Tim Gajser, najboljši motokrosist na svetu

Njegova zgodba je Zgodba o uspehu. O garanju, odrekanju, solzah, hektolitrih znoja in nadnaravno močni volji. Devetnajstletni motokrosist Tim Gajser, tovarniški voznik Honde (enako kot sta to v motociklističnem razredu Moto GP Marquez in Pedrosa!), je danes ponoči po slovenskem času na prizorišču Glen Helen v ZDA odpeljal finalno, osemnajsto dirko za svetovno prvenstvo. Na veliki finale se je odpravil kot vodilni dirkač razreda MX2 in upravičil svoj status. Postal je svetovni prvak in potrdil, da se v življenju trud slej ko prej poplača. Da pride tudi čas žetve, da pride čas bogate letine, da pride čas za sanje.

Kdo je pravzaprav Tim Gajser? Pripravili smo vam kar nekaj zanimivih informacij, še več pa jih boste lahko dobili na sredini novinarski konferenci, kjer se bo predstavila motokros reprezentanca za Pokal narodov. Tim bo seveda član reprezentance, a zaradi obveznosti v tujini ga v sredo žal ne bo z nami, imamo pa njegovo izjavo pred odhodom na letošnji Pokal narodov, kjer je lani staknil hudo poškodbo, in mnoge druge zanimive informacije povezane z njim. Ekskluzivno! Zatorej še enkrat lepo vabljeni na novinarsko konferenco, ki bo v sredo, 23. septembra 2015, ob 15. uri, v Centru Interspar Vič (v osrednjem prostoru), Jamova cesta 105, Ljubljana.

TIM GAJSER
Datum rojstva: 8. september 1996
Kraj bivanja: Pečke, Makole

NAJVEČJI DOSEŽKI
2007 – Evropski prvak v kategoriji do 65 ccm
2009 – Evropski prvak v kategoriji do 85 ccm
2012 – Evropski prvak v kategoriji do 125 ccm
2012 – Mladinski svetovni prvak v kategoriji do 125 ccm
2015 – Svetovni prvak v razredu MX2

Leta 2012 je prejel priznanje Mednarodne motociklistične zveze FIM za novinca leta v moto športu. Glasove so podeljevali oboževalci, predstavniki medijev, vozniki, ekipe in tovarne. Gre za res elitno priznanje.

O letošnji sezoni
Letošnja sezona je bila njegova druga sezona v svetovnem prvenstvu v razredu MX2. Leta 2013 je odpeljal šest izbranih dirk v tem razredu, saj je vozil evropsko prvenstvo.

S tem, da je bil glavni favorit za naslov svetovnega prvaka, se je skušal čim manj obremenjevati. »Vse pritiske in misli skušam čim bolj odmisliti, saj se v športu lahko zgodi čisto vse in do zadnjega ne veš, kako bo.«

»V letošnji sezoni je bil cilj moje ekipe, kot tudi moj cilj, uvrstitev med prve tri voznike na svetu.« Cilj daleč presežen!
»MX2 je 'prva liga' za motokrosiste do 23 let. Gre za najboljše voznike te starosti, kar jih je mati narava dala v tem trenutku!«

O šoli in prostem času
Letos poleti je maturiral in tako uspešno zaključil srednjo ekonomsko šolo v Slovenski Bistrici. Priznava, da je v času šolanja nekajkrat pomislil na to, da bi šolo obesil na klin, a predvsem oče je bil tisti, ki ni dovolil tovrstnih popuščanj. »V drugem letniku, ko sem začel dirkati v svetovnem prvenstvu v razredu MX2 in sem pogosto manjkal pri pouku, sem sam pri sebi že malo obupal nad šolo. Res je težko, ko si odsoten en mesec in ti manjka ogromno snovi, manjka ti razlaga, nič ne razumeš … A oče je bil strog in je vztrajal, da šolo moram dokončati. Da je to osnova in hkrati naložba za čas po športni karieri. Danes sem mu seveda hvaležen, da me je pravilno usmeril.«

Ko so se z maturo zaključile šolske obveznosti, si je Tim oddahnil in se močno razbremenil. »Zdaj, ko je šolanje zaključeno, mi je dosti lažje. Zdaj sem lahko povsem osredotočen na motokros, več je seveda tudi prostega časa. Končno se lahko kakovostno spočijem in se povsem posvetim treningom. Ko sem še hodil v šolo, sem se seveda skušal kar se da dobro skoncentrirati – ko sem treniral, sem treniral, ko sem se učil, sem se učil. A vseeno je bil tudi takrat, ko sem bil na treningu, nekje v podzavesti prisoten tisti občutek: 'Joj, jutri pišemo, moram se učiti, kdaj …'. Zdaj tega ni več! Ko pridem s treninga, se lahko v miru spočijem in je vse skupaj dosti lažje.«

