Vpliv demence na vožnjo

Ne trpi le spomin!

Ena od krutih posledic demence je ne le izguba spomina, ampak tudi nekaterih sposobnosti, ki smo jih prej morda dobro obvladovali. Med njimi je vožnja. Če ljudje zaradi bolezni po vrsto letih vožnje ostanejo še brez vozniškega dovoljenja, jih to gotovo dodatno prizadene. Prikrajša jih za veliko mero samostojnosti in jih dodatno izključi iz družbenega okolja, opozarja Lea Žmuc Veranič, dr. med., specialistka psihiatrije z Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani. “Z vozniškim dovoljenjem jim zelo veliko vzamemo in tega se moramo zavedati. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da ni pomembno le spoštovanje njihovih pravic, ampak tudi njihova varnost in varnost drugih udeležencev v prometu. Povzročijo lahko prometno nesrečo, zbijejo kolesarja, nekoga povozijo ...”

Vožnja z demenco

Če demenco odkrijemo zgodaj (in to se dogaja vedno pogosteje), lahko vsaj nekateri bolniki z vožnjo nadaljujej-o še tri ali širi leta. “Če njihov umski upad še ni prevelik in druge sposobnosti še niso preveč zmanjšane, ni nujno, da takoj prenehajo z vožnjo. Vendar je treba skrbno spremljati napredovanje bolezni,” ugotavlja strokovnjakinja.

A včasih se zgodi, da človeka, ko prvič pride na pregled, zdravnik niti ne vpraša, če je voznik. “Zdi se mi, da ga kar pozabimo vprašati, in šele čez nekaj let ugotovimo, da bolnik kljub pomembnemu upadu umskih zmogljivosti še vedno vozi.”

Voznike z demenco Lea Žmuc Veranič razdeljuje v dve skupini. Prvi z vožnjo prenehajo sami, ker čutijo, da ne zmorejo več in da ni varno. “Zgodi se jim kakšna neprijetna izkušnja pri vožnji z avtom in potem nehajo, ker jih je strah, da se bo kaj takega ponovilo. Včasih pa nehajo po pogovoru s svojci.” Drugi so popolnoma nekritični in prepričani, da lahko vozijo avto, tudi če dejansko ni več tako. Teh k opustitvi vožnje niti svojci ne morejo prepričati, ne glede na argumente.

Gotovo pa so na cesti tudi taki, ki se bolezni sploh še ne zavedajo. Včasih na bolezen opozori šele prometna nesreča.

Nekaj je narobe

Znaki, ob katerih lahko posumimo, da gre za demenco, so zelo različni. Če jih ne opazi voznik sam, se jih slej ko prej začnejo zavedati svojci, še posebno kot potniki v vozilu obolele osebe. Strokovnjakinja nam je naštela kar nekaj opozorilnih znakov na demenco, ki se vplivajo na vožnjo.

Osebam z demenco lahko začneta pešati sluh in vid. Pri vidu gre običajno periferni vid, kar pomeni, da ne vidijo, kaj prihaja s strani. Zaradi prizadetosti določenih možganskih središč je slabši tudi globinski vid in napačno presojajo razdaljo. Zaradi tega tudi težko parkirajo. “Svojci opazijo, da je avto pogosto poškodovan in opraskan. Nekateri avto, ker ne zmorejo parkirati na bolj zasedenih parkiriščih, puščajo precej stran od njih.”

Včasih pozabijo, kako priti do kraja, ki so ga že dobro poznali in za isto pot morda kar naenkrat potrebujejo precej več časa kot prej, ker iščejo pravo pot. Odzivajo se počasneje in so pri vožnji manj zbrani. Spregledajo na primer prometne znake, zadevajo pločnike, robnike in ne zmorejo voziti po svojem pasu, sekajo ovinke, ne uporabljajo smernikov, ne prižgejo luči, napačno lahko uporabljajo pedale. Pogosto izsiljujejo prednost. “Enostavno mislijo, da so edini na cesti in gredo iz neprednostne na prednostno cesto ne oziraje se na to, ali je prosto ali ne, ker niso pozorni.”
Napake se jim lahko dogajajo v križiščih (še posebno krožnih). To je še bolj izrazito, če je prometna ureditev drugačna, kot se je spominjajo. Prihaja do težav, ker ravnajo, kot da bi bilo vse še po starem.

Spremenijo se tudi odzivi. Počasi sprejemajo odločitve med vožnjo, vozijo z neprimerno hitrostjo (prehitro ali prepočasi), pogosto se tudi razjezijo, spremembe in nepričakovani dogodki jih zmedejo.

Potrebno je preverjanje

Če je nekdo v dvomih glede lastnih vozniških sposobnosti, jih lahko morda na začetku preveri kar v enem od centrov varne vožnje – med njimi je tudi AMZS center varne vožnje na Vranskem, kjer so na voljo posebni tečaje za starejše voznike. Dobil bo nepristransko mnenje strokovnjaka, ki ga včasih lažje sprejme, kot mnenje svojca.

Kadar zdravnik psihiater ali nevrolog ugotovi, da ima oseba demenco in da verjetno ne zmore več voziti, mora o tem obvestiti osebnega zdravnika. “Običajno je tako, da se z njim najprej pogovorimo in ga skušamo prijazno prepričati, da ne sme več voziti. To povemo tudi svojcem. Nato pa to napišemo v izvid, ki ga potem dobi osebni zdravnik.”

Kot razlaga, je osebni zdravnik tisti, ki bolnika bodisi sam bodisi na podlagi izvida specialista napoti na pooblaščene inštitucije, ki preverijo, ali je še sposoben voziti. To so specialisti medicine dela, prometa in športa. Ti včasih želijo še mnenje psihologa, psihiatra, okulista ali drugih specialistov, na koncu pa sami presojajo o bolnikovi vozniški zmožnosti. Če ugotovijo, da ni več zmožen za vožnjo, o tem obvestijo upravno enoto in začne se postopek za odvzem vozniškega dovoljenja. Obvestijo tudi bolnika in zdravnika, ki ga je poslal na pregled.

Koliko jih spregledamo?

Koliko med 32.000 bolniki z demenco (toliko ocenjujejo, da jih je v Sloveniji) še vozi, si zdravnica ne upa ugibati. Ugotavlja pa, da je gotovo nekaj takih, ki kljub že napredovani bolezni še vedno sedejo za volan. Zaradi tega se ji ne zdi najbolj preudaren zakon, ki predpisuje zdravniški pregled in presojo vozniških spodobnosti šele pri 80. oziroma pri 70. letu starosti. “To je lahko dolga doba od pridobitve vozniškega dovoljenja. Vmes se lahko zgodi vse od A do Ž. Glede na moje izkušnje je to za nekatere kar precej prepozno.” Tudi ko gredo na pregled k pooblaščenim organizacijam za preverjanje vozniških sposobnosti, niti v Sloveniji niti v Evropi niso določena enotna merila za ugotavljanje vozniške sposobnosti, še dodaja. Tako preverjanje ni povsod enako temeljito.

Kot specialistka psihiatrije seveda ne more neposredno ugotavljati sposobnosti upravljanja z motornim vozilom. “Ne moremo preveriti, kako bi se vozniki znašli na cesti, praktičnih preizkusov namreč nimamo. Preverjam pa, kakšne so spominske sposobnosti bolnikov in njihovo funkcioniranje.” Posebej pomembno je še, kaj povedo svojci. ”Pogosto se zgodi, da svojec, ki pride s tem človekom, ki vozi, zelo jasno pove, da se z njim v avtu ne počuti več varnega. Če oklevajo, pa jih vprašam, ali bi mu zaupali vožnjo vnukov (če jih ima).” Kadar zdravnica ugotovi, da bolnik ne more več varno voziti, se o tem dodatno prepriča še z nekaterimi psihološkimi testi. Zdravniki medicine dela, prometa in športa imajo še dodatno možnost napotitve oseb na praktično testiranje in druge mehanizme za ugotavljanje vozniške zmožnosti.

Ko je treba odložiti ključ

Če nekdo kljub demenci po presoji strokovnjaka lahko še vedno vozi, mu (in svojcem) običajno svetujejo, da vozi le na krajše razdalje, da ne vozi ponoči ali v neugodnih vremenskih razmerah in da ne gre za volan, ko je utrujen in nerazpoložen. Sčasoma, ko bolezen še napreduje, je treba avtomobilski ključ vendarle odložiti. Bolezen vpliva na spomin, odzive, zaznavo in celo sposobnost izvajanja povsem enostavnih opravil.

Vsi bolniki z demenco vožnje niso pripravljeni opustiti. Bližnji jim sicer lahko poskusijo izpostaviti nekatere dobre plati tega, da ne bi več vozili: ne bo jim treba iskati parkirišča, prihranili bodo stroške registracije in bencina … A biti morajo pripravljeni tudi na to, da včasih noben argument ne zaleže. “Nekatere je nemogoče prepričati, ker pač trdijo, da še lahko vozijo,” ugotavlja zdravnica.

Svojci imajo tedaj možnost, da gredo k osebnemu zdravniku (lahko povedo tudi pri psihiatru ali pri nevrologu), ki potem izda napotnico za preverjanje zdravniških sposobnosti. Da pa bi preprečili nezgode v tem vmesnem času, svetujejo celo, da bolniku vzamejo ključe, umaknejo avto ali odklopijo kake pomembne dele v motorju, da avto ni več vozen. Čeprav se morda sliši kot poseganje v človekove pravice, je to varnostni ukrep, ki je morda nujen za zagotavljanje varnosti tako bolnika kot drugih udeležencev v prometu.

Čeprav je težko, je treba na koncu dementni osebi vožnjo preprečiti. “Res je težko, ko se to zgodi nekomu, ki je prej vozil 60 let.” Lei Žmuc Veranič se zdi zanimiva rešitev, ki so jo osebam z demenco, ki zelo želijo voziti, a ne smejo več, omogočili na Škotskem. Svojo željo po vožnji lahko izživijo na testnih poligonih v družbi inštruktorjev.

Vožnja ni rutinsko opravilo

Demenca (njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen) je napredujoča bolezen, za katero je značilen postopen upad sposobnosti mišljenja, pomnjenja in presoje. Ponavljajoče se rutinske vsakdanje dejavnosti lahko sicer bolniki običajno opravljajo še nekaj časa, vendar vožnja ni tako rutinsko opravilo, kot se nam včasih morda zdi. Pogosto v trenutku zahteva zapletene miselne procese in hitre odločitve. Demenca med drugim vpliva na spomin, orientacijo, prožnost, zbranost, prilagajanje, obvladovanje čustev, vpliva na reakcijski čas in podobno. Ko bolezen napreduje, zato nezadržno pripelje do trenutka, ko vožnja z njo ni več dovolj varna.

Kdaj je treba prenehati voziti?

Nekaj nasvetov, kdaj je treba prenehati voziti:

• če nimamo več zaupanja vase ali pa nas vožnja vznemirja,
• se izgubljamo celo po cestah, ki jih dobro poznamo,
• se večkrat zmotimo pri presoji hitrosti in oddaljenosti drugih udeležencev v prometu,
• pogosto zaidemo čez črto ali zadenemo pločnike,
• čutimo večje tveganje, da bomo vpleteni v prometno nesrečo,
• začne sopotnike, ki jih vozimo, skrbeti za varnost.