Na pedalih: Varno in zabavno družinsko kolesarjenje

Pomlad je tu in z njo kolesarji. Skrajni čas je, da se odpravimo na družinsko kolesarjenje. Kolesarjenje je postalo zelo priljubljena oblika preživljanja skupnega družinskega prostega časa. Nekateri smo se za tako obliko družinskega preživljanja prostih uric odločili tudi zato, ker smo ugotovili, da otrok ne znamo motivirati za pohodništvo. Kolo in kolesarjenje je pa ja bolj zanimivo od neskončne hoje na hrib? No, ni nujno.

Kam na družinsko kolesarjenje, je vprašanje, ki se nam najprej zastavi, čeprav bi se nam moralo malce pozneje. Prvo vprašanje bi moralo biti: ali sploh imamo primerna kolesa za družinsko kolesarjenje, ampak o tem malce pozneje.

Družino spraviti v promet je lahko zelo nevarno

Nekaj moramo nujno vedeti. Kolesarji smo del prometa, zato se moramo zavedati, da je varnost na prvem mestu pomembnosti, šele potem pridejo ostali užitki. Slovenija je skopa s kolesarskimi stezami, vendar zato toliko bolj bogata s privlačnimi potmi z malo prometa. Varnost pa je tako slabo brana tema, kajne? Pisanje o varnosti se ne bere, ker vsi že vse vemo. Da, čelado moramo imeti na glavi in tehnično brezhibno kolo? Drži, vmes pa je še nekaj, kar vsi vemo, vendar smo pozabili. Spomnimo se.

Pred začetkom družinskega kolesarjenja

Preden se z družino odpravite na kolesarjenje, je treba upoštevati nekaj osnovnih nasvetov, da se lep dan ne spremeni v pravo družinsko moro.

Tako otroška kolesa kot tudi starševska morajo biti tehnično brezhibna. S tem se bomo izognili nepotrebnim težavam na poti. Nasvet: pred prvim izletom naj specializirani serviser koles pregleda in po potrebi popravi vsa vaša kolesa. Evo, kaj smo napisali? Preglejte svoja kolesa in če boste ugotovili, da jih že dolgo ni videl serviser, potem …

Zračnica poči, ko to najmanj pričakujemo. Ne pozabimo na mini orodje, zračno tlačilko, rezervno zračnico in pribor za montažo in demontažo plašča. Ne smemo pozabiti, da ima vsako kolo svojo velikost zračnice! Nasvet: vsak serviser vam bo priporočil, kakšno orodje morate imeti vedno s sabo. Vendar vam to ne bo kaj dosti pomagalo, če tega mini orodja in vsega zraven ne boste znali uporabiti, ko bo to nujno.

Žeja in lakota na kolesu prej presenetita. Nasvet: eden od staršev naj vzame nahrbtnik ali kolesarsko torbo, v kateri naj bo dodatna pijača in kaj za pod zob. Ne preveč in ne premalo. Če greste na družinsko kolesarjenje, si boste na cilju najbrž privoščili pico ali kaj drugega dobrega za pod zob. Torej za na pot potrebujete bolj športne prigrizke v obliki energijskih tablic in čokoladic.

Čelada je zakonsko predpisana le za otroke, a prav tako koristna tudi za starše. Nasvet: starši bodite pozorni, kako si otrok povezne čelado. Ni dovolj zgolj imeti jo na glavi. Čelada mora biti na otrokovi glavi nemoteča in varno, ne pretesno in ne preohlapno zapeta. Mora biti pravilne velikosti in pravilno zapeta. Vsa navodila so priložena v škatli.

Slovenija že ima kolesarske steze, zato najprej prekolesarite te. Nasvet: na kolesarskih stezah, kjer ni avtomobilov, boste pridobili “družinske” izkušnje, ki jih boste potem lažje uporabili na kakšnih drugih poteh, kjer se avtom ne boste mogli izogniti.

Dan pred odhodom dobro preverite vremensko napoved. Nasvet: v poletnem času se vreme hitro spreminja. Tudi močno sonce je lahko zelo moteče.

