Pregled ponudbe čelad za motoriste

Pestra, a težka izbira

Brezskrbni užitki pri vožnji z motorjem so mogoči le, če se vozimo varno in če smo varno tudi zaščiteni – ob ustreznih oblačilih predvsem z dobro čelado. A katera je dobra in prava zame? Na trgu je ogromno izdelovalcev in ponudnikov, veliko pa je tudi različnih vrst, oblik in zasnov čelad.

Sodobne čelade delimo na pet oziroma šest različnih zasnov; vsaka ponuja malce drugačno obliko, funkcionalnosti, pa tudi stopnjo zaščite glave motorista.

Integralne oziroma zaprte čelade

Integralne čelade so med motoristi najbolj razširjene. Gre za čelado, izdelano iz enega kosa, z integrirano zaščito brade in dvižnim vizirjem. Zaradi čvrstosti ponuja najboljšo zaščito in tudi najboljšo stabilnost pri večjih hitrostih. Integralne čelade so običajno tudi najbolj aerodinamično oblikovane, zato jih uporabljajo tudi dirkači v hitrostnem motociklizmu.

Preklopne čelade

Na prvi pogled so preklopne čelade zelo podobne integriranim; tudi preklopne čelade so sestavljene iz integralne školjke, zaščite brade in dvižnega vizirja, le da sta pri teh čeladah dvižna vizir in zaščita brade skupaj. Z dvigom bradne zaščite z vizirjem namreč odpremo čelado in izpostavimo oziroma prezračimo naš obraz, kar je koristno predvsem v vročih dneh, ko se pri počasni vožnji lahko vozimo z odprto čelado. Hkrati preklopne čelade ponujajo več udobja tistim, ki nosijo očala, saj jih je lažje natakniti na obraz.

Kros oziroma enduro čelade

Kros čelade so namenjene predvsem vožnji po brezpotjih ali poligonih, seveda z ustreznim motorjem. Po zasnovi so zaprte čelade, le da je tu zaščita za brado precej daljša oziroma bolj štrleča, tovrstne čelade so običajno tudi brez vizirja, zato motoristi uporabljajo dodatna motoristična očala. Kros čelade so opremljene tudi s senčnikom, ki zastira sonce oziroma ščiti oči pred bleščanjem sonca. Čelada ni namenjena večjim hitrostim, saj zaradi slabše aerodinamike v vožnji ni stabilna.

Jet ali odprte čelade

Jet čeladam nekateri pravijo tudi mestne čelade, saj jih praviloma uporabljajo motoristi, ki se najpogosteje vozijo po mestu – priljubljene so tudi pri uporabnikih skuterjev. Gre za čelado z odprtim obraznim delom, torej brez zaščite brade, nekateri modeli imajo vgrajen vizir, nekatere pa ne. Takšne čelade so nekaj lažje in po merah tudi nekaj manjše od integriranih čelad, a ponujajo manj zaščite kot integrirane čelade.

Modularne ali cross-over čelade

Modularne čelade so zasnovane kot kombinacija različnih vrst čelad – lahko imajo snemljivo zaščito za brado, senčnik, različne vrste vizirjev in še kaj. Uporabnik lahko takšno čelado hitro sam predela v različne konfiguracije. Delež teh čelad na trgu je majhen, a se povečuje.

Polčelade ali “brain-caps”

Polčelade oziroma nekakšne mini-čelade na naših cestah k sreči vidimo le redko, saj takšne čelade praviloma nimajo homologacije in ne štejejo za prave čelade. Narejene so iz enostavne školjke iz umetne mase in pripenjalnega podbradnega paščka, zaradi svoje zasnove pa ponujajo zelo malo zaščite in jih motoristom seveda odsvetujemo.

