel je bil zakon, ki ga je nadgradilo kolo z dvema pomožnima kolescema. Poganjalec? Najprej smrtno nevaren, potem neverjetno okoren (za otroka) in na koncu najboljša igrača na svetu. Pred kratkim sem videl tudi model, po katerem lahko s kredo rišeš in brišeš in rišeš… Krasna zadeva!
Prednost poganjalčka je v tem, da se otrok lahko že zelo zgodaj spozna z ravnotežjem. Najprej se plazi, potem shodi in naslednji uspeh je obdržati se na sedežu poganjalca. Vsem otrokom to ne uspe. Veliko otrok ne sprejme poganjalca, bojijo se ga, ker so pri prvem stiku s tem čudom doživeli strah. Krivi smo starši, seveda. Ko otroku predstavimo poganjalca, moramo biti res dobre volje.
Škoda, da ne obstajajo več poganjalci za odrasle, da bi lahko otroku v živo pokazali, kako se na njem uživa, kajti starši smo pri takih opravilih vedno za zgled. Ampak, če otrok ne vidi starša na poganjalcu, kako naj ve, kako se stvari streže? Pogleda sosedovega mulca, prijateljčka iz zgornjega nadstropja, sosednje hiše. Starši smo vedno krivi za vse. Če je otrok žerjavica na dveh nogah, se mu bo mudilo na drugi konec ulice in bo zanj poganjalec več kot krasen pripomoček na poti k osamosvojitvi.
In potem pride pamet na plan in pove, da tudi poganjalci niso najboljša izbira za “predkolo”, za učenje vožnje s kolesom. Zakaj? Zato, ker otrok poganjalca sploh ne razume kot kolesa, ampak zgolj kot igračo, ob pomoči katere se hitreje oddaljuje od starša. In nekega dne, ko pride čas, da presedla na kolo, je otrok zbegan, ker mora kolo poganjati ob pomoči dveh pedal. To je novica, ki je ni pričakoval. In potem pride strah in otrok se ga boji in … Oče mora v garažo po pomožna kolesca, ki jih je še on gulil pred leti. In smo spet na začetku evolucije otroka kolesarja. 
Otroška kolesa s pomožnima kolescema so še vedno živa. Marketingarji poganjalcev so ta kolesa označili kot uničevalce otroških hrbtenic. Vemo, da se otrok pri vožnji s pomožnima kolescema nagiba na levo ali na desno stran. Vemo, kako je to videti. Glava hoče naravnost, eno kolesce je nižje od drugega, ker enostavno ne moreta biti v vodnem merilu, zato je hrbet zvit ali na levo ali na desno. Delno to drži, ampak otrok se s pomožnima kolescema vozi dan dva, teden ali dva in potem mu načnejo živce in starš odvijači najprej enega in drugi dan še drugega. In v tem času ne more priti do poškodbe hrbtenice. Prej bo prišlo do kakšne poškodbe s poganjalcem, ker to čudo nima zavor, ker je dvorišče hitro premajhno za izzive in otrok prehitro švigne sam na ulico. In vendar zelo odobravam poganjavčka, ker je ugotovljeno, da otrok na njem neizmerno uživa, če se ga ni ustrašil ob prvem stiku.

Najpomembnejše pri izbiri otroškega kolesa

V vsakem primeru je najbolje, da je pri nakupu kolesa otrok z vami. Kolo mora preizkusiti, ker le tako lahko ugotovimo, katero je ustrezno. Seveda tu ne gre za model ali znamko, gre predvsem za ustrezno velikost. Pri otrocih je ugotovitev pravšnje velikosti malce drugačna kot pri odraslih. Osnovno merilo se določi tako, da otrok sede na sedež kolesa, ki mora biti spuščen na najnižjo točko. Ko je sedež čisto spuščen in otrok lahko sedi na sedežu tako, da ima cela stopala na tleh, je kolo dovolj veliko. Otrok se mora v vsakem primeru najprej počutiti varno. Varno pa se počuti takrat, ko ve, da lahko v vsakem primeru z nogami seže do tal, ne da bi imel kakršnekoli težave. Potem sedež dvigujemo po potrebi oziroma po tem, kako otrok napreduje s tehniko ali znanjem vožnje. Če otrok ne more s celimi stopali do tal, ko sedi na sedežu, je kolo preveliko. Žal starši največkrat pozabljajo, da otroci svojega prvega kolesa še ne obvladajo in zato “popuščajo”, češ važno je, da se vsaj s prsti ene noge lahko dotakne tal. To je napačno in nevarno razmišljanje!

