1987
+386 1 530 53 53
S toplejšimi spomladanskimi dnevi so na ceste, kolesarske steze in druge poti znova zapeljali kolesarji – tokrat znova še v večjem številu kot doslej. A na večini naših cest se morajo kolesarji za svoj prostor boriti z avtomobili – in čeprav naj bi bili enakovredni drugim udeležencem v prometu, pogosto ob takšnih srečanjih potegnejo kratko.
Kolesarji so po naši prometni ureditvi glede pravic in dolžnosti res (skoraj povsem) izenačeni z motoriziranimi udeleženci v prometu, a pogosto prometna ureditev in infrastruktura ne sledita tej ureditvi, pač pa se uklanjata fizikalnemu načelu močnejšega. Tako praviloma vozimo tudi udeleženci v prometu: avto je večji, težji in močnejši od kolesa, zato si je z njim enostavno priboriti prednost na cesti. Za dokaz tej trditvi se velja ozreti na ceste, ki si jih delimo avtomobilisti in kolesarji: kolesarji so pogosto stisnjeni ob rob ceste, avtomobilisti pa mimo njih vozimo z veliko razliko v hitrosti vožnje. Prehitevanja so praviloma tesna in redno prihaja do nevarnih prehitevanj in izsiljevanja prednosti. Kdo v takšnih primerih odnese kratko, ni treba posebej poudarjati.
.jpg?1524897372422)
Le čelada zagotavlja zaščito
| V lanskem letu je na naših cestah življenje izgubilo 10 kolesarjev. Zelo zaskrbljujoč je podatek, da je le eden od njih nosil zaščitno kolesarsko čelado, ostalih devet pa ne. Po predlanskih spremembah zakonodaje je bila starostna meja obvezne uporabe kolesarske čelade pomaknjena s 14 na 18 let, kar je vsekakor dobrodošla sprememba, a vsi starejši kolesarji od 18 let še vedno lahko kolesarijo brez čelade. Kako nevarno je to, je dokazal tudi preskusni trk kolesarja in avtomobila, ki smo ga pred leti objavili v Motoreviji. |
Prometna pravila, ki ne ščitijo kolesarjev
Naša prometna ureditev kolesarjem zapoveduje, da vozijo ob desnem robu ceste in da niso več kot meter oddaljeni od roba ceste. A takšna definicija kolesarjenja ni nujno najbolj varna; ker kolesar težko kolesari enakomerno in v povsem ravni črti, in ker marsikateri voznik napačno preceni položaj svojega avtomobila in bližino roba ceste, se lahko zgodi, da zaradi vožnje preblizu roba avto kolesarja izrine s ceste ali ga celo zadane.
Takšna bližnja sečanja so lahko veliko bolj varna, če si ob srečanju s kolesarjem voznik avta vzame nekaj več prostora in kolesarja prehiteti tako, kot da bi prehiteval drugo motorno vozilo; z vklopljenim smernikom in z zadostno odmaknjenostijo, da je prehitevanje kolesarja vselej varno. Pravzaprav bi morali avtomobilisti kolesarje prehitevati tako, kot recimo na cesti prehitimo traktor – z zadostno odmaknjenostjo in le ob prostem nasprotnem voznem pasu v primerni dolžini. Žal so tako uvidevni le redki vozniki – večina enostavno zapelje ob bok kolesarja in se zrine mimo njega.
.jpg?1524897428930)
Nevarne klasične kolesarske steze
Druga velika težava varnega kolesarjenja so urejene kolesarske steze v večjih mestih. Zaradi dolgoletnega napačnega projektiranja cest so kolesarske steze ločene od cest za motorna vozila in speljana ob pločnikih in prometnih površinah za pešce. Na prvi pogled dobra rešitev ločitve kolesarjev od motornega prometa pa je napačna; vozniki motornih vozil kolesarjev praviloma ne vidijo, se pa z njimi nenadoma srečajo v križiščih, kjer voznik avta zavija desno in mora mimo pustiti kolesarje, ki peljejo naravnost. Marsikateri voznik kolesarja preprosto spregleda – še zlasti je to nevarno za voznike dostavnikov, avtobusov in tovornih vozil, ki iz svojih vozil vidijo precej slabše kot vozniki avtomobilov.
Dobrodošla novost – souporaba voznega pasu
Ob kolesarskih pasovih, stezah in poteh se v zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi posebna talna označba za kolesarje z imenom “sharrow”, kar pomeni skupno rabo (souporabo) voznega pasu. V tehničnem smislu gre za kolesarjenje po vozišču s tem da se voznike opozori s talno označbo ki se ponavlja trikrat v razmaku po deset metrov. Tak piktogram opozarja na povečano prisotnost kolesarjev. Označevanje s tovrstno talno označbo je primerno za ceste v naseljih, a pod določenimi pogoji. Na tako urejenih cestah so kolesarji enakovredni motornemu prometu.