Umetna masa in ogljikova vlakna

Čelado sestavljata dva ali več slojev in plasti; zunanja plast oziroma zaščitna školjka je praviloma narejena iz umetne mase oziroma plastike. Za izdelavo školjk uporabljajo dve skupini plastičnih materialov – v prvi skupini so termoplastični materiali, ki jih oblikujejo pri visokih temperaturah. Iz teh materialov so cenovno dostopnejše čelade. Narejene so iz polikarbonata, poliamida ali ABS (akrilnitril-butadien-stirol) plastike; izdelava in obdelava teh materialov je bistveno cenejša od izdelave kompozitnih čelad, s kakovostnimi barvnimi nanosi in lakiranjem pa uspešno zaščitijo na UV žarke in ozon občutljive plastične materiale v školjki.

V drugi skupini materialov, iz katerih so narejene čelade višjih cenovnih razredov, so kompozitni materiali oziroma različna vlakna, ki jih z različnimi postopki nanašajo na oziroma v kalupe. Med temi vlakni so na primer aramidna in ogljikova vlakna, ki postajajo vse bolj razširjena. Lahka in zelo čvrsta ogljikova vlakna izdelovalci običajno kombinirajo z drugimi vlakni in tako dosežejo ustrezno trdnost in elastičnost školjke. Takšne čelade so čvrste, a hkrati lahke; integralne čelade, izdelane iz ogljikovih vlaken, le redko tehtajo več kot 1,2 kilograma.

Testi čelad dokazujejo, da so tako preprostejše čelade iz plastike kot tiste iz ogljikovih vlaken enako dobro odporne na udarce, tako da material pri varnosti ne igra odločilne vloge. Res se je na testih izkazalo, da so pri dragih čeladah iz ogljikovih vlaken izmerili nekaj manjše pospeške in vrednosti HIC (Head Injury Criterion – merilo nevarnosti za poškodbo glave), a zasluge za to ima boljša zasnova dražjih čelad.

Notranja plast (ali več teh) čelade ima nalogo, da ublaži udarce z zunanje plasti, hkrati pa mora z ustreznim prileganjem čvrsto oprijemati uporabnikovo glavo. V večini primerov je notranja plast narejena iz polistirolne penaste mase – pri cenejših čeladah je notranja plast narejena iz enega kosa, pri naprednejših čeladah pa je notranja plast sestavljena iz več delov. Z njimi konstruktorji prilagajajo blaženje v različnih delih čelade, hkrati pa takšna sestava omogoča tudi vgradnjo posebnih prezračevalnih kanalov.

Cene

Natančen cenovni pregled trga čelad pri nas bi zahteval preveč časa in tudi preveč prostora v reviji, saj so ob bogati ponudbi čelad zelo raznolike tudi cene. V osnovi pa je cena čelade odvisna od znamke oziroma izdelovalca, oblike oziroma zasnove, materiala školjke čelade, števila velikosti čelad pri posameznem modelu (od 2 do 4 velikosti), grafičnega dizajna, opreme čelade, pa tudi od vizirja.

V nižjem cenovnem razredu so čelade, ki stanejo od približno 50 do 150 evrov; gre predvsem za jet oziroma odprte čelade, redko tudi za preklopne čelade. Imajo plastično školjko, na voljo so v dveh ali treh velikostih, oprema je skromna, vizir nima vložka proti megljenju (kakršen je pinlock), čelade imajo preprost grafičen dizajn.

V spodnjem srednjem cenovnem razredu od 150 do 300 evrov najdemo čelade vseh zasnov in oblik, ob plastičnih čeladah tudi takšne, izdelane iz vlaken. Večinoma so čelade na voljo v treh velikostih, oprema je povsem zadovoljiva, vizirji so opremljeni z vložki proti megljenju, na voljo so tudi različni grafični dizajni.

V zgornjem srednjem razredu so čelade, ki stanejo od 300 do 500 evrov. Tudi v tem cenovnem razredu so na voljo čelade vseh oblik in zasnov, praviloma so dobro opremljene in narejene izključno iz različnih vlaken, tudi ogljikovih. Grafičen dizajn čelad v tem razredu je zelo raznolik. V tem cenovnem razredu so prisotni vsi znani in uveljavljeni izdelovalci.

