Srečanja: Z motociklom po svilnati poti

Simpatična motoristka Gordana Zalar z Zaplane je pot iz začaranega kroga življenjskih težav našla v prostranstvih, naravi in pozitivnih ljudeh na epski svilnati poti v Pamir. V dveh mesecih in pol je na svojem suzukiju prevozila kar 18 tisoč kilometrov skozi deset držav, domov pa se je vrnila popolnoma mirna in napolnjena s svežo življenjsko energijo. 

Gordana je z motorjem in na njem obrnila nov list življenja. Pravi, da prej sploh ni znala zapeljati iz ustaljenih kolesnic življenja, kjer so se kopičile težave in ji pile voljo ter življenjsko energijo. Zato je prekinila življenjsko zavarovanje, za 5 tisoč evrov kupila rabljen Suzukijev motocikel in se odpravila v svet. Prvič je svobodo dveh koles zares začutila v spremstvu znanega popotnika Zvoneta Šeruge v Maroku. Posebna iskra, ki je v njej zanetila močan ogenj sprememb, pa je preskočila po naključnem srečanju s popolnim neznancem: “Navdih za to popotovanje je prišel po naključnem srečanju na enem izmed mojih motorističnih izletov po Sloveniji. Srečala sem nekega skandinavskega motorista, novinarja, starega okoli 60 let, ki se je na starem motoguzziju sam peljal v Iran. Po klepetu z njim sem začutila njegovo neverjetno mirnost, sploh ko me je pogledal in povedal, da ima na motorju mir in prostor. Po tem srečanju in spoznanju, da gre on v Iran, jaz pa dan za dnem še vedno delam v banki, sem se lotila raziskovanja te prostrane dežele na internetu; preskočila je iskra, ki je bila močnejša od dvomov - in odpravila sem se na pot."

Po tem navdihujočem in svobode polnem potovanju v centralno Azijo se znova počutim zelo živo in ustvarjalno. Duhovno me je ta izkušnja pomladila.

Štartni padec za srečo in potrditev znanja!

Gordana se poti seveda ni lotila brez razmisleka. V AMZS je poleg članstva uredila tudi vse potrebne potovalne dokumente in zavarovanja. Z nasveti in prvimi kilometri terenske vožnje ji je pomagal tudi naš sodelavec Peter Kavčič. Pridobljeno znanje je bilo na preizkušnji že v prvem metru poti, ko je še na domačem dvorišču doživela nesrečo: “Zgodnje avgustovsko jutro prvega dne poti sem ob objemu slovesa s sosedo nerodno padla s polno naloženim motorjem. Takrat sem pomislila, kakšen začetek poti! A hkrati sem rutinirano dvignila motor in je tudi mlajši sin starejšemu pomirjeno razložil, da je mami res pripravljena za pot. Poti me ni bilo strah, saj sem zaupala sebi, svojemu telesu, intuiciji in ljudem. Na poti sem res uživala v lepoti narave in izjemni gostoljubnosti ljudi. Neverjetno, kako se ob pozitivnem pristopu zgodi pomoč na poti. Tadžikistana nisem prevozila sama, saj sem na poti povsem slučajno srečala Slovenca, ki se je z avtomobilom sam odpravil v Mongolijo in sva del poti peljala skupaj. Na najbolj zahtevnih odsekih se je moja težka oprema peljala v njegovem avtomobilu. Res sem se prepustila miru in spremljala me je sreča. Tudi v Čečeniji, kjer ni pametno voziti ponoči, sem se na poti domov sama vračala proti prenočišču. Približno 25 km pred ciljem me je ujela noč in sem se pripeljala na nadzorno točko, kjer so bili na sredi ceste trije oboroženi moški v različnih uniformah. Ni bilo prijetno, ker nisem vedela, kaj želijo. Bilo je kot v filmu in spet sem ohranila mirno kri in jim v ruščini spoštljivo povedala, da jih ne razumem. Čeprav je bil eden od njih zelo nervozen, se je na srečo spet vse uredilo mirno. Tam je res veliko vojske.”

AMZS pomoči ni potrebovala, a …

… pravi, da je tudi AMZS na njeno pot prišel spontano, s Petrovimi nasveti in izdelavo potovalnih dokumentov v pripravah na pot. Na vprašanje, če ostaja z nami, odgovori brez pomisleka: “Seveda!” Pravi, da je AMZS del zgodbe, v kateri so se stvari začele znova sestavljati in je življenje obrnila v čisto novo smer. Smer, kjer med drugim v dobrodelnem projektu Hektar obilja želi s svojo izkušnjo pomagati tudi drugim, da bi našli svojo pot izpolnitve oziroma sreče."

Če zdržiš temo in mraz, je peljati naprej neverjetno lepo - na motorju in v življenju.

Jutro na motorju: iz mrzle teme na sonce 

Gordani se v očeh vidi, da je na motorju res našla nekaj posebnega, da ji je pot prinesla mir. Zato je na mestu vprašanje, zakaj v svet ravno na motociklu: “Na motorju je najbolj čudovito, ko voziš, preden se zdani. Takrat je največja tišina in tudi najbolj mrzlo. Tisti trenutek, ko pa pokrajino začne božati jutranje sonce in črne rokavice postanejo tople, je neverjetno poseben, res čaroben. Jaz vedno izhaja oziroma vse primerjam z življenjem življenja in ta trenutek, ko z motorjem iz teme zapelješ v sončno jutro, je po občutku podobno mogočen kot trenutke, ko za seboj pustiš neko temno in težavno obdobje ter se znova vrneš na sočno, srečno stran življenja. Če zdržiš temo in mraz, je peljati naprej neverjetno lepo - na motorju in v življenju.”

Hektar obilja 

Gordana sodeluje pri družbenem projektu Hektar obilja, kjer zbirajo sredstva za nakup parcele v velikosti vsaj enega hektarja s poslopjem za Gozdno šolo Hosta, ki s pozitivnim pogledom na svet osvešča otroke, mlade in odrasle, da bi obudili prvotno bit človeka, se notranje spoznali ter se povezali z naravo in se naučili živeti obilje.