Pozabljena cesta: balkanski Route 66

Vzdolž jadranske obale se ob tisočerih zalivih vije dobrih 640 kilometrov ene najlepših obmorskih cest v Evropi. Nekoč slavna prometnica je danes pozabljena cesta izjemnih razgledov in spominov.

Jadransko morje je po črti vodne gladine dolgo le 783,3 kilometra kar je daleč od oceanskih razsežnosti. Njegova obala od Trsta do Dubrovnika in naprej do meje z Albanijo je izjemno razčlenjena ter s tisočerimi zalivi bistveno daljša od sredinske vodne linije modrega morja. Vzdolž te obale je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja potekal eden največjih infrastrukturnih projektov nekdanje Jugoslavije. Pred 53. leti je bila tako zagrajena ena najlepših obalnih magistral v Evropi. Legendarna Jadranska magistrala, je danes Hrvaškem označena kot državna cesta D8. To je tista cesta, ki jo zaradi čudovitih razgledov, izjemne naravne kulise, pestre zgodovine, mest, spektakularnih ovinkov in kulinarike vredno prevoziti v celoti. Avtomobilski izlet med Trstom in črnogorskim Ulcinjem ponuja kar 1006 km zanimivih cest. Najlepših pa je 640 km “prave” Jadranske magistrale od Reke do Črne gore.

Pred magistralo od Reke do Splita le po morju: dan in pol plovbe

Po 2. svetovni vojni je bilo razdaljo med Reko in Splitom mogoče v dnevu in pol prepotovati le po morju, na krovu ladje, saj vzdolž obale ni bilo prave široke ceste, ne asfaltne ne železne. Poleg tega pa je gladina morja v prvih nekaj letih po vojni še bila zelo nevarna, saj je na njej plavalo veliko smrtonosnih ladijskih min. Jadranska obala je enostavno potrebovala sodobno prometnico, ki bi od Trsta do Dubrovnika povezala mesta in omogočila logistiko gospodarstvu, predvsem pa zbudila spečega velikana - turistični potencial čudovite riviere. Prvi asfalt nove magistrale so ob koncu petdesetih položili na trasi med kvarnersko prestolnico Reko in Novim Vinodolskim. Posebno zahtevna pa je bila tudi gradnja pod Velebitom od Senja do Staregagrada. Kar 10 tisoč delavcev in 270 inženirjev se je udarilo s kamenjem, da so na odseku, kjer se gore dobesedno dotikajo morja naredili več kot 700 najbolj spektakularnih ovinkov te ceste. Pravi gradbeni maraton pa je ob velikem kreditu Svetovne banke bil uprizorjen v 15 mesecih v letih 1964/65, ko so gradbinci tudi ob pomoči vojske v enem zamahu na zelo zahtevni trasi dogradili še 290 km ceste treh odsekih: med Šibenikom in Rogoznico, Omišem in Makarsko ter južno od Podgore. Še danes je ob sodobni opremi in bistveno zmogljivejši mehanizaciji težko izpeljati in plačati gradbeni podvig takega obsega v takem tempu. S koncem del leta 1965 je Jadranska obala dobila spodobno cesto, ki je imela izjemen vpliv na ekonomski razcvet. Ob njej so začeli rasti hoteli, apartmaji in kampi, saj je praktično vsak zaliv ob cesti dobil priložnost za razvoj turizma. Cesta je zagon dala tudi otokom. Ob tej logistični aorti so nastala nova trajektna pristanišča, leta 1968 je tudi zaradi magistrale bil zgrajen most na otok Pag. Že prvo turistično sezono (1966) po koncu gradnje, naj bi število turistov vzdolž obale že preseglo, število obiskovalcev, ki jih je prej beležila celotna Jugoslavija.

Od pekla do raja: vratolomna prehitevanja, burja in ogenj

Danes je vožnja po Jadranski magistrali bistveno bolj spokojna kot nekoč. Avtocesta A1 med Zagrebom in Pločami, pa Kvarneska (A7) in Istrska (A8) avtocesta so močno razbremenile asfalt magistrale. Na vrhuncu turistične sezone se je po tej cesti nekoč vozilo skoraj v strnjeni koloni. Na dveh pasovih od 5 do 7 metrov široke ceste se je vsako leto potekala velika turistična selitev zahodne Evrope. Zaradi gneče, nevarnih manevrov prehitevanja v “škarice” in globoko v nepregledne ovinke, pa orkanske burje pod Velebitom ter zdrsov preko prepadnih odsekov je magistrala zaslovela tudi kot peklenska cesta. V številnih hudih prometnih nesrečah je bil krvni davek zelo velik. Danes je seveda precej drugače, ker je na njej manj prometa. Kljub temu pa magistrala še vedno zna pokazati zobe. Cesto sicer redno vzdržujejo, a ima odseke, ki so še danes izjemno nevarni in slbo opremljeni z zaščitno opremo. Žgoče mediteransko sonce zmehča asfalt, da nastanejo kolesnice. Kombinacija soli, prahu in prometne umazanije ob prvem dežju drastično spremeni oprijem. Nemalokrat so tudi ognjeni zublji velikih požarov na njej ustavili promet. Zračni napad z vodnimi bombami iz gasilskih leta canadair smo na njej že doživeli v živo. Zato je to cesta med peklom in rajem. Cesta, ki voznika izžame ali pa nagradi s hedonističnim uživanjem v iskanju idealne linije med morjem in gorami. Ob tem ne moremo mimo sanjskih razgledov na številne arhipelage vzdolž obale in skrite zalive.

Balkanski Route 66

Divja pokrajina, pestra zgodovina in spektakularni ovinki ...

Ni veliko cest, ki ti ponekod manj kot 30 metrov od asfalta ponujajo morsko plažo ali pa tržnico neposredno ob sladkovodnem jezeru ali reki. Pelje tudi preko rodovitne delte reke Neretve, ene najhladnejših rek Evrope, dotika se sten narodnega parka Paklenice, pa Biokovega in tik pod pečinami Dinare pri slikovitem Omišu preči Cetinjo. Je cesta nasprotji, saj na jej še vedno lahko uživaš v pristnem okusu sardel in bevande v kamniti konobi ali pa se čudiš bogatiji prestižnih hotelov in na drugi strani še vedno opazuješ tudi srhljive podobe vojne vihre iz časa krutega obdobja razpada Jugoslavije. Jadranska magistrala je zaradi narave, zgodovine, vozniških užitkov in ljudi mediteranska oziroma balkanska različica legendarne ameriške ceste Route 66. Je vse bolj in bolj priljubljena med motoristi in vozniškimi uživači v športnih avtomobilih. Zaradi slikovite kulise in ponekod zares spektakularnih odsekov, pa postaja prizorišče za snemanje promocijskih videov avtomobilske industrije. Na njej potekajo predstavitve novih avtomobilov. Ovinke magistrale smo tudi pri Motoreviji že nizali na mednarodnih predstavitvah Porscheja, Mercedesa, Nissana, Opla … Z vsem kar ponuja, vključno z izvozi na otoke ali v divje zaledje, je priložnost za odličen družinski izlet. Tri dni vam bo vzela kot za šalo, a s spomini zagotovo napolnila družinski album. Da, to je ena tistih cest, na kateri ne šteje le cilj temveč predvsem pot.

Koliko kilometrov?

Tri države: 1006 km - Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna Gora.

Večji in tudi najlepši del razširjene Jadranske magistrale danes v dolžini poteka po ozemlju republika Hrvaške. Cesta, ki s križišči v enem kosu poteka od mejnega prehoda s Slovenijo (Dragonja) pa vse do meje z Albanijo je dolga 818