1987
+386 1 530 53 53
Tokratni hibridni izlet smo začeli “na komandi” Parka vojaške zgodovine. Najbolj obiskan slovenski muzej ponuja zanimivo doživetje za celo družino, saj osupne s tehniko, zgodbami in čudovito 14,5 km dolgo panoramsko pešpotjo. Ta pohodnike skozi podzemlje srhljive utrdbe Alpskega zidu pripelje do izjemnih razgledov na vrhu Šilentabra in skrivnostnih stezic, po katerih je Levstikov junak Martin Krpan na svoji kobilici tihotapil sol.
Kaj imajo skupnega čudovita narava kotline, v kateri se rodi burja, utrdba s 3-metrskimi betonskimi zidovi, robati Martin Krpan, pa tanki, podmornica in celo letalski motor legendarnega spitfireja ter dnevna soba iz obdobja, ko se je naša dežela borila za svojo samostojnost? Vse to in še kaj za povrh družini postreže izlet v Park vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem naj spomnimo, da imajo člani AMZS pri nakupu vstopnice 15-odstotni popust.
Kotlina presihajočih jezer, kjer se rodi burja
Poleg krožne poti po sledeh vojne vihre, ki smo jo prehodili tokrat, smo se z našim hibridnim cestnim terencem še pred obiskom muzeja ustavili v krajinskem parku Pivških presihajočih jezer. Tam se v kraških kotanjah rojevajo - in umirajo - jezera: po obilnem deževju ali taljenju snega se jih iz globin Krasa po površju razlije kar 17. Največje med njimi je Palško jezero, katerega gladina dosega površino veliko kot 300 nogometnih igrišč. Najbolj obstojno pa je Petelinjsko jezero, v katerem voda v povprečju presahne samo 3 mesece v letu. Ko to počasi začne presihati, območje preletavajo številni metulji, saj so samo ob jezeru biologi našteli več vrst metuljev kot na celotnem otočju Velike Britanije. Prek krajinskega parka in ob krožni poti poteka še tako imenovana Velika Krpanova pot; kar 91 km dolga pešpot povezuje Notranjsko-Kraško regijo in se začne na železniški postaji v Pivki.
Za krmilom letečega garača ali pa srhljiv potop s podmornico
Našega RAV4 smo v templju jeklenih velikanov tokrat postavili kar pod štirikraki vijak letečega garača, jurišno transportnega helikopterja mi-8, ki sodi med novejše pridobitve muzeja in je eden najbolj atraktivnih razstavljenih velikanov v Pivki. Gre za največkrat izdelan helikopter vseh časov, saj so jih naredili več kot 16.000. S temi helikopterji so denimo med drugim gasili tudi ostanke jedrskega reaktorja v Černobilu, eden pa je končal pod ognjem Teritorialne obrambe, ki je v vojni za Slovenijo branila naše nebo.
O njem krožijo številne anekdote, med drugimi tudi ta, da je po vsakem pristanku manjkalo nekaj vijakov. Z malo sreče boste zaslišali tudi, kako zarjovijo jekleni dinozavri, saj se ekipa muzeja trudi določene razstavne eksponate ohranjati v pogonu. Med njimi je celo ena od največjih ikon 2. svetovne vojne - glavni bojni tank Rdeče armade T34. Prav posebno izkušnjo pa v muzeju pričarajo znotraj podmornice, ko ugasnejo luči in zaukažejo tišino na bojnih položajih …
Srce legendarnega spitfireja
Med najbolj zanimivimi eksponati je tudi izredno dobro ohranjen motor legendarnega angleškega letala supermarine spitfire, ki velja za eno najlepših in najbolj slavnih letal vseh časov. Ta veliki zmagovalec zračne bitke za Anglijo je bil v letih 1944 in 1945 pogost akter zavezniških letalskih akcij nad Slovenijo. 18. septembra 1944 je pilot Peter J. Clark okoli 12. ure v jasnem vremenu svojega sptifireja MJ116 supermarine pognal v napad na vojaško letališče v ljubljanskem Polju. Nemška protiletalska obramba je letalo zadela, pilot je izskočil, se lažje poškodoval in konec vojne dočakal v taborišču za ujete zavezniške letalce v pogorju Visoki Taunus severno od Frankfurta. Poškodovani spitfire se je ob strmoglavljenju zaril v mehko ljubljansko barje ob Ižanski cesti: večino aluminijastih kril in trup letala so že med vojno reciklirali v pribor in druge izdelke, ki jih je primanjkovalo. Močvirnato barje pa je pogoltnilo 12-valjni Rolls-Roycejev motor merlin 63 s 27 litri prostornine, ki je s 1650 “konji” lovca pognal do hitrosti 656 km/h. Po zahtevnih izkopavanjih leta 2019 je po 75 letih na motor znova posijalo sonce. Zadnja pridobitev muzeja povezana z zgodbo “slovenskega” spitfireja je pilotska kapa pokojnega pilota Petra J. Clarka. Zgodovine na tak izviren način ne more dati noben učbenik, ne profesor.
