Srečanja: Stoletnik za volanom

Franc Primožič je kamniška legenda, najstarejši član AMD Kamnik, nekdanji inštruktor vožnje, pa alpinist, smučar in kolesar, ki kljub 100 letom še vedno sede za volan avtomobila. Z bogato življenjsko zgodbo, ki vključuje selitve, vojno in desetletja učenja novih voznikov, nam je zaupal svoje izkušnje in poglede na življenje ter vožnjo.

Gospod Franc, pred kratkim ste dopolnili 100 let. Kaj vas je skozi življenje najbolj zaznamovalo?

Najbolj se spominjam časa, ko smo se z družino preselili iz Gorice v Kamnik in seveda vojnih let, ki niso bila lahka. A po letu 1950, ko sem se zaposlil v Kemični industriji Kamnik, med ljudmi bolj znani kot smodnišnica oz. barutana, se je življenje izboljšalo. Tam sem spoznal tri možakarje, ki so se ukvarjali z vozniškimi izpiti in ker sem imel vozniško dovoljenje iz Rusije, so me hitro vključili v kamniško šolo vožnje, kjer sem začel pomagati ljudem pri pridobivanju vozniškega dovoljenja.

Kako se je poučevanje vožnje razlikovalo takrat in danes?

Takrat je bilo povsem drugače. Avtomobilov ni bilo toliko kot danes, zato je bilo znanje o motoroznanstvu še bolj pomembno. Učili smo jih, kako zamenjati pnevmatiko ali katera luč ne sme goreti v avtomobilu. Vožnja je bila brezplačna do 200 kilometrov, če pa je kdo potreboval več, je moral plačati bencin.

Nam lahko opišete svojo vojaško izkušnjo in kako je bilo voziti tank? 

Januarja 1943 smo morali Kamnik zapustiti vsi 23- in 24-letniki, saj so nas Nemci mobilizirali v vojsko. Šolal sem se v nemški šoli v Rusiji pa za voznika. Voziti tank je bilo precej drugače kot avtomobil. Takratna tehnika je bila popolnoma mehanska, brez hidravlike. Vse je bilo treba narediti s silo, gumbov ni bilo. V Rusiji sem se naučil njihovih tehnik vožnje, kar mi je pozneje prišlo prav, ko sem pri sovjetskih partizanih postal poveljnik tanka. Proti koncu vojne sem se s tankom, ki ga danes hrani Park vojaške zgodovine v Pivki, vrnil v domače kraje. 

Več kot 30 let ste bili inštruktor vožnje. Kako se spominjate teh let? 


V teh letih sem res doživel marsikaj. Začel sem kot inštruktor motoristov, nato sem poučeval voznike avtomobilov. Tisti časi so bili drugačni. Preden so lahko začeli voziti, so morali kandidati opraviti psihološki test. Ljudje so se zelo zanimali za vožnjo in se želeli naučiti čim več o cestnoprometnih predpisih. Uvedel sem celo anonimno reševanje testnih pol, kjer so vozniki lahko preverili svoje znanje.

Pri 100 letih še vedno vozite. Kako podaljšujete vozniško dovoljenje?

Tudi jaz, kot vsi starejši vozniki, moram vsake toliko časa dokazati svoje sposobnosti za vožnjo. Za podaljšanje izpita se odpravim v AMZS center varne vožnje na Vranskem, kjer me preizkušajo uro in pol. Trikrat sem že bil na tem preizkusu, na katerem vsakič dobim oceno vožnje s poročilom.

Kakšne so največje spremembe, ki ste jih opazili na cestah, odkar ste začeli voziti?

Ogromno se je spremenilo. Resnično me moti, kako pešci stopajo na prehode za pešce, ne da bi pogledali levo ali desno. Kaj, če se avto ne bo ustavil? Ne razumem, zakaj tako zaupajo, da imajo absolutno prednost. Tudi v krožiščih opažam veliko izsiljevanja prednosti. Kljub temu, da vedno vozim po predpisih, mi vozniki včasih žugajo, a moj prometni karton je še vedno čist – še nisem storil prekrška. 

Kako ohranjate svojo vitalnost?

Na teden prekolesarim do 100 kilometrov. Še vedno smučam in redno obiskujem Krvavec. Včasih sem bil nor na hribe in redno osvajal tri- in štiritisočake. Stal sem že na vrhu Matterhorna, Mont Blanca, Gran Paradisa, Jungfraua … Šport me drži pokonci!

Kako gledate na AMZS članstvo?

Član sem postal, ker sem bil del skupnosti AMD Kamnik. Pomoči na cesti še nisem potreboval, če pa jo bom, vem, da se lahko zanesem na AMZS. V vseh teh letih sem enkrat izkoristil brezplačen test motorja v AMZS centru v Ljubljani. Opažam pa, da med mladimi zanimanje za članstvo upada, kar gre verjetno pripisati vplivu tehnologije.

Ste najstarejši član AMD Kamnik, ki bo prihodnje leto praznovalo 80 let delovanja. Kakšen je vaš odnos do društva?

Na društvo sem ponosen. Skozi leta smo skupaj gradili prometno kulturo in pomagali številnim voznikom do vozniškega dovoljenja. Veselim se naše 80-letnice in sem hvaležen, da sem še vedno del društva.

Gospod Franc, vaša življenjska zgodba je navdihujoča. Hvala za pogovor in še veliko varnih kilometrov na cesti!

Hvala tudi vam, dokler bo volja in zdravje, bom ostal za volanom.