Reakcijski čas pri starejših voznikih

Reakcijski čas je eden izmed najpomembnejših dejavnikov učinkovitega obnašanja v prometu. Hitrost in učinkovitost našega reagiranja na cesti je povezana z vrsto dejavnikov, npr. osebnostjo, voznikovo starostjo, izkušnjami, vremenskimi pogoji, utrujenostjo, posebej pa s pozornostjo. V eni od študij vzrokov prometnih nesreč (RoSPA) so ugotavljali, kaj so vozniki delali tik preden se jim je zgodila prometna nesreča. Študija je pokazala, da vzporedne aktivnosti, kot so npr. upravljanje radia ali navigacijske naprave, iskanje predmetov po avtomobilu in tudi prostoročno telefoniranje preusmerjajo voznikovo pozornost in neposredno prispevajo k temu, da v kritični situaciji voznik naredi napako ter povzroči oz. ne more preprečiti prometne nesreče. Druga študija, ki so jo izvedli na univerzi v Utahu, ZDA, je pokazala, da telefoniranje, tudi prostoročno, preusmerja voznikovo pozornost in povečuje reakcijske čase podobno kot vožnja pod vplivom alkohola; npr. reakcijski čas 20-letnika, ki je med vožnjo telefoniral, je bil enak reakcijskemu času 70-letnika, ki ni telefoniral.

V okviru raziskav, ki jih opravljamo na AMZS Centru varne vožnje na Vranskem, smo ocenjevali v kolikšni meri omenjene ugotovitve veljajo tudi pri voznikih v Sloveniji. Na poligonu AMZS Centra varne vožnje na Vranskem smo izvedli poskus, v katerem smo ocenjevali reakcijske čase voznikov starejših od 60 let. Pri teh meritvah je sodelovalo 286 voznic in voznikov starejših od 60 let ter primerjalna skupina 123 voznic in voznikov mlajših od 60 let.

Vozniki in voznice so dobili nalogo, da pri vožnji med stožci po poligonu ob dogovorjenem signalu izvedejo zaviranje v sili; signal za zaviranje je sprožil inštruktor na poligonu. Udeleženci so pričakovali, da bo v toku vožnje zasvetila lučka, ki je bila v ta namen nameščena v avtomobilu, niso pa mogli predvideti, kdaj se bo to zgodilo - s tem smo kontrolirali nepričakovanost dogodka. Vsak od voznikov je to vožnjo opravljal štirikrat. V eni od teh ponovitev je inštruktor, preden je sprožil signal za zaviranje, vozniku prek radijske postaje v vozilu postavil vprašanje, na katero je moral voznik kratko odgovoriti - med tem pa je inštruktor sprožil signal za zaviranje; voznika je torej pri eni od teh štirih ponovitev inštruktor zmotil z vprašanjem, tako da je moral voznik hkrati odgovoriti in zavirati. Namen opisanega protokola je bil v varnem in nadzorovanem okolju na poligonu vzpostaviti situacijo, ki je čim bolj podobna situaciji v prometu in izmeriti, ali se reakcijski čas zaradi motečega dejavnika kot je npr. telefonski klic, res podaljša.

Rezultati naše študije so potrdili ugotovitve prejšnjih raziskav: reakcijski čas se je med pogovorom močno povečal pri vseh udeležencih, ne glede na starost, hkrati je bil obseg tega povečanja povezan tudi z voznikovo starostjo; meritve so pokazale, da je bil pogovor za starejše voznike bolj moteč kot za mlajše.

Rezultati naših meritev so prikazani na sliki - modri stolpci prikazujejo reakcijski čas med običajno vožnjo, rdeči pa reakcijski čas med pogovorom. Meritve so pokazale, da je reakcijski čas pri običajni vožnji s starostjo voznikov naraščal relativno počasi: med udeleženci mlajšimi od 50 let ter tistimi, ki so bili starejši od 70 let je bila razlika v reakcijskem času pri običajni vožnji 1/3 sekunde. Reakcijski čas je s starostjo voznikov torej naraščal, vendar je bilo to naraščanje počasno.

Veliko pomembnejše so bile spremembe v reakcijskem času med pogovorm, kar je prikazano z rdečimi stolpci. Pri voznikih, mlajših od 50 let se je reakcijski čas zaradi pogovora podaljšal za enkrat (s približno pol sekunde na približno eno sekundo), pri starejših od 70 let pa za dva-in-polkrat (s približno ene sekunde na dve sekundi in pol), kar pomeni pri vožnji s hitrostjo 50 km/h približno 20 metrov daljšo zavorno pot.

Naše meritve so dale podobne rezultate kot študije v tujini: prostoročni pogovor je močno podaljšal reakcijski čas pri voznikih vseh starosti, to povečanje pa je bilo z voznikovo starostjo še vse bolj izrazito. Ugotovitve naših meritev so pomembne, ker kažejo na potencialno nevarnost opravljanja vzporednih aktivnosti med vožnjo. Vzporedne aktivnosti, tudi prostoročno telefoniranje, so potencialno nevarne za voznike vseh starosti, saj podvojijo reakcijsk čas, kar so pokazale tudi naše meritve. Z naraščajočo voznikovo starostjo pa postajajo vzporedne aktivnosti med vožnjo še posebej tvegane, saj zaradi njih reakcijski čas voznika močno narašča. Mednarodne študije kažejo, da starejši vozniki lahko podaljšane reakcijske čase delno nadomestijo z izkušnjami in se dogodkom, ki zahtevajo hitre reakcije delno izognejo, na dogodke, ki zahtevajo hitro odločanje in hitro reakcijo, pa se lahko s treningom veščin v varnem okolju vnaprej delno pripravijo. Pri starejših voznikih je trening veščin, ki jih lahko uporabijo takrat, ko se na vozišču zgodi nepredviden dogodek, lahko še posebej pomemben.