Zanimivo: odprti depoji državnih muzejev - od prvih računalnikov do protokolarnih daril
V Parku vojaške zgodovine pa ne domujejo le jekleni velikani in njihove tragične oziroma junaške zgodbe. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi muzejski depojski kompleks treh nacionalnih muzejev: Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MNZS), Tehniškega muzeja Slovenije (TMS) in Narodnega muzeja Slovenije (NMS). Na 3000 kvadratnih metrih si je mogoče ogledati zelo zanimive zbirke orodja, strojev, aparatov in prevoznih sredstev, pa zbirke partizanske sanitete, osebnih zapuščin in tudi zbirke logotipov ter danes že “pozabljenih” reklamnih tabel. Med najzanimivejšimi predmeti v depoju so denimo darila nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, pa zbirka protokolarnih daril Državnega sveta R. Slovenije, v digitalni dobi, ki jo živimo, pa si je v odprtem muzejskem depoju med drugim vredno ogledati tudi zbirko prvih računalnikov in opreme. Kot bi zavrteli časovni stroj …
Zgodovina v naravni velikosti: krožna pot vojaške zgodovine (foto)
Muzej v Pivki pa zgodovino v naravni velikosti, na metre in tone, ne ponuja le ob razstavljenih jeklenih velikanih, temveč tudi v bližnji okolici nekdanje velike vojašnice. Dobro označeno krožno pot vojaške zgodovine je vredno raziskati peš ali z gorskim kolesom. Za 14,5 km dolgo krožno pot boste peš potrebovali približno 4 ure. Dobro označena trasa je razmeroma položna, primerna za vsakogar, saj je treba na celotni dolžini premagati le približno 120 višinskih metrov. Poteka po čudoviti naravi in postreže z zares lepimi razgledi.
Pot vas bo vodila do sistema strelskih jarkov in podzemne kaverne na koti 110, ki je bila v 1. svetovni vojni poligon za urjenje vojakov pred odhodom na soško fronto. Od tam se lahko povzpnete do močno utrjenega topovskega položaja nekdanje utrdbe na Primožu (718 m), ki spada v sklop obrambne črte Alpskega zidu. Z vrha Primoža se po lepih stezicah lahko podate do najvišje točke na poti, 751 m visoke in izredno razgledne vzpetine Šilentabor, od koder boste imeli pogled od Snežnika, Nanosa, Vremščice pa vse do Triglava in Dolomitov.
Prehodili boste pol kilometra rovov, obdanih s tri metre debelim betonom in začutili utrip utrdbe, ki je lahko sprejela kar 134 vojakov. Osupli boste nad prezračevanjem, regulacijo zračne vlage, bunkerjem v bunkerju, kjer so skladiščili topovske granate, pametno postavljenimi sanitarnim blokom in podzemnim vodnjakom, v katerem je bilo dobre 4 kubične metre sveže filtrirane kapnice, ki je pronicala skozi 12 metrsko plast kraške zemlje nad utrdbo. Ob vstopu v bojni blok topniškega položaja - dvojne topniške kazemate - človeka spreleti srh ob pogledu na betonske bloke in dve lini, od koder sta ogenj bruhala dva topova kalibra 75 milimetrov. Ko na drugi strani hriba zopet zagledaš sonce, si vesel, da je to danes le res zanimiv opomin zgodovine z razgledom na čudovito dolino vetra.