Čelade najvišjega cenovnega razreda stanejo od 500 do 1000 evrov; gre za večinoma zaprte, integralne športne čelade ali za zelo dobro opremljene preklopne čelade, izdelane iz ogljikovih vlaken in okrašene z dodelanimi grafičnimi dizajni. V tem cenovnem razredu svoje čelade prodajajo premium izdelovalci.

Trendi

Tako kot druga motoristična oprema se tudi trg čelad ravna po trendih. Med trende na primer lahko uvrstimo ponoven razcvet odprtih jet čelad, ki sledijo vse večji priljubljenosti klasičnih in retro motociklov. Najsodobnejše odprte čelade so opremljene z integriranimi prozornimi ali obarvanimi vizirji.

Vse več je čelad, izdelanih oz ogljikovih vlaken ali iz mešanice vlaken, ki ponujajo enako trdnost pri manjši masi. Je pa ta trend že pokazal tudi senčno plat; veliko uporabnikov želi ogljikova vlakna kazati tudi na zunaj, zato kupujejo čelade s temnim karbonskim dizajnom, kar pa je v naprotju z varnostjo – čelade naj bi bile namreč svetlih, kontrastnih in od daleč vidnih barv.

Med dobrodošle trende zagotovo spada vse večja razširjenost sistemov proti megljenju vizirjev, ki jih vse več izdelovalcev ponuja kot del serijske opreme svojih čelad.
Iz motošporta prihaja trend vgradnje sistemov za hitro odstranjevanje čelade z glave v sili, ki po padcu omogoča hitro in enostavno odstranitev ličnega dela oblazinjenja, s tem pa tudi lažje odstranjevanje čelade z glave poškodovanca (sistem poznamo pod oznako Emergency Quick Release System ali Emergency-Strap).

Za varnost je zelo pomembno, da čelada čvrsto objame glavo motorista – pomembna je torej pravilna velikost čelade. Za pravilno prileganje skrbi geometrija čelade in notranja plast oziroma pena, a zaradi različnih oblik in velikosti naših glav je vsaka čelada le boljši ali slabši kompromis med prileganjem in udobjem. Zato so se že pojavili izdelovalci, ki z natančimi meritvami glave kupcu ponudijo čelado “po meri”. Meritve namreč vnesejo v računalnik v trgovini, ta pa na podlagi meritev izbere čelado prave velikosti, ki jo dodatno opremi s posebnimi vložki na pravih mestih. Nekateri izdelovalci poskušajo doseči enako s posebnimi zračnimi komorami v notranji plasti čelade.

V avtomobilih že poznamo prikazovalnike oziroma projektorje podatkov na vetrobransko steklo (Head-Up Display), zdaj pa ta tehnologija prihaja tudi v svet motociklov, le da se tu podatki projecirajo na vizir čelade, voznik pa jih navidezno opazuje nekaj metrov pred sabo. Na letošnjem sejmu zabavne elektronike v Las Vegasu so pri BMW predstavili prototip čelade z vgrajenim sistemom za projeciranje na vizir čelade. Prej ali slej bo tehnologija zrela tudi za serijsko izdelavo.

Čelade prihodnosti

Čelade so tako pomemben del varnostne opreme, da morajo izpolnjevati določena varnostna merila in standarde. Tako pri nas kot drugod po Evropi (in svetu) morajo vse čelade ustrezati standardu ECE-R 22.05, ki med drugim predpisuje tudi največje vrednosti dovoljenih pospeškov pri udarcih in HIC merila, kar naj bi zagotavljale, da čelada ustrezno blaži udarce. A predpisane vrednosti so previsoke oziroma preohlapne in večina čelad na trgu jih dosega brez kakršnihkoli težav. Ob tem so merila omenjenega standarda tudi precej omejena; ob resničnih padcih na čelado (in s tem glavo udeleženca) delujejo še druge sile, ki pa jih standard ECE-R 22.05 ne upošteva – takšne sile so na primer tangencialne, ko ob drsanju po tleh čelado skušajo zavrteti in sneti z motoristove glave. Poškodbe so ob tem lahko enako hude ali usodne kot ob neposrednem udarcu ob tla.

Nekateri izdelovalci zato snujejo čelade, opremljene z različnimi varnostnimi tehnologijami, ki glave ščitijo pri različnih vrstah udarcev in poškodb. Eden takšnih izdelovalcev je ameriško podjetje 6D Helmets, ki je razvilo tehnologijo ODS (Omni Direct Suspension); gre za dve plasti notranje penaste mase, ki sta med seboj povezani s posebnimi prožnimi elementi, ki blažijo in preprečijo poškodbe, ki nastanejo zaradi rotacijskih sil na čelado.
Južnoafriški izdelovalec Leatt pa je izdelal motokros čelado, pri kateri je notranja plast izdelana iz različno mehkih oziroma čvrstih delov penaste mase, kar bolje varuje posamične dele glave motorista.

Nasveti pred nakupom čelade

• Za nakup čelade si vzemite čas. Poiščite trgovino z bogato izbiro čelad različnih izdelovalcev.
• Velikost čelade izberite po merah glave; izmerite obseg glave v višini čela s tesno prilegajočim se šiviljskim metrom. Obseg glave v centimetrih ustreza numerični velikosti čelade, s črkami pa so mere takšne: 52 cm je številka XXS, 53 cm je XS, 56 cm je S, 58 cm je M, 60 cm je L, 62 cm je XL, 64 cm je XXL, 66 cm pa XXXL. A mere čelad različnih izdelovalcev niso povsem primerljive, zato je treba čelado pred nakupom pomeriti na glavi.
• Čelada se mora glavi tesno prilegati, ne sme pa tiščati. Pravo velikost prepoznate tako, da se ob rotaciji čelade premakne tudi koža na čelu; če se čelada na glavi premakne oziroma obrne, je prevelika.
• Povprašajte prodajalca po opremi čelade; pri nekaterih čeladah lahko z dodatnimi penastimi deli prilagodite prileganje vaši glavi.
• Če ste v dvomih o pravi številki, preskusite še enako, a za številko manjšo čelado. Le če si za številke manjše čelade ne morete natakniti, je prvotna izbira prava.
• Notranja obloga se mora dotikati vrha glave, ne sme pa v zgornjem delu tiščati.
  Za uporabnike z izrazito velikimi glavami je na voljo le malo ustrezno velikih čelad; večina ponudnikov ponuja čelade do številke XXXL (obseg glave 66 cm), le redki pa so ponudniki čelad XXXXL (do 68 cm).
• Zaprta čelada se mora ob pravilno nameščenem podbradnem paščku prilegati tako, da je tudi z veliko sile ob potegu naprej ne moremo sneti z glave. Podbradni pašček ne sme pritiskati na grlo.
• Če nosite očala, jih pravilno namestite pod čelado.
• V trgovini čelado preskušajte najmanj 10 minut, saj rabite dovolj časa, da ugotovite morebitne napake v prileganju.
• Če se le da, čelado preskusite tudi v vožnji.
• Izberite čelado v svetlih, kontrastnih barvah.
• Čelada mora imeti tudi ob zaprtem vizirju dobro prezračevanje; preskusite ga na testni vožnji.
• Temeljito preskusite vizir; njegovo zapiranje, odpiranje, optične lastnosti in odpornost proti rosenju.
• Če ob sončnih dneh uporabljate temen vizir, mora čelada omogočiti enostavno menjavo.
  Čelada mora imeti notranjo oblogo, ki jo lahko snamemo in operemo.
• Pozorno preberite navodila za uporabo čelade, saj so v njih pomembni napotki za vzdrževanje in uporabo čelade.
• Ob nakupu pomislite tudi na servis. Dobri prodajalci znajo namreč pri čeladi tudi kaj popraviti in zamenjati. 

Nasveti za uporabnike

• Sodobne čelade se “starajo” precej počasneje od starejših čelad. Tudi zato ne uporabljajte več starejših čelad, ki še niso bile homologirane po standardu ECE-R 22.05. Homologacijo sicer praviloma najdete kot znamkico na podbradnem paščku; če se številka na paščku začne z 05, pomeni, da ima čelada omenjeno homologacijo. Pri pogosti uporabi naj čelada ne bi bila starejša od pet let.
• Oznako o homologaciji oziroma skladnosti sicer sestavljata črka E in številka države izdelave v krogu, pod to oznako je še številčni niz, ki se mora začeti s številko 05. Ostale številke za 05 dokazujejo številko homologacije in zaporedno serijsko številko čelade. Ostale oznake – na primer ECE ali ECE-R 22 – na čeladi niso potrebne in jih na pravih homologiranih čeladah tudi ni.
• Polnilo oziroma penasta masa notranje plasti se ob pogosti uporabi s časom malce sesede oziroma stanjša, kar lahko privede do slabšega prileganja čelade. Notranjo oblogo je zato treba redno čistiti; če upoštevate navodila izdelovalca za čiščenje, se mora po čiščenju in pravilni ponovni nastavitvi notranja plast čelade znova tesno in pravilno prilegati glavi.
• Redno pregledujte tudi stanje in potek podbradnega paščka in ga znova nastavite, če ne stoji pravilno.
• Če je bila čelada že udeležena v nesreči, jo je treba zamenjati, saj je na pogled le težko ugotoviti, če je čelada poškodovana.
• Skrbite za čistočo vizirja. Na daljših vožnjah ga ob postankih redno čistite; zunanjo stran z vodo, notranjo z vlažnimi robčki ali posebnimi navlaženimi robčki za čiščenje očal. Umazan vizir je še zlasti nevaren pri vožnji po dežju, saj voda dodatno zamaže vizir in zamegli pogled.
• Pogosto preverjajte tudi vsa tesnila čelade – še zlasti tesnila okoli vizirja. Ta morajo biti dovolj dobra, da tesnijo tudi pri vožnji po dežju. Po vožnji po dežju čelado dobro obrišite in osušite.
• Uporabniki, ki nosijo korekcijska (ali sončna) očala, naj za vožnjo uporabljajo očala s plastičnimi stekli, ki se praviloma manj rosijo kot steklena očala. Plastična stekla so tudi varnejša ob padcih, saj se ne razbijejo na majhne koščke kot steklena. Za uporabo pod čelado so primernejša očala s čvrstim okvirjem, saj se upogljivi okvirji pod tesno čelado lahko deformirajo.

Strožja pravila za več varnosti

Evropski avtomobilski klubi pozivamo k spremembam varnostnih standardov
Evropski avtomobilski klubi, med njimi tudi AMZS, zakonodajalce pozivamo k strožjim varnostnim standardom, ki veljajo za motoristične čelade.

Znižati je treba zdaj veljavne vrednosti dovoljenih pospeškov ob udarcih in dovoljene HIC vrednosti. Zdaj veljavne standarde brez težav dosegajo in presegajo vsi izdelovalci; po ugotovitvah ADAC večina čelad brez težav že zdaj presega dovoljene vrednosti za 20 in več odstotkov, zato bi bilo treba vrednosti znižati za 30 odstotkov in tako izdelovalce prisiliti, da zasnujejo še varnejše čelade.

Preskus varnosti za doseganje skladnosti zdaj poteka tako, da s posebno napravo udarijo v čelado na točno določenih mestih na čeladi. Zahtevamo, da ta mesta niso več točno določena, saj le tako lahko zagotovimo, da je čvrstost zunanje školjke enaka na celi površini čelade.

Treba bi bilo uvesti dodatne teste z udarci z drugačnimi obremenitvami. Zdaj veljavni testi predvidevajo udarec z veliko silo, ki je pogosto višja, kot se doseže pri resničnih padcih. Z različnimi silami udarcev bi izdelovalce prisilili k izdelavi čelad, ki bi ob manjših silah bolje absorbirale sile udarcev.

Homologacijski testi bi morali obsegati tudi rotacijske in radialne teste, saj se pri pravih padcih pogosto zgodi obračanje in trganje čelade z glave.