Kakšna otroška kolesa poznamo?

Ločijo se po dimenziji koles v palcih oziroma colah. Začne se z 12- palčnimi, ki so običajno opremljena še s snemljivimi pomožnimi kolesci in so namenjena otrokom med 3. in 4. letom starosti. Nadaljuje se s 16-palčnimi, ki so namenjena med štiri in šest let starim otrokom. To so že kolesa za otroke, ki obvladajo vožnjo brez pomoči pomožnih kolesc. Naslednja so 20-palčna. Za lažjo predstavo: platišča oziroma obročniki so takšne velikosti, kot jih je imel legendarni pony. Kolo, ki se imenuje BMX, ima prav tako 20-palčna kolesa, vendar to kolo ne spada med otroška kolesa! Danes so otroška 20-palčna kolesa največkrat v obliki gorskih koles. Največje kolo, ki se mu še reče otroško kolo, je 24-palčno kolo, ki je namenjeno od sedem do devet let starim otrokom. Seveda je starost pogojena z otrokovo velikostjo, zato je vedno priporočljivo, da je otrok z vami, ko se odločate za nakup.

Foto: Kakšna otroška kolesa poznamo?

Opaziti je, da naši kolesarski trgovci zelo pazijo na kakovost koles, zato upam trditi, da boste pri specializiranih prodajalcih težko našli nekakovostno kolo. Vsa kolesa, ki se dobijo na našem trgu, so tehnično brezhibna in so opremljena s številnimi dodatki, ki jih določa povpraševanje na trgu, zato bodite pozorni pri nakupu rabljenega kolesa. Svetujem, da se po nakupu rabljenega kolesa takoj odpravite v kolesarski servis, da kolo pregledajo in ugotovijo, če potrebuje temeljit servis, če je varno … Otroško kolo mora biti pač vedno brezhibno. Starše opozarjam, da večkrat na leto kolo pregledajo, saj otroci še nimajo razvite skrbi za svoje stvari.

Od 12 do 26 palcev

12-palčno otroško kolo s pomožnima kolescema (12 palcev je premer plaščev oziroma obročnikov in ne številka okvirja). 12-palčna kolesa lahko uporabljajo že otroci stari dve leti in pol ali tri leta.
Sledi 16-palčno kolo, ki je primerno za otrok od treh ali treh in pol let starosti naprej, odvisno od višine, starosti in motoričnih sposobnosti otroka. Kolesa velikosti 20 palcev imajo lahko tudi že menjalnik. 24-palčno otroško kolo je lahko že specialka. Zakaj pa ne?
Vsa kolesa so lahko še brez opreme, saj otroci kolesarski izpit delajo šele v petem razredu osnovne šole. Do takrat pa ne smejo v promet. 26-palčno gorsko kolo za odrasle je sicer izumrlo, vendar ostala so nekatera, ki zdaj spadajo v kategorijo otroških 26-palčnih koles. Največkrat je zdaj tako, da so na vrsti kar že 27,5-palčna kolesa z najmanjšo številko okvirja.

Zakaj je dobro, da otrok kolesari?

Kolesarjenje: krepi srce, krepi mišice predvsem spodnjega dela telesa, izboljšuje koordinacijo, izboljšuje samopodobo in duševno stabilnost, izboljšuje imunski sistem.