Test: Opel mokka 1.2 turbo SS 96 kW GS line

Odkar imajo francoske lastnike, Opel doživlja preporod - ali pa vsaj temeljito pomladitev. Najbolj je to opazno pri novi mokki, ki je v novi generaciji povsem nekaj drugega kot originalna mokka X izpred devetih let. Je zaradi vseh sprememb boljša kot nekoč?

V razredu kompaktnih križancev in cestnih terencev, kjer vlada huda gneča, šteje vsak evro, zato med tovrstnimi avtomobili le redkokateri izstopa po tehničnih inovacijah, izjemnih zmogljivostih ali prestižu vgrajenih materialov ter opreme; če pogledate malo globlje pod pločevino, so si avtomobili tega razreda s tehničnega vidika precej podobni. Izdelovalci zato kupce prepričujejo z drugimi orožji - na primer z obliko.

Oblika pred uporabnostjo

Nova mokka je najboljši primer takšnih tržnih prijemov: na znano - in večkrat uporabljeno - tehnično osnovo v obliki prilagodljive modularne platforme CMP koncerna Stellantis oziroma Peugeota in Citroena, so pri Oplu postavili oblikovno zelo zanimiv avto, ki s svojim predhodnikom nima nič skupnega. Nova mokka je na primer s 415 centimetri skoraj za 13 cm krajša od predhodnice, hkrati pa je za 13 cm nižja in skoraj za 10 cm širša. S povsem drugačnimi velikostnimi in oblikovnimi razmerji - avto ima dolg pokrov motornega prostora in nazaj pomaknjeno nadgradnjo kabine - in z zelo posebno ter prepoznavno “stekleno” masko hladilnika mokka lovi kupce, ki jim videz pomeni več od uporabnosti ali prostornosti. Opisane oblikovne spremembe ob praktično nespremenjeni medosni razdalji so namreč krive, da je v novi mokki manj prostora za potnike zadaj in za njihovo prtljago. Zadnji par bočnih vrat je precej ozek, zato je sedanje na zadnjo klop dokaj nerodno, nerodno pa je tudi sedenje, saj hitro zmanjka prostora za kolena potnikov zadaj, če spredaj sedita bolj dolgorasla potnika. Tudi prtljažnik z malce previsokim nakladalnim robom se je skrčil - zdaj gre vanj le še 350 litrov prtljage, lahko pa ga ob pomoči prekucljive asimetrično deljive zadnje klopi povečamo na 1105 litrov.
Komur takšen mokkin značajski premet ni po godu, ima znotraj Oplove ponudbe alternativno možnost - enako velik, a prostornejši in bolj praktičen crossland s pomično zadnjo klopjo, večjim prtljažnikom - in nižjo ceno.

Digitalna izkušnja

Mokka ne napoveduje videza in značaja prihajajočih Oplov le s svojo zunanjo podobo, pač pa tudi s svojo armaturno ploščo. Na njej kraljujeta dva zaslona, navidezno povezana v enega samega. Za razliko od večine drugih avtomobilov podobne zasnove so pri Oplu obrnili logiko uporabniške izkušnje: na digitalnem zaslonu na mestu merilnikov - na voljo je za doplačilo - so izpisane pomembnejše informacije za vožnjo - prikazuje se lahko zemljevid, navigacijski napotki, delovanje asistenčnih sistemov in še več, desni zaslon multimedijske naprave pa je namenjen upravljanju obstranskih funkcij - na primer audio sistema. Če k temu prištejemo še fizična stikala klimatske naprave in gumb za glasnost audio sistema, mokkina notranjost pusti dober vtis - navkljub malce zaspani odzivnosti uporabniškega vmesnika in veliko trde plastike na armaturni plošči.

Vozniški ergonomiji nimamo kaj očitati - sedi se pravilno, prednja sedeža sta udobna in dovolj oprijemljiva, vidljivost iz avta je - vsaj naprej in vstran - dobra. Težave utegnejo imeti le izraziti dolgini, saj ima vozniški sedež omejen pomik nazaj.

