Promet: Po pravilih ali na pamet?

Prometna signalizacija je v pomoč udeležencem v prometu, da promet poteka čimbolj nemoteno. Predpogoj je, da je prometna signalizacija postavljena v skladu s pravili in da jo udeleženci v prometu nedvoumno razumejo. Če ni tako, pride do napačnega ravnanja.

Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrecno predpisuje, da morajo udeleženci cestnega prometa ravnati v skladu z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi izraženimi s prometno signalizacijo. Tako morajo ravnati tudi tedaj, ko je to v nasprotju s prometnimi pravili.

To določilo jasno opredeljuje vlogo prometne signalizacije, ki jo postavlja nad prometna pravila. V zakonu pa ni določbe, ki bi opredeljevala, da mora biti prometna signalizacija postavljena v skladu s pravili tako, da bodo udeleženci v prometu nedvoumno takoj prepoznali, kako naj ravnajo. Pri nas se vse prevečkrat dogaja, da je prometna signalizacija postavljena neustrezno, zato je udeleženci v prometu ne spoštujejo oziroma kršijo, saj ne vedo, kako naj ravnajo. To še zlasti velja za tiste udeležence, ki se z določeno postavitvijo prometne signalizacije soočijo prvič in če ne dobijo jasne usmeritve, mnogokrat ravnajo v nasprotju s tistim, kar si je zamislil upravljavec ceste, ki je prometno signalizacijo postavil. Še bolj nelogičen pa je običajno naslednji korak. Če namreč prihaja do množične kršitve prometne signalizacije, je nekako samoumevno, da je z njeno postavitvijo nekaj narobe. Pri nas pa običajno prevlada praksa, da udeleženci v prometu ne upoštevajo prometne signalizacije, zato jih je treba za kršenje kaznovati z globo in celo s kazenskimi točkami. Veliko bolj primerno bi bilo, če bi se odgovorni zamislili nad svojimi dejanji in preverili, zakaj prihaja do kršenja postavljene prometne signalizacije. Tu se pokaže tudi (ne)učinkovitost nadzora. Javna agencija za varnost prometa, ki naj bi skrbela za večjo varnost prometa, se ne ukvarja s strokovnim ocenjevanjem postavljene prometne signalizacije, temveč je to v pristojnosti prometnega inšpektorata, ki sodi v Inšpektorat RS za infrastrukturo, a ta ne reagira dovolj hitro in odločno. Tako najkrajšo potegnejo udeleženci v prometu, največkrat vozniki, ki jih oglobijo policisti ali mestni redarji.

Zmeda za Bežigradom

Vzemimo samo primer novo postavljene prometne signalizacije v Ljubljani na Parmovi ulici v križišču z ulico Bežigrad. Po prenovi Parmove ulice so upravljavci, Mestna občina Ljubljana, spremenili tudi prometno signalizacijo. Nenadoma so prepovedali zavijanje levo s Parmove na ulico Bežigrad, kar je bilo vrsto let dovoljeno in celo več: to je bila prednostna cesta. Seveda ni nič narobe, če upravljavec spremeni prometni režim, narobe pa je, če ga spremeni tako, da voznike postavi v dvom, kaj je dovoljeno in kaj. Še zlasti pa se ta dvom poveča zato, ker so druga podobna križišča v Ljubljani drugače urejena s prometno signalizacijo in tam vozniki nimajo nobenih težav.

Kaj so torej naredili narobe postavljavci prometne signalizacije v že omenjenem križišču Parmove in Bežigrada? Namesto prejšnjega nesemaforiziranega križišča so sedaj namestili semaforje, ki urejajo pretok prometa. Nad semafor na Parmovi ulici so namestili dva znaka: prvega, da gre za prednostno cesto in drugega, da prednostna cesta poteka tako kot doslej z zavijanjem levo s Parmove ceste na Bežigrad. Vsakemu vozniku je povsem samoumevno, da se lahko pelje po prednostni cesti in če ta zavija levo, voznik lahko zavije levo. Kdo pa je že kje videl prednostno cesto, pa kateri se ne sme voziti? Zakaj bi sploh bila prednostna, če se po njej ni dovoljeno peljati? A prav to so zapovedali postavljavci prometne signalizacije, kajti ob semafor so namestili še prometni znak prepovedano zavijanje levo in pod njim dopisali, da to ne velja za vozila Ljubljanskega potniškega prometa. In ko voznik, ki prvič pripelje v takšno križišče, zagleda takšno zmedeno prometno signalizacijo, se praviloma znajde v težavah, ker je preveč nejasna, da bi jo dojel brez daljšega razmisleka.

