Šola dobre vožnje: Pomisli, predno (za)parkiraš!

Mobilnost temeljno pripomore k vključenosti v družbo - in višja kot je stopnja vključenosti ranljivih skupin, bogatejša je celotna družba. Skozi čas bi naj že ponotranjili, da so parkirišča za invalide namenjena invalidom - ne pa tudi tistim, ki “samo za 5 minut parkirajo”. A za samostojnega voznika invalida obstaja še večja težava kot neupravičeno zasedeno parkirno mesto: zaparkiranje. Širša javnost morda ne pozna in se ne zaveda pomembnosti zadostnega zagotovljenega prostora za vstop/izstop invalida iz vozila. Invalid lahko povsem pravilno parkira svoje vozilo tako, da omogoči dovolj prostora za stransko ali zadnje dvigalo ob prilagojenem kombi vozilu, a če nato nekdo parkira nepravilno in površno, čez črto ali na rumeno polje, invalidu ob povratku onemogoči vstop v vozilo. S tem je invalidu onemogočeno nadaljnja mobilnost in sledi (lahko tudi večurno) čakanje na povratek voznika ali voznice nepravilno parkiranega vozila.

Zaradi napredka tehnologij  in zaradi določb Zakona o izenačevanju možnosti invalidov se v zadnjih letih povečuje število (težje) gibalno oviranih invalidov, ki so samostojni vozniki. Samostojna vožnja vozila za invalida nikakor ni luksuz, ampak mu omogoča celovito vključevanje v družbo, ki je pomembna za kakovostno življenje in razvoj osebnosti. Prilagojeno vozilo omogoča tudi invalidom s težjo gibalno oviranostjo odhod na delovno mesto v drug kraj, udeležbo na družabnih dogodkih, lažji obisk zdravstvenih ustanov, obisk trgovin, kulturnih dogodkov in še mnogo več; vse to, kar je za osebo, ki ne potrebuje prilagojenega vozila za vožnjo ali prevoz, samoumevno in vsakdanje. 

Malo se skuliraj in #nezaparkiraj!

V Društvu za mobilnost invalidov Moja pot smo na ta problem začeli opozarjati z akcijo "Pomisli, predno (za)parkiraš". Poleg plakatne kampanje smo posneli tudi štiri situacijske video spote, ki prikazujejo težavo, ko na primer nekdo na hitro in površno parkira malenkost čez črto na rumeno polje parkirnega mesta za invalida in pri tem invalidu onemogoči spustitev stranskega dvigala v kombi vozilu. Ker zakonodaja pristojnim ne dovoljuje pridobitve osebnih podatkov na podlagi registrske oznake, je v takšnem primeru invalid obsojen na čakanje - da se voznik ali voznica nepravilno parkiranega vozila vrne in odpelje. 
Invalidi vozimo (v večini) individualno prilagojena vozila, zato je rešitev v smislu "naj nekdo drug invalidu preparkira vozilo", težko izvedljiva. Navsezadnje veliko invalidov vozi neposredno z vozička, kar pomeni, da v vozilu ni voznikovega sedeža.

Z akcijo #nezaparkiraj želimo družbo seznanjati s problematiko, ker lahko na ta način največ prispevamo k boljšemu jutri.

Ocena parkirne kulture skozi oči invalida

Stanje zavedanja problematike in kulture parkiranja nasploh smo preverili tudi z javno spletno anketo, kjer smo odgovore razdelili na anketirance z in brez invalidnosti. Od vseh voznikov invalidov, ki potrebujejo dodatne prilagoditve za samostojno vožnjo, jih kar 76 odstotkov uporablja stranski vhod za vstop v vozilo – bodisi voznikova vrata, bodisi stranska drsna vrata na "kombi" vozilu. Zgolj 24 odstotkov jih uporablja zadnji vhod (z rampo ali dvigalom). To je podatek, ki še bolj poudarja, da mora vsak voznik parkiranje izvesti pravilno in v okviru zarisanih črt. Da so težave prisotne, dokazuje tudi dejstvo, da je večina voznikov invalidov v preteklosti že bila zaparkirana oziroma ji je bil onemogočen vstop v vozilo ob povratku. Takšnih je kar 87 odstotkov.
Anketiranci so dobili sedem različnih območij parkiranja, za katera so morali podati lastno oceno spoštovanja parkirnih označb in kulturo parkiranja.
Pri samostojnih voznikih invalidih so se najbolje odrezala parkirišča v zdraviliščih in parkirnih hišah, sledijo hoteli (in bazeni) ter zdravstvene ustanove. Slabo so ocenjena parkirišča ob restavracijah, daleč najslabše pa parkiranja ob množičnih dogodkih in prireditvah. Trgovski centri pustijo mešane občutke, saj so prejemali vse ocene – od zelo slabo do odlično.
Sodelujočim osebam brez invalidnosti smo v enem stavku predstavili kasetno dvigalo in jih povprašali, kolikšen je po njihovem mnenju minimalno potreben prostor ob vozilu, ki ga invalid s takšnim dvigalom potrebuje za vstop ali izstop iz vozila. Največ, 50 odstotkov, jih meni, da invalid potrebuje ob vozilu 1,5 metra prostora. Da sta potrebna najmanj 2 metra prostora, jih meni 21 odstotkov, da zadostuje 1 m pa meni 20 odstotkov. Uradno je za kasetno dvigalo potrebno 2,5 m prostora ob vozilu, kar veliko proizvajalcev zapiše že na dvigalo. Glede na formalno zabeležen potreben prostor lahko ugotovimo, da je le 5 odstotkov anketirancev pravilno ocenilo potreben prostor ob vozilu. 