Uveljavljena (francoska) tehnika

Od tu naprej mokka izgubi svojo individualnost in postane še eden v paleti podobnih avtomobilov koncerna PSA. Pod pokrovom motornega prostora je 1,2-litrski bencinski trivaljnik, ki ob pomoči turbinskega polnilnika zmore 74 ali 96 kW; na preskusu smo imeli zmogljivejšo različico s 130 KM, pri kateri je moč motorja na prednji kolesi prenašal osemstopenjski samodejni menjalnik. Pogonsko kombinacijo poznamo iz številnih citroenov ter peugeotov in ji ni veliko očitati: je zmogljiva, prožna in dokaj živahna pri motornih vrtljajih, ko izpušni plini zaženejo lopatice turbine. Je pa trivaljnik razmeroma glasen in tresav, kar še dodatno poudarja precej grob sistem start&stop. Prav nič navdušeni nismo bili niti nad energetsko učinkovitostjo motorja in menjalnika, kar smo ugotovili že pri testih peugeotov z istim motorjem: povprečje 7,3 l/100 km je previsoko za avto tega razreda. Res smo veliko kilometrov prevozili po mestu, a mokka je v osnovi (tudi) mestni avto.

Živahna vodljivost

Pri Oplu se pohvalijo, da so obdržali (nemško) roko nad nastavitvijo podvozja in vzmetenja: mokka nam je bila všeč zaradi neposrednega volanskega mehanizma, ki omogoča natančno vodljivost in športne občutke v rokah, malo manj pa zaradi - predvsem na ostrih cestnih luknjah - glasnega vzmetenja. Avto sicer ni športno čvrst, a vseeno dobro kroti karoserijska nihanja pri ostrih menjavah smeri. Vse skupaj pusti vtis v vožnji lahkotnega in natančnega avtomobila s prednjim pogonom - štirikolesnega pogona, ki ga je imela predhodnica mokka X, v novi generaciji ne morete več dobiti.

Povprečna cena, premalo varnosti

Pri Oplu mokko ponujajo v štirih opremskih različicah, GS line pa je druga najbogatejša. Navzven jo spoznate po kontrastnih barvnih podrobnostih, ki mokki zlasti v belo-črno-rdeči kombinaciji odlično pristojijo, takšna športna tematika pa se ponovi tudi pri nekaterih podrobnostih v notranjosti. Seznam serijske opreme ni kratek, a še zdaleč ni popoln. Pri varnostni opremi je mokka razmeroma skromno opremljena: kupec dobi sistem za samodejno zaviranje v sili s prepoznavanjem pešcev in aktivni sistem za ohranjanje smeri vožnje, ki z dokaj nežnimi popravki volana drži avto znotraj robnih črt, za paket naprednejših asistenčnih sistemov pa je treba doplačati 690 evrov, kar vsekakor priporočamo - tako kot nakup paketa parkirnih pripomočkov za 300 evrov. Precej dražji - 1150 evrov - je zmogljivejši multimedijski sistem z navigacijo, večbarvnim informacijskim zaslonom za voznika in še čem - če od avta pričakujete, da je povezan s svetom, je to doplačilo nujno.

S še nekaj drugimi doplačili cena takšne mokke naraste s 23.990 evrov na okroglih 26.000 evrov, kar je precej izenačeno s ceno primerljivega peugeota 2008, s katerim si mokka deli tehniko, elektroniko in mehaniko. Če naredite hitro cenovno primerjavo, boste ugotovili, da približno toliko stane tudi večina tako opremljenih in zmogljivih tekmecev mokke.

Pod črto

Nova Oplova mokka predstavlja zanimivo in všečno alternativo tekmecem. Pohvalimo oblikovno všečnost in individualnost v vse bolj uniformiranem razredu kompaktnih cestnih terencev in križancev, a ne moremo se znebiti malce nostalgije po nemški Oplovi preteklosti, ki jo je vendarle odlikovala tehnološka raznolikost in širša ponudba motornih in pogonskih različic. Nova mokka ima za naš okus malce premočan francoski naglas …

Všeč nam je +

všečna in individualna podoba, vozniško okolje, vodljivost in okretnost

Ni nam všeč -

prostornost v kabini in prtljažniku, glasen motor, varnostna oprema

Tehnični podatki