Šola dobre vožnje: Vozniška zdrava pamet - in bonton

Cestni promet urejajo pravila, ki so zapisana v vrsti zakonov in podzakonskih aktov. Ti so nujno potrebni, da promet teče kolikor toliko tekoče in varno; so osnova, a hkrati tudi najnižji skupni imenovalec varne vožnje. Za varno vožnjo se moramo vozniki ravnati tudi po nenapisanih pravilih vožnje: večina teh se nam zdi logičnih in samoumevnih, a očitno ne vedno in ne vsem …

Pred časom smo v AMZS objavili anketo, v kateri smo voznike povprašali o različnih prometnih izzivih. Prvo vprašanje ankete se je glasilo: koliko voznikov vas je v prejšnjem tednu izsililo? Več kot 80 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da so se vsaj enkrat znašli v položaju, ko jih je nekdo na cesti izsilil. Na koncu te ankete smo voznike povprašali drugače: koliko voznikov ste v prejšnjem tednu izsilili sami? Rezultat pri tem odgovoru je pomenljiv: le 10 odstotkov voznikov je priznalo, da so tudi sami nekoga izsilili, vsi ostali pa so odgovorili, da tega niso storili.

Zakaj vidimo le napake drugih?

Iz tega razkoraka med obema sklopoma odgovorov na vprašanji je jasno, da smo v prometu zelo kritični do drugih udeležencev, do sebe pa bistveno manj. To nas privede do pomembnega spoznanja za varnost prometa na cesti: napake so sestavni del prometa in napake delamo vsi. Pomembno je, da to prepoznamo, da to dejstvo upoštevamo pri vožnji in da v primerih, ko imamo to možnost, poskusimo popraviti napake drugih. Povedano drugače: med vožnjo se moramo zavedati - in predvidevati -, da bodo drugi udeleženci delali napake in da se ne smemo izključno zanašati na njihovo pravilno ravnanje. Ko se zavemo tega, lahko sami s svojim ravnanjem in upoštevanjem nenapisanih pravil varne vožnje preprečimo marsikatero nevarno situacijo na cesti.

Naj navedem nekaj takšnih nenapisanih pravil varne vožnje, ki ne zahtevajo prav nič truda, lahko pa omilijo veliko potencialno nevarnih situacij na cesti.

1. Odstopimo prednost! Kot je spoštljivo in pravilno, da v avtobusu odstopimo sedež drugi osebi, je to enako spoštljivo in pravilno tudi v prometu, ko voznika, ki se s stranske cesta poskuša vključiti v promet, spustimo predse oziroma omogočimo, da se vključi v promet. To vljudnost nagradimo tudi sami: tistemu, ki nam je odstopil prednost, se zahvalimo s preprostim dvigom roke ali drugo podobno gesto hvaležnosti.

2. Ob zeleni - in še zlasti ob rumeni - luči v križišču ne silimo v križišče, če za to ni prostora oziroma če vemo, da bo semafor pred našim izhodom spremenil signal. Zaradi naše nestrpnosti bo gneča v križišču še večja, vozila v križišču pa bodo rabila več časa, da ga izpraznijo. S svojo gesto nezavedno vplivamo na promet okoli nas; raje počakajmo minuto ali dve, obrestovalo se bo.

3. Hupa je v vozilu z razlogom. Včasih je res treba predramiti koga, ki v koloni pred nami z mislimi ni pri vožnji, a namesto nervoznega hupanja lahko s kratkim piskom predramimo voznika pred nami, da spelje z mesta. Spomnimo se, kako se sami počutimo, če nekdo živčno hupa nam.

4. Agresivnost ne služi nikomur, še najmanj pa nam samim. Tudi, če se nam mudi in če je promet gost, nam tudi nekaj sekund, ki jih morda pridobimo z agresivno menjavo voznih pasov in vožnjo na prekratki varnostni razdalji, ne bo prineslo večjega časovnega prihranka. Včasih nam uspe, da pridobimo kakšno sekundo ali dve, a v večini primerov nismo uspešni, saj je naš uspeh odvisen predvsem od drugih in ne od nas samih. Ne poskušajmo vplivati na stvari, na katere ne moremo.

5. Prižgimo luči. Pri nas zakon določa, da moramo tudi podnevi voziti s prižganimi dnevnimi lučmi, a te ne svetijo z enako jakostjo kot zasenčene luči, predvsem pa pri večini avtov podnevi ne svetijo zadnje luči. V zimskih mesecih, ko so svetlobne razmere slabe, je to lahko resna težava za vidnost našega vozila na cesti. Rešitev je enostavna in nič ne stane: ob vsakem začetku vožnje v tem času prižgimo zasenčene luči na našem avtu: zadostuje obrat stikala in naš avto bo viden tudi v jesenskih nalivih, zimskih meglicah in v zatemnjenih predorih.

6. Napake v prometu delamo vsi, ne samo tisti z boljšimi vozili. Kaj lahko spremenimo, ko nas vozilo izsili v križišču in zapelje pred nas na naš prometni pas? Lahko smo jezni, kar je upravičeno, saj smo bili ogroženi in bi bili lahko udeleženi v nesreči. A naša jeza ne bo prav nič spremenila: zgodilo se je, rešili smo se in ponosni smo lahko, da smo uspeli preprečiti nesrečo. Temu pravimo defenzivna vožnja in tako popravljamo napake drugih. Ne osredotočajmo se na napake drugih, ampak poskrbimo, da jih ne bomo delali mi.

7. Človek, ne jezi se. Pogosto se zgodi, da nas vožnja drugih - napake drugih seveda zelo hitro opazimo - razdraži. Včasih je takšen dražljaj tako močan, da smo v navalu jeze sposobni vozniku v drugem vozilu pokazati tudi kakšno nesramno in zelo nevljudno gesto. A zamislimo se: bi to storili tudi takrat, ko bi ta človek stal pred nami? Bi bili enako pogumni? Bodimo boljši od drugih, brzdajmo svojo jezo in nagone - še nikoli se iz takšnih konfrontacij ni razvilo nič dobrega ali koristnega.

8. Vsi vozniki pred nami niso počasni in vsi za nami niso arogantni - pa čeprav se nam pogosto zdi, da je tako. Že na začetku zapisa smo opozorili, da imamo vozniki težave s samokritičnostjo. Velja se vprašati, ali ste res najboljši voznik: morda pa ste vi tisti, ki ste nekomu prepočasni in drugemu preveč arogantni?

Za konec samo še to. Promet na cestah lahko poteka varno le tako, da vsi udeleženci delujejo usklajeno in po znanih ter natančnih pravilih. Večino teh se naučimo v šoli vožnje in so zapisana v zakonih in podzakonskih aktih, čisto vsa pravila varne vožnje pa niso napisana na papirju. Med temi nenapisanimi pravili je morda najpomembnejše spoznanje, da varnosti na cesti ne moremo doseči le sami s svojimi sposobnostmi, ampak moramo sodelovati z vsemi, ki so na naši poti.
Če to storimo v skladu s pravili lepega obnašanja, torej bontonom, bo to nedvomno vplivalo tudi na naše razpoloženje in naletelo na ugoden odziv pri soudeležencih v prometu.