Reševalec David Gale je sodobni nomad. Z družino so v bivalnem kombiju v zadnjem letu in pol prevozili približno 40 tisoč kilometrov, obiskali kar 19 držav in v svoji hiši na kolesih prespali več kot 150 noči. Izogibajo se turističnim središčem in uživajo v naravi, na cesti pa se že vrsto let zanašajo na AMZS.
Stran od vsega in nazaj k naravi. Je to vaš slogan že od nekdaj?
Z avtodomom potujemo oziroma kampiramo odkar sva z ženo skupaj. Začela sva z majhnim šotorom, potem pa kmalu nadaljevala v zelo starem in izrabljenem avtodomu, v katerega je ob vsakem dežju tekla voda. A vse te težave odtehtajo doživetja in spoznavanje novih krajev.
Imate zanimivo filozofijo glede odnosa do vozila. Vaš avtodom je praktično tudi osebni avto.
Da, avto oziroma bivalni kombi je bil do okvare v dnevni uporabi. Naš ima pogon le spredaj in ne štirikolesnega, a kljub temu smo se z njim vozili praktično povsod. Sem mnenja, da je potrebno avto zvoziti do konca, brez pretiranega varčevanja z materialom in prizanašanja glede poti ali podlage. Ko se pripelje na konec svoje življenjske poti in ga ni več mogoče popravljati, pa kupiš novega.
Krstno potovanje novega avtodoma je menda bilo resen preskus vzdržljivosti?
Ko sem izdelal in opremil bivalno notranjost kombija, sem se odločil, da se sam s psom v najhujši zimi v januarju odpravim na skrajni sever Evrope, do Nordkapa, v temo, ki je tam v tem času kar 22 ur na dan. 8500 kilometrov sva prepotovala v mesecu dni. Se prebijala čez zamete, se mučila na ledenih cestah, se borila z divjimi snežnimi meteži, v kombiju spala pri -38 stopinjah Celzija in naposled obstala sto kilometrov pred ciljem. Cesto je zasul snežni plaz in sva čakala, da bi jo očistili, pa je niso, saj naprej očistijo ceste do zaselkov, tam zgoraj pa ne živi nihče. Čakala sva nekaj dni, pa so nama povedali, da bo še kar nekaj časa cesta neprevozna in se predvsem vsi čudili, da sva se prebila tako visoko, brez štirikolesnega pogona, brez “ježevk” in brez verig na kolesih. Na kombiju so bile le zimske pnevmatike.
Pravi nomad ne potrebuje veliko prostora za sebe, ampak okoli sebe. Kaj pa vašo družino žene v svet s kombijem?
Svoboda. Da življenje živiš v svobodnem duhu. Da otroka naučiš uživati življenje in mu pokažeš, da je skromnost prednost. Potem mu je dovolj, če doma vse svoje igrače spravi v eno škatlo. Naučiš se živeti brez materialnega luksuza, brez klime in brez tekoče vode. Uživaš v mnogo bolj pristnih stvareh: v poti in v naravi. Mi se izogibamo večjih mest in velikih turističnih naselij. Najraje se zapeljemo na prag prave divjine. Izogibamo se ljudi in kampov.
Torej zjutraj odprete vrata in s postelje skočite v morje?
Ja, to je res luksuz. Sicer najprej zjutraj pogledaš, če nimaš kakšnega listka od redarstva na avtu. Marsikje ni več dovoljeno prespati zunaj ograj kampov, a se ne damo. Pravzaprav nimamo slabe izkušnje z redarstvom ali policijo. Je pa res, da smo izredno spoštljivi do okolja. Za nami vse ostane nedotaknjeno. Nikjer ni nikakršnih naših sledi, saj živimo z naravo. Pogosto nekam pridemo in prespimo na obali ali kakšni drugi lokaciji “na divje”, potem pa čisto vse pospravimo za seboj, vzamemo vrečo za smeti in očistimo tudi odpadke, ki so jih pustili drugi ali pa jih je prinesel veter oziroma naplavilo morje. Tako vrneš uslugo domačinom in naravi. Kot sem že omenil, je marsikje prepovedano kampiranje “na divje,” ampak, če že prespiš, uživaš v naravi, je prav, da narediš nekaj več, poskrbiš za lokalno čistilno akcijo in se na ta način oddolžiš, ker nisi plačal nočitve v kampu. Če bi vsi tako razmišljali, nikjer ne bi bilo težav prespati na prostem. To vidimo na severu v Skandinaviji, kjer je kultura kampiranja razred zase. Presrečni bi bili, če bi pri nas imeli skandinavski model kampiranja in seveda tudi doslednost do okolja, ki mu v zameno za svobodo moraš nekaj vrniti in v njem uživati odgovorno. Pa tudi kampiranje je z vidika izpustov najbolj čista oblika dopustovanja. V vročini te ne hladi klima hotelske sobe, ampak te osvežita veter in voda. Bolj sonaravno in trajnostno kot dopustujemo mi se ne da. Sto litrov vode porabimo v tednu dni. Seveda ne moremo zanikati izpustov našega kombija, a so neprimerno manjši, kot če bi cela družina na drug konec sveta za teden dni odletela z letalom.
Svoboda odprte ceste pa vendarle zahteva tudi angela varuha. Je to pri vas AMZS?
Res je - in to že od nekdaj. To je naš “backup”, na katerega se vedno lahko zaneseš, ko potuješ po svetu in ti je avto praktično drugi dom. Če se ti dom na kolesih pokvari ali poškoduje, si v tujini brez pomoči praktično brezdomec. Takrat potrebuješ nekoga, ki ti pomaga: na cesti AMZS. V tujini ste mi pomagali trikrat. Domov ste nas pripeljali iz Niša in Reke ter nam na Hvaru odklenili našo hišo na kolesih, ko smo v kabino zaklenili ključe.
Vaše iskrena ocena AMZS storitve?
Ja, najboljša možna, kot jo lahko podelim. Super ste!
Kakšno bi bilo vaše priporočilo popotnikom in nomadom, ki še nimajo urejenega članstva AMZS?
Če bi se včeraj včlanili, bi bilo prepozno. Res priporočam, je vredno!
Hvala David!
Ali ste vedeli, da ...
AMZS članstvo poleg pomoči na cesti vključuje tudi popuste in ugodnosti v AMZS in pri več kot 80 partnerjih, članom pomaga s pravnimi nasveti, ...? Preverite vse prednosti AMZS članstva.