Dogodek, ob katerem bi AMZS pomoč kolesarjem še kako prišla prav

Oče je bil presenečen, mama besna, hči radovedna, sin pa je rekel, da je guma umrla. Stali so sredi kolesarske steze in nihče ne bi mogel mimo, ne da bi jih splašil kot jato plašnih jerebic ali živalsko zavpil ali pa se ustavil in vprašal, če potrebujejo pomoč. Slednje sem storil, ker prepoznam kolesarske nesrečne trenutke. Hči, kakih dvanajstih let s slušalkami v ušesih, je zelo na glas dejala, da jim je ena guma umrla. Oče je rekel: defekt. Mama pa je zavpila: “A ravno zdaj, ko smo se končno odločili iti na kolesarski izlet?” Lastnik umrle gume je bil preplašen in zelen pod čelado. Strokovno sem izjavil, da je defekt sestavni del kolesarjenja in da se ga da popraviti v petih minutah. Osem oči se je zazrlo vame kot v rešitelja Robinzonove družine. Nam boste pomagali? Vprašanje se mi ni zdelo na mestu, sploh ker je prišlo iz ust moškega, ki naj bi bil glava oziroma vodja družine na kolesih. Rad pomagam, če je sila, vendar en navaden defekt boste pa ja popravili, sem si mislil in si ogledoval to glavo družine. Žena je jasno imela od kolen navzdol povsod tetovaže premastne verige. Zdela se je možata, a le toliko, da je verbalno napadala lastnega moža in ne toliko krivila sebe, da se je podala na pot brez rezervne zračnice, tlačilke in mini kolesarskega orodja. Da!

Osnovni pribor z rezervno zračnico stane približno dvajset evrov. Če družina kolesari skupaj, zadostuje ena tlačilka, kar zmanjša stroške po biciklu. Torej ena družina potrebuje zgolj eno tlačilko, en par ključkov za demontažo in montažo plašča in seveda vsak svojo zračnico, ker se lahko zgodi, da se stakne več kot ena umrla guma. Zračnica stane od štirih evrov naprej. Družina, pred katero sem se ustavil, je imela dve kolesi s 26-palčnimi zračnicami, ata je imel 28-palčno in nesrečni sin 24-palčni. Torej bi nujno potrebovali štiri zračnice za na pot. Jaz, nesrečnik, pa sem prišel mimo s tubularnimi pnevmatikami, torej s takimi, za katere zračnice le redkim lahko posodiš. Tega, da nisem mogel razložiti, da se sinku ne da pomagati, ker ima najmanjše kolo med vsemi, niti ne bom razlagal, ker je žena dejala, da njen mož ne bi znal zamenjati gume na kolesu, tudi če bi imel s sabo celo AMZS delavnico. Torej smo potrebovali pribor za krpanje zračnic, ne rezervne zračnice. Ura pa se je bližala poznemu večeru. Med Mojstrano in Gozd Martuljkom smo se gledali. Od petih mimovozečih niti eden ni imel rezervne zračnice. Šesti je imel tlačilko, ne pa zračnice. Sedmi je imel zračnico, vendar je bila prevelika. Mama je bila pred jokom, hči pa se je kratkočasila s klicanjem frendic. Glava družine me je nemočno gledala. Pomagajte nekako, je večkrat izustil. Glavo sem nihal levo desno in potem še v hitrejšem ritmu, ko je “glavaš” dejal, da so avto parkirali v Ratečah. Le zakaj se AMZS že takrat ni spomnil pomagati kolesarjem?

Improvizacija

Nimamo druge izbire kot improvizacijo. Potem sem se lotil starega kolesarskega trika in v očeh hčerke postal v sekundi “svetovna faca”, žena me je povabila k njim v Ljubljano, glavaš mi je ponujal evre, mulc pa me je hotel za očeta. Dejal sem, da bo kolo zdržalo samo in le do avtomobila v Ratečah in niti metra več, da slučajno ne bi zavijali še na Vršič … orka… . Odvihral sem naprej, ker nisem hotel gledati poskakovanja otrokovega zadnjega kolesa ter zavpil, naj jutri takoj nabavijo rezervne zračnice, tlačilke in orodje. Nauk zgodbe: brez rezervne zračnice, orodja in tlačilke nikar ne kolesarite! Prav tako ne brez AMZS pomoči.