In kako bi postavljavci prometne signalizacije morali ravnati? Tako kot v drugih podobnih križiščih v Ljubljani, kjer je tudi prepovedano zavijanje levo. Vsekakor bi morali odstraniti znak o prednostni cesti, ki zavija levo, saj je ta neumesten. Namesto znaka o prepovedi zavijanja levo bi morali postaviti znak za obvezno vožnjo naravnost, pod njim pa bi bil pripis: razen za vozila LPP. Tako bi zmanjšali število prometnih znakov in zgolj z enim prometnim znakom o obvezni smeri vožnje dali voznikom povsem jasne napotke, kam se lahko peljejo.

Zgolj vprašamo se lahko, zakaj načrtovalci in postavljavci prometne signalizacije v tem primeru niso ravnali tako kot v drugih podobnih ljubljanskih križiščih. Zgolj zato, ker niso razmislili o posledicah svojega dejanja in so ob že obstoječi signalizaciji, ki je veljala pred prenovo ceste, zgolj postavili dodaten prometni znak s prepovedjo zavijanja levo namesto, da bi se malce poglobili v novo prometno situacijo in temu primerno uredili prometno signalizacijo? Če bi vsaj malce pogledali po drugih podobnih križiščih, bi hitro ugotovili, kako je treba ravnati. Mogoče pa je do postavitve znaka o prepovedi zavijanja levo prišlo naknadno, ko je bilo križišče že prometno urejeno, pa se je nekdo odločil, da bi bilo bolje, da se s Parmove ne zavija v ulico Bežigrad, upravljavci pa so se nove ureditve lotili na horuk zgolj s postavitvijo dodatnega znaka namesto, da bi odstranili že obstoječa znaka in namestili znak za obvezno smer. Če je prišlo do takšne situacije, se lahko samo vprašamo, kakšno je načrtovanje prometne ureditve. Očitno ne prav strokovno in tudi ne temelječ na kakšnih študijah.

Spreminjanje in popravljanje

A anomalije pri prometni signalizaciji se ne dogajajo samo v Ljubljani, temveč še marsikje drugje. Zgolj še en primer, kjer je upravljavec naredil zmedo s prometno signalizacijo. Na obalni hitri cesti od Kopra proti Izoli in naprej je bila hitrost omejena na 110 km/h, kot velja za hitre ceste. Kmalu po izhodu iz predora Markovec pa je upravljavec hitro cesto s prometnim znakom spremenil v cesto rezervirano za motorna vozila, na kateri je hitrost omejena na 90 km/h. Večina voznikov ni bila pozornih na novo oznako in ni spoštovala omejitve hitrosti na 90 km/h, policisti pa so z meritvami hitrosti kaznovali prehitre voznike, kar je povzročilo veliko slabe volje. Očitno pa je upravljavec le doumel pomanjkljivost in sedaj ob oznako za cesto rezervirano za motorna vozila namestil še prometni znak za omejitev hitrosti na 90 km/h. Tako je sedaj vsakomur - tudi tujcem, ki se še toliko težje znajdejo ob nejasni prometni signalizaciji, povsem jasno, kolikšna je dovoljena hitrost na tem odseku štiripasovne ceste.

Odgovorni ne slišijo

Lahko bi našli še številne druge primere nejasno postavljene prometne signalizacije, tako tiste, ki je stalno postavljena kot tiste, ki je postavljena začasno, na primer ob delih na cestah. Še zlasti ta je včasih postavljena povsem nelogično, največkrat pa tudi ni označeno, kje vse omejitve nehajo veljati.

Avto-moto zveza Slovenije je v preteklosti, še zlasti v okviru sodelovanja v mednarodnih ocenjevanjih, ugotavljala in opozarjala na neustrezno prometno signalizacijo, a njene ocene so večinoma naletele na gluha ušesa - pa čeprav je zaradi napačno postavljene prometne signalizacije prišlo tudi že do hudih prometnih nesreč z najhujšimi posledicami. Zato se nam zdi prav, da vedno znova opozarjamo na takšne nepravilnosti.