Ekologija: Mobilnost in čisto okolje?

Vremenski ekstremi kot ena najočitnejših in tudi laikom opaznih posledic podnebne krize, ki marsikdaj zelo neposredno vplivajo na našo mobilnost, že nekaj let niso dogajanja, ki bi jih spremljali zgolj v medijih – so del sedanjosti, po napovedih znanstvenikov pa se bomo morali (pred tovrstnimi nevšečnostmi sicer relativno varni Evropejci) s temi dogodki v prihodnosti spoprijemati vse pogosteje. Poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem Združenih narodov, med drugim navaja, da obstajajo vse močnejši dokazi o vplivu človeka oziroma njegovega ravnanja na nastanek vremenskih ekstremov. Strokovnjaki bijejo plat zvona: časa, v katerem moramo ukrepati, naj bi imeli zgolj še desetletje. Kaj lahko na področju mobilnosti storijo podjetja in posamezniki, da pomagajo pri reševanju našega planeta – preden bo prepozno?

Tako kot pri reševanju vsake krize se tudi pri podnebni krizi pojavljajo takšne in drugačne oziroma boljše in slabše prakse, pa tudi zavajanja. Nedavno smo v Motoreviji že izrazili mnenje o sajenju dreves kot priljubljenem in priročnem odpustku okoljskih grehov. Iskanje bližnjic in kupovanje odpustkov se, če smo vsaj malce pozorni na komunikacijska sporočila, ki nam jih servirajo tako oglaševalci kot drugi komunikatorji, dogaja na številnih področjih, tudi na področju mobilnosti. Neetične prakse poslovanja podjetij, ki se promovirajo kot zelena, okolju prijazna, trajnostna, razogljičena, ogljično nevtralna - pa to v resnici niso -, imenujemo zeleno zavajanje ali greenwashing. Meta Pavlin Avdić, imetnica certifikata Sustainability Business Management CISL Univerze v Cambridgeu, sicer pa strateška direktorica v agenciji prvi.prvi., specializirani za trajnostni marketing, pojasni, da je termin greenwashing leta 1986 skoval angleški okoljevarstvenik Jay Westerveld: "V hotelu na Fidžiju je v sobi videl obvestilo glede brisač – če jih pusti na tleh, jih bo treba oprati, sicer pa ne, ob tem pa poziv, naj z manj pranja brisač in posledično z zmanjšanjem porabe vode gostje podjetju pomagajo pri varovanju koralnih grebenov. Sočasno so za hotelom izsekavali gozd in gradili nove bungalove. Ta dvoličnost ga je tako podžgala, da je po vrniti domov o tem napisal članek in uporabil termin greenwashing, ki se je takoj prijel." Kaj pa zeleno zavajanje na področju mobilnosti?

Od afere “Dieselgate” do ogljično nevtralnih letalskih prevoznikov 

Naši zvesti bralci se boste zagotovo spomnili afere “Dieselgate”, ki na področju avtomobilske industrije velja za najbolj ekstremen primer zelenega zavajanja. V njej je podjetje Volkswagen izvajalo marketinško kampanjo o okoljskih prednostih svojih vozil, hkrati pa je svoja vozila opremilo s programsko opremo, ki je prepoznala, kdaj je vozilo v procesu testiranja izpustov in prilagodila delovanje vozila tako, da so bili izpusti dušikovega dioksida manjši kot med realno vožnjo. Kot opozarja Katjuša Šavc, strokovna sodelavka nevladne organizacije Focus, društva za sonaraven razvoj, so problematični primeri zelenega zavajanja na področju mobilnosti tudi v letalski industriji, kjer najdemo trditve nekaterih letalskih prevoznikov o tem, da je letenje z njimi bolj zeleno ali celo ogljično nevtralno. “Ryanair je moral leta 2020 umakniti oglas, v katerem je trdil, da je britanski prevoznik z najmanj emisijami. Letalske družbe tudi mnogokrat “omogočajo”, da potrošniki svoje emisije nevtralizirajo s sodelovanjem v raznih shemah, misleč, da tako izničijo vpliv svojega leta na podnebje. A letenje je ogljično zelo potratna dejavnost”, izpostavlja Katjuša Šavc in dodaja: “Najpomembnejše pri soočanju s podnebno krizo je, da trošimo čim manj. To bi moralo biti pri posamezniku na prvem mestu. A namesto da bi potrošnik razmišljal o spremembi svojih nakupovalnih navad in prekomerni potrošnji, marsikdaj namesto njega razmislek opravi podjetje in mu ponudi rešitev, kot je na primer sajenje dreves – reforestacija naj bi izničila vse morebitne negativne vplive na okolje, ki jih je proizvodnja nekega izdelka povzročila.” Katjuša Šavc dodaja, da tovrstne sheme redko nadomestijo nastale emisije, hkrati pa so lahko problematične tudi z vidika lokalne biotske raznovrstnosti:

Če je proces pogozdovanja slabo zastavljen, lahko naredi več škode kot koristi, zato mora biti skrbno načrtovan. Pomembno je tudi, da se v lokalnem okolju sadi prave vrste dreves, ki funkcionirajo v ekosistemu. Pogosto se namreč zgodi, da se v teh projektih sadi hitro rastoča drevesa ali drevesa, ki vežejo največ CO2. 

Naša denarnica kupuje prihodnost, ki jo bomo živeli

Kako prepoznati (zeleno) zavajanje in kako se mu izogniti? "Zgodbe, ki so nastale le v marketingu z namenom, da podjetje uspe na trgu, za sabo pa nimajo nobenih trajnostnih aktivnosti, zmanjšujejo zaupanje potrošnikov, saj bodo ti slej ko prej ugotovili, da gre za zavajanje. Trajnostna preobrazba podjetja mora namreč potekati celovito na vseh ravneh – treba je razmisliti o odnosu, ki ga ima do dobavne verige, kako ta vpliva na okolje, kakšen je odnos do zaposlenih ... Če podjetje ravna na ta način, potem sebe razume kot gonilo dobrega v družbi. To je pravzaprav bistvo trajnostnega poslovanja – podjetje je v družbi zato, da dela dobro, ne zgolj zato, da ustvarja profit," je jasna Meta Pavlin Avdić. "Da bo potrošnik znal prepoznati, kako iskreno in transparentno je neko podjetje ter njegove morebitne slabe prakse, je ključna ozaveščenost, da ima sam veliko večjo moč, kot si jo priznava, saj njegova denarnica kupuje prihodnost, ki jo bomo živeli. Zato lahko vsak posameznik pomembno vpliva na prehod v trajnostno družbo. Če se navežemo konkretno na mobilnost, je predstavljanje zgolj enega načina oziroma oblike mobilnosti, ki naj bi svet rešila vseh izpustov, po mojem mnenju zeleno zavajanje. Če kupim električni avto, moj življenjski slog pa ostane enak, nisem rešila skoraj nič. Potrošnik se mora zavedati, da je on tisti, ki bo moral spremeniti navade – da se bo kdaj peljal z avtom, drugič s kolesom ali skirojem, tretjič bo pot opravil peš, četrtič z javnim prevozom …" Komunikacijska strokovnjakinja poudarja, da so za osveščanje potrošnikov odgovorna tako podjetja kot državne in nevladne organizacije. "Pogoj za trajnostni prehod je sistemskost, kar pomeni, da je treba med sabo povezati prav vse deležnike. In to je eden glavnih razlogov, da je doseganje tega cilja tako zahtevno," še izpostavlja.

Spremembe mobilnostnih navad – kaj lahko naredimo posamezniki in kaj podjetja

Katjuša Šavc poudarja, da lahko k reševanju podnebne krize z vidika mobilnosti prispevajo tako posamezniki kot podjetja. “Vsak večji zaposlovalec bi moral imeti izdelan mobilnosti načrt, katerega namen ni gradnja nove infrastrukture, temveč upravljanje prometnega povpraševanja skozi zmanjševanje avtomobilskega prometa in ozaveščanje zaposlenih o trajnostnih načinih mobilnosti, kot so hoja, kolesarjenje in uporaba javnega potniškega prometa. Če so razmere za uporabo trajnostnih načinov mobilnosti slabše, naj podjetje vsaj vzpostavi platformo za delitev prevozov.” Po njenem mnenju podjetja ne smejo biti le pasivni opazovalci, temveč morajo prek povezovanja z občinami, prevozniki in drugimi akterji poskušati čim več zaposlenih in uporabnikov pripeljati do svoje lokacije na trajnostni način.

Priporočila za posameznike

Oglas

Oglas

AMZS na poti v trajnostno organizacijo

Avto-moto zveza Slovenije se pridružuje okoljski strategiji mednarodne avtomobilistične zveze FIA, ki je bila sprejeta decembra 2020 in ki predvideva, da do leta 2030 dosežemo ogljično nevtralnost. FIA Environmental Accreditation Programme je usmerjen v pomoč njenim članom (tako športnim kot mobilnostnim klubom) po vsem svetu pri merjenju in izboljšanju njihove okoljske učinkovitosti. Z uvajanjem jasnega in doslednega okoljskega ravnanja v avto-moto športu in mobilnosti partnerjem zagotavlja tristopenjski okvir, na podlagi katerega lahko akreditirajo svoje dejavnosti v skladu z vizijo FIA. Akreditacija FIA temelji na najboljših praksah in ima natančen postopek presoje, saj ima strokovna skupina FIA izobraženega ISO presojevalca za oceno vseh vlog.