.jpg?1524897490006)
Na odseku, kjer je uveden ukrep souporabe voznega pasu, kolesarji vozijo po sredini voznega pasu. S tem se izboljšajo vozne razmere za kolesarje in s tem njihova varnost, saj jim ni treba voziti ob robu ceste. Prav tako to pripomore k izboljšanju prometne varnosti kolesarjev, ker so odmaknjeni od roba vozišča. S tem se zmanjša možnost za nastanek konfliktov med kolesarji in vzdolžno parkiranimi vozili, vozili na uvozih ali izvozih in drugimi udeleženci v prometu. Vozniki avtomobilov so dolžni kolesarjem nameniti dodatno pozornost: če kolesar vozi pred voznikom avta, mora voznik motornega vozila voziti za njim, prehiti pa ga lahko le tedaj, če sredinska prekinjena ločilna črta na tem mestu dovoljuje prehitevanje in če seveda prehitevanje lahko varno izpelje.
Tudi kolesarji niso nedolžni
Za nevarna srečanja avtomobilistov in kolesarjev pa niso vselej krivi avtomobilisti. Tudi marsikateri kolesar ne upošteva prometnih predpisov in v mestih mirno kolesari po napačni strani ulice, v enosmerno ulico, mimo stop znakov ali znakov za odvzem prednosti. Policija takšno ravnanje praviloma kaznuje, a je kljub temu v mestih še vedno zelo pogosto. Kolesarji so v primerjavi z avtomobilisti res šibkejši udeleženci v prometu, a tudi za njih veljajo pravila in prometni zakoni – glede vožnje po cestah in v prometu enaka kot za vse ostale udeležence v prometu.
Foto: Kolesarski prizori s ceste ...
Sožitja ne bo brez strpnosti in spoštovanja
Ne glede na pomanjkljivosti pri prometni ureditvi pa je najpomembnejši dejavnik sožitja med avtomobilisti in kolesarji strpnost. Po tem se Slovenija še vedno loči od kolesarsko razvitejših držav, kjer avtomobilisti kolesarje res jemljejo za enakovredne, ne pa za fizično šibkejše udeležence v prometu, ki se morajo zaradi strahu vselej umakniti ob rob ceste, kjer nimajo več veliko prostora za rešitev iz težav …
Akcija AMZS: Ne spreglej me!
| Pred tremi leti je AMZS izvedla odmevno akcijo “Ne spreglej me!”, s katero je opozarjala voznike na kolesarje in motoriste na cestah. Akcija temelji na posebni nalepki, ki je nalepljena v zunanjih vzvratnih ogledalih avtomobilov; ko voznik pogleda v vzvratno ogledalo, ga nalepka spomni, da mora ustrezno pozornost nameniti tudi kolesarjem. V sklopu preventivne akcije "Ne spreglej me" je AMZS med aprilom in oktobrom 2015 razdelila 100.000 nalepk. |
Brez strpnosti ne bo varnosti!
Pogovor: Mag. Igor Velov, direktor Javne agencija za varnost prometa RS
Kako bi morala biti urejena kolesarska infrastruktura pri nas?
Najbolje, da je kolesarska steza fizično ločena od vozišča, ker tudi ob morebitni napaki ni neposrednega stika z vozili. Pri fizično ločenih kolesarskih poteh mislim predvsem na medkrajevne poti, ki omogočajo kolesarjenje z višjimi dovoljenimi hitrostmi in veliko frekvenco prometa. Kako mora biti kolesarska pot speljana stran od magistralne ceste, je nazorno v Zgornjesavski dolini na priljubljeni poti od Mojstrane proti Ratečam.
Kaj pa mesta in urbana naselja?
Dober primer je Slovenska cesta v Ljubljani, kjer morajo udeleženci v prometu paziti eden na drugega in sobivati. Opažam, da je med kolesarji veliko takšnih – ne pa vsi –, ki preprosto ne upoštevajo pravil. Po eni strani želijo, da so vozniki do njih tolerantni, ker se na kolesu počutijo v podrejenem položaju in so bolj ranljivi, po drugi strani pa v odnosu do pešcev, ki so v primerjavi s kolesarji v podrejenem položaju, tega ne spoštujejo. Vozniki se moramo zavedati, da je kolesarjev vse več, da si delimo omejen prostor in da moramo sobivati.
Kaj pa naraščajoča hitrost ob uporabi električnih koles?
Hitrost 25 km/h jaz ne vidim kot problematično. Problematično je zavedanje, na katerem delu ceste ali kolesarske infrastrukture smemo kolesariti s to hitrostjo. Tam, kjer je kolesarska steza varna in ločena od drugih, res ne vidim problema ali vozimo 15 ali 25 km/h. Pravila so samo neka logika, nek okvir, znotraj katerega moramo delovati.
Je prav, da si kolesar ne cesti vzame prostor?
Šibkejši udeleženci v prometu, kot so pešci in kolesarji, se morajo zavedati, da če pride do prometne nesreče, ni pomembno, kdo je kriv, ampak komu se lahko kaj zgodi. Pešcu ali kolesarju ne bo pravi nič pomagalo, če bo na njegovemu nagrobniku pisalo, da je imel prednost. Čeprav odraslim kolesarjem ni treba uporabljati čelad, naj jih uporabljajo, saj je ob nesreči kar 75 odstotkov več možnosti preživetja s čelado na glavi. Poleg zaščitne opreme pa je treba poskrbeti tudi za vidnost.
