Vpliv psiholoških lastnosti na našo vožnjo

Se za volanom ljudje obnašamo drugače kot sicer? Se način življenja v veliki meri odrazi tudi v načinu vožnje? Drži oboje, nam je razkril klepet s klinično psihologinjo dr. Vesno Radonjič Miholič.

Osebnost zagotovo vpliva na to, kakšni vozniki smo, nam je povedala sogovornica. “Večino časa se v prometu odzivamo v skladu z našimi značajskimi lastnostmi. Čeprav na vožnjo seveda vpliva tudi veliko drugih dejavnikov, od trenutnega počutja, utrujenosti, vznemirjenosti do življenjskih okoliščin, je osebnost tista, ki vsem tem dejavnikom daje barvo.” Pojasnila je, da le kadar smo izjemno pod nadzorom, na primer, ko vozimo otroka, morda vozimo nekoliko drugače, a tudi tak nadzor v trenutku stresa lahko popusti, če smo k temu nagnjeni.

Prvi pogoj: čustvena zrelost

Med psihološkimi lastnostmi, ki posameznika delajo najbolj varnega voznika, dr. Vesna Radonjič Miholič na prvem mestu izpostavlja čustveno zrelost. Čustveno zrela osebnost je manj pod vplivom trenutnih situacij oziroma ne pusti, da bi jo te vodile v prenagljene in nevarne poteze. Čustveno zrela osebnost tudi napak drugih v prometu ne jemlje kot napad nase, ampak jih zna sprejeti z razumevanjem, vozi previdno naprej in morda s svojim odzivom celo prepreči škodo.

Drugače pa je pri nekom, ki vožnjo uporablja kot sredstvo za sprostitev napetosti in razreševanje frustracij; ob občutku, da nas ne cenijo dovolj in ob doživljanju osebne notranje stiske lahko tudi čisto običajno prehitevanje dojamemo kot tisto zadnjo kapljo čez rob.

Manj čustveno zrela osebnost se bo na to burno odzvala. Poleg tega je avto lahko za takega voznika kot nekakšen oklep; po eni strani mu, če je v vozilu sam, daje občutek anonimnosti, po drugi strani pa tudi lažni občutek varnosti, s “konji zavezništva, ki še povečujejo njegovo moč,” je razložila sogovornica in dodala:

“Avto pogosto zdravi veliko kompleksov.”

Najbolj nevarna je agresivnost

Dr. Vesna Radonjič Miholič še dodaja, da se lahko negativna čustva, če jih ne znamo obvladovati, med vožnjo še hitreje sprostijo. Agresivnost se prav v avtomobilu izrazi še močneje kot sicer. “Hitro reagiranje, ki ga zahteva vožnja, agresivnosti godi. Zato obstaja nevarnost, da bomo jezni vožnjo izrabili za ventilacijo.” Jezo morda še težje nadziramo kot druga čustva, a čustveno zrelejše osebe so vseeno manj v nevarnosti, da jih potegne v agresivnost. Manj zrele osebnosti ali ljudje, ki že dolgo živijo pod težo frustracij, pa so temu bolj podvržene.
Čustvena zrelost nam pomaga tudi v kriznih situacijah, saj je pomembno, kako tako situacijo doživljamo. Ko se nam mudi na delo, pa nas prehitevajo po levi in desni, lahko vozimo le še bolj previdno, da se komu kaj ne zgodi, ali pa smo vsi iz sebe, ker se vsi hočejo vriniti pred nas. “Naša naravnanost nas pripelje do tega, ali bomo napetost v prometu povečevali ali ne in ali bomo spustili koga predse.”

Vaše mnenje ...

Od posameznika do družbe

Dr. Vesna Radonjič Miholič ob tem razmišlja, koliko je vse skupaj odvisno od družbe in ne zgolj od posameznikov. “Statistično so varnejše skandinavske dežele. V zadnjih časih tako priljubljenih anketah o sreči pa so prav to dežele, ki imajo najvišji odstotek srečnih ljudi. Sprašujem se, ali ni to povezano in zanimivo bi bilo raziskati, ali se takrat, ko se gospodarsko stanje slabša, na primer v obdobju krize, to dolgoročno odrazi tudi v večjem tveganju in manjši prometni varnosti nasploh, ko se ob vožnji ljudje skušajo razbremeniti drugih frustracij.“

Pomen rutine in znanja

A tudi psihologinja se strinja, da je v situacijah, ko se je treba odzivati hitro, največ odvisno od rutine in znanja – takrat pravzaprav niso v ospredju čustva (edino morda strahovi zaradi preteklih travmatičnih izkušenj).