Vsak dan pred začetkom pouka ga je čakal trening. Kdaj? Ob petih zjutraj! »Eno uro sem treniral na sobnem kolesu, se stuširal in šel v šolo. Po pouku sem imel pol ure počitka, nato sem šel zopet na trening in zvečer je sledil čas za učenje … Če,« je dodal v smehu. Ker je imel tako zelo zapolnjen urnik, ni bilo veliko prostega časa. Enkrat na mesec, enkrat na dva meseca se je našel čas za kakšno igro nogometa s prijatelji, za obisk kina …

»Naš razred je bil športni razred in ker smo vedeli, kaj je šport in kaj zahteva, smo se zelo dobro razumeli. Vsem je bilo jasno, kaj vse je potrebno, da kot športnik uspeš. V prvem letniku, ko sem postal evropski prvak, so mi sošolke spekle torto in skupaj z razredničarko, ki mi je 'odstopila' uro pouka, smo proslavili moj uspeh. Zares lepo.«

O sebi in drugih
Se je kaj spremenil, zdaj, ko so prišli uspehi? »Mislim, da sem tak, kot sem bil prej. Sem človek, kot vsi drugi, krvav pod kožo, preprost in mislim, da me ljudje takega tudi dojemajo in sem jim tak všeč.«

»Obstajajo ljudje, ki resnično ne vedo, kako garaška je pot do uspeha v motokrosu. Mislijo, da se samo usedeš na motor in si v enem tednu na nivoju, kot sem jaz, ki na motorju sedim že od drugega leta in pol. So posamezniki, ki mi na facebook profil pišejo sporočila, ki so na meji verjetnega. Z vsebino, če jim lahko uredim mesto v tovarniški ekipi, ker že tri tedne vozijo motor in jim gre zares dobro.«

O začetkih, očetu, družini
»Seveda se spominjam začetkov. Oče je imel svoje podjetje, delal je z bagrom in vse, kar je zaslužil, je dal za motokros, da sva lahko potovala na dirke. Vozil sem star motor, eno oz. največ dve opremi sem imel na voljo za celo sezono. Bilo je kar težko …. Medtem ko so nekateri vozniki imeli že pri majhnih kategorijah, 65 ccm, na dirkah s seboj svojo ekipo - mehanike, pomočnike, sva midva z očetom na dirko prišla sama, s starim motorjem, zmagala in šla domov.«

Na motor ga je pri dveh letih in pol posadil oče Bogo, tudi zagrizen motokrosist. »Resnično dano mi je, da imam očeta, ki dobesedno živi motokros. Prvi me je dal na motor in od takrat dalje je name prenesel vse svoje znanje. Vse se je moral naučiti sam; na začetku so se vsi delali norca iz njegovega stila vožnje, ampak je vztrajal in garal. In kot rečeno: vse kar se je naučil, je prenesel name, za kar sem mu zelo hvaležen in on to ve.« Kot zanimivost: Timov oče je svoj prvi motokros motor dobil pri osemnajstih letih, ko si ga je kot član kmečke družine resnično trdo prislužil ter ko je tudi mama dala na stran svoje prihranke, zaslužene s prodajo jajc in drugih domačih pridelkov. Pri osemnajstih letih torej, letih, ko je njegov sin – torej samo ena generacija pozneje - postal vodilni v točkovanju svetovnega prvenstva v elitnem razredu MX2!

Brez očetove podpore ne bi bil tam, kjer je. Pravzaprav brez podpore celotne družine, ki diha za motokros. »Za vsakega športnika je pomembno, da ima ob sebi ljudi, ki mu veliko pomenijo, ki jim lahko 100 % zaupa, ljudi, ki mu stojijo ob strani tudi takrat, ko mu ne gre najbolje. V športu ne more biti vedno sonce, pridejo tudi oblaki, toča in jaz za svojo družino vem, da so vedno z mano! In jaz z njimi. Dihamo vsi za enega, eden za vse.«

»Naše sanje so bile, da bi lahko cela družina dejansko živela od motokrosa in zdaj so se nam sanje uresničile.«

O treningih
Oče ga je usmerjal v različne športe, vsi - tudi motokros - pa so bili v tistih otroških letih dojeti predvsem kot igra. »Treniral sem judo, smučanje in nogomet. V 2. razredu sem bil državni prvak v judu v kategoriji do 27 kg, na tekmi za državno prvenstvo sem v Super G-ju osvojil 16. mesto, z bratom sva igrala nogomet v drugi slovenski ligi … Očetova taktika je bila, da je v obdobju, ko rasteš in se šele razvijaš, dobro prakticirati različne športe in tako krepiti različne dele telesa. Ker pač kot otrok ne moreš iti na fitnes in dvigovati uteži. Tako sem pri judu delal za moč, pri nogometu na kondiciji, smučanje pa mi je prav prišlo pozimi, ko ni bilo motokrosa.«

Danes trenira dvakrat na dan. Kondicijski trening je na urniku vsak dan, trening na motorju in trening na cestnem kolesu pa se izmenjujeta. »Edino ponedeljki po dirki so izjeme – takrat imam prost dan. No, čeprav ne povsem – ob ponedeljkih največkrat igram tenis, za regeneracijo.«

Ko je v Sloveniji, trenira na progi, ki je od njegovega doma v vasi Pečke oddaljen približno kilometer in pol. »Ta proga je vrhunska. Z očetom jo stalno spreminjava. Oče pozna proge, na katerih imam dirke, ve, kakšni so skoki, kakšne so ritem sekcije in potem domačo progo pripravi tako, da je trening na njej čim bolj optimalen.« Še dobro, da je oče Bogo vešč dela z bagrom in lahko sam pripravi teren za sinov trening. Kaj pa Tim in upravljanje bagra? »Ko sem bil mlajši, nikoli nisem imel želje, da bi delal z bagrom. Zdaj, ko imamo majhen bager, ki je kot robot, pa me je delo z njim začelo zanimati. In se učim. Sicer nimam še pravega občutka, nekaj pa vseeno že naredim.«

O dirkah, ekipi, profesionalizmu
Na evropske dirke s Timom potuje celotna družina: oče Bogo, mama Vesna, leto dni starejši brat Nejc, devetletna sestrica Alja in enoletna sestrica Neja. »Letos poleti smo dobili nov avtodom. S prejšnjim smo imeli pozimi prometno nesrečo, ta zdaj pa je pravi luksuz. Dolg je deset metrov, v njem je osem ležišč, od tega tri francoske postelje. Jaz imam seveda svoj prostor in v njem vse potrebno udobje in intimo pred dirko. Imam tudi televizijo, xBox … To je kot hiša na kolesih.« In če sestrica Neja ponoči joka? »Seveda se sliši, ampak nič hudega, to me sploh ne moti …«

Ko ima tekme izven Evrope, z njim z letalom potujeta oče Bogo in brat Nejc. »Nejc je 'faca'. Zelo dobro se razumeva, odlično se poznava, znava nasmejati drug drugega in res mi veliko pomeni, da je na tekmah ob meni. Pomaga mi, pripravi mi vso potrebno opremo, jaz se samo oblečem, nič mi ni treba skrbeti, kaj je, kje je … Zares odlično delujeva skupaj.«

Kako je na tekmah, na katere pride z letalom? »V petek pridem na progo, dam svoja dva kovčka v ekipni avtodom, si ogledam progo in grem v hotel. V soboto zjutraj pridem na progo in sem tam do večera, v nedeljo je dirka.« Zanj v ekipi Honda Gariboldi, ki je Hondina tovarniška ekipa, skrbi ogromno ljudi, kar samo kaže na to, na kako vrhunskem nivoju športnika je Tim. »En mehanik je zadolžen za pranje in pripravo motorja. Šef mehanikov je tisti, ki je zadolžen za specifične tehnične posege; razdira motor, menja sklopko … Potem sta na vsaki tekmi v ekipi prisotna dva Japonca iz tovarne Honda, ki prilagajata nastavitve motocikla glede na podnebje, vlago, temperaturo … Dva človeka sta v ekipi zadolžena samo za vzmetenje na mojem motociklu. Na dirki je vedno prisoten tudi šef za motokros iz Honde, prav tako Japonec. Potem je na vsaki dirki seveda tudi šef moje ekipe Giacomo Gariboldi. In seveda, tam je tudi osebje, ki skrbi, da je v prostorih naše ekipe na dirki vse čisto, da je na voljo hrana, da je vse pripravljeno za goste … Poleg vseh, ki sem jih naštel, pa na Japonskem samo za moj motocikel skrbi osem inženirjev, ki razvijajo motor, iščejo izboljšave … In kar razvijejo, običajno testiram enkrat mesečno.«