Osebam brez invalidnosti smo postavili tudi vprašanje o njihovem parkiranju. 87 odstotkov vprašanih nikoli ne parkira nepravilno. 6 odstotkov jih priznava, da če že parkirajo nepravilno, je to za manj kot 5 minut. 5 do 10 minut nepravilno parkira 4 odstotke vprašanih, medtem ko 3 odstotki vprašanih priznava, da kdaj parkirajo nepravilno in ne gledajo na čas. 
Za boljšo parkirno kulturo v prihodnosti največ sodelujočih podpira aktivnejšo vlogo staršev pri vzgoji otrok o pomenu parkirišč za invalide ter večji poudarek o parkiriščih za invalide v šolah vožnje. Malenkost manj jih podpira višje denarni kazni za kršitelje ter večjo prisotnost in pristojnost redarske službe. Nekoliko manjša je podpora kazni v obliki delovnih ur z invalidi za kršitelje, najnižja podpora pa je zaznana pri hitrejšem odzivu služb za odvoz vozila.

Rezultati s terena

Na različnih parkirnih mestih pred trgovskimi centri oz. trgovinami smo preverjali kulturo parkiranja. Naša ekipa je pod drobnogled vzela parkirišča v Trbovljah, Laškem, Celju in Domžalah. Obiskali smo tako večje kot tudi manjše parkirne površine ter tudi parkirno hišo v Trbovljah.

Večja trgovska centra z večjimi parkirnimi površinami v Celju in Trbovljah sta se presenetljivo izkazala za najbolj "var". V Trbovljah so parkirna mesta za invalide zasedali le tisti, ki so tja parkirali upravičeno oz. so imeli na vidnem mestu vozila invalidsko parkirno karto. Na nobenem od omenjenih parkirišč v Celju in Trbovljah ni v času opazovanja prišlo do potencialnega zaparkiranja oz. napačnega parkiranja. 

Povsem druga zgodba je bila v Trbovljah pred eno od trgovin. V roku pol ure (najkrajši opazovani čas) je kar 5 voznikov neupravičeno parkiralo na mesto rezervirano za invalide. Na zunanjem parkirišču večjega supermarketa v Laškem ni v opazovanem času nihče zasedel nobenega parkirnega mesta za invalide. Je pa prišlo do nepravilnega parkiranja na bele črte, ki razmejujejo parkirišče in cestišče, kar lahko ogroža nadaljnjo mobilnost pravilno parkiranemu vozilu. 

Za največje negativno presenečenje je poskrbelo zunanje parkirišče pred nakupovalnim centrom v Domžalah. Parkirna mesta za invalida so tam odlično začrtana, saj najmanj štirim omogočajo dovolj prostora tudi za uporabo stranskega kasetnega dvigala, ki ob vozilu potrebuje najmanj 2,5 m prostora. V središču teh štirih parkirišč je namreč ohranjen dimnik, ki ne moti vstopa/izstopa iz vozila, hkrati pa dodatno razmeji vzporedni parkirišči. A ravno ta prostor se je izkazal kot pravi magnet za nepravilna parkiranja in zaparkiranja. V kratkem času (30 minut) smo našteli kar tri zaparkiranja, ki lahko onemogočijo vstop invalidu v svoje vozilo. Na parkirnih mestih za invalide je v tem času upravičeno parkiralo 60 odstotkov voznikov. 33 odstotkov od upravičenih uporabnikov invalidskih parkirnih mest je bilo gibalno oviranih.

Marko Kušar, zastopnik Društva za mobilnost invalidov Moja pot