Zelo pomembno se ji zdi, da je v Sloveniji vse več tečajev varne vožnje in dobrih nasvetov strokovnjakov s tega področja. “Znanje in izkušnje so nepogrešljive in dobro bi bilo, da bi te večkrat tudi preverjali. Večinoma izpit naredimo pri 18. letu, pozneje pa nam teh znanj ni treba obnoviti, če tega ne želimo. Pa bi bilo seveda smiselno – saj se način vožnje s starostjo spreminja, spreminja se prometna ureditev, avtomobili in tudi predpisi. Že po desetih letih bi vsakomur koristil obnovitveni tečaj, da ne govorimo o tistih, ki imajo vozniški izpit že 50 let,” pravi dr. Vesna Radonjič Miholič.

Uvid v lastne sposobnosti

Za varno vožnjo je pomembno še, ali znamo biti do sebe dovolj kritični, da takrat, ko se ne počutimo dobro, ne vozimo. “Če imamo dovolj drugih možnosti, to lahko naredimo in mislim, da tako marsikdo tudi dela, ženske malo bolj kot moški. Vendar uvid v presojo lastnih sposobnosti ni nekaj lahkega.” Sogovornica to primerja s tem, ko tudi pijana oseba pokliče taksi, da jo odpelje domov, vendar jo v tem primeru k temu prisili tudi zakonodaja.
Morda še težje se zavemo svojih značajskih pomanjkljivosti. Zaradi njih sicer nihče ne bo prenehal voziti, morda pa lahko poišče pomoč. Pa lahko sami prepoznamo svoje pomanjkljivosti in kaj ukrenemo? Strokovnjakinja meni, da lahko. “Če smo impulzivni in manj čustveno zreli, potem nenehno prihajamo v konflikte in gotovo lahko pride trenutek, ko se ustavimo in zavemo, da verjetno niso vsi okoli nas tako slabi, ampak moramo sami nekaj narediti, da to preprečimo.”
Kot pravi, obstajajo programi pomoči za obvladovanje agresije, stresa – gre za univerzalne nasvete, ki nam pomagajo v življenju in tudi pri vožnji – a bi si želela, da bi bili tovrstni programi bolj dostopni tudi prek spleta.

Varen promet je skupna odločitev

Po mnenju sogovornice na varnost prometa zelo vpliva tudi, ali smo vzgojeni v sodelovalnem ali tekmovalnem duhu. “Varen promet je skupna odločitev. Ni namreč voznika, ki še ni naredil napake, in dobro je, če je v tistem trenutku naletel na voznika, ki mu je pomagal napako popraviti. Seveda si vsi želimo, da se nam nič ne zgodi, a hkrati nočemo česa povzročiti niti drugim. Ne bojimo se le finančnih posledic, ampak predvsem občutka, da smo nekomu obremenili ali ogrozili življenje,” poudarja dr. Vesna Radonjič Miholič.

Zavedati se torej moramo, da je tudi promet del skupnosti in da se moramo trudili voziti varno. A koristno je tudi, da tistih, ki naredijo napako, ne kaznujemo dodatno še sami, ampak skušamo škodo preprečiti ali jo ublažiti.

In če se za konec vrnemo k Skandinavcem in njihovi sreči – ti znajo biti tolerantni in umirjeni ter so taki tudi na cestah. Veliko pa jih namesto velikega avtomobila za osnovno prevozno sredstvo izbere tudi – kolo. A to je že tema za kdaj drugič.

Prava mera: Strah in previdnost

Dr. Vesno Radonjič Miholič smo vprašali tudi, kakšne psihološke lastnosti so pomembne pri prehitevanju in povedala je, da so najbolj pomembni znanje, izkušnje, veščine, zavedanje lastnih sposobnosti in poznavanje lastnega avtomobila. Ob tem ne smemo imeti niti preveč strahu niti preveč poguma; če je strah posledica slabega dogodka iz preteklosti, dr. Vesna Radonjič Miholič priporoča, da poiščemo ustrezno pomoč. “Strah ni naš zaveznik, previdnost je nekaj povsem drugega.”

Zakaj vožnja ni sproščanje?

Človek ni bil narejen za 100 km/h

Dr. Vesna Radonjič Miholič ugotavlja, da smo z vožnjo na nek način prehiteli naravo. “Naravna oblika življenja je hoja. Višje hitrosti spremenijo naš tempo, da smo tudi mi hitrejši, bolj pozorni, napeti …Psihofizično smo zagotovo tako bolj obremenjeni. Drugače je, če moramo videti, zaznati, presoditi, se odločiti in izvesti dejanje pri štirih ali pa pri stotih kilometrih na uro. Zato je za sproščanje najboljša hoja. Seveda pa je ima vožnja svoj čar – je izziv in je potreba. Nemogoče je upočasniti življenje nazaj.”

Želene psihološke lastnosti v prometu:
• čustvena zrelost,
• pripravljenost na učenje in sposobnost prilagajanja,
• kritičnost do sebe.
sodelovalna usmerjenost.

Neželene psihološke lastnosti v prometu:
• notranja negotovost, kompleksi in frustracije,
• nagnjenost k jezi in frustracijam,
• pretirana impulzivnost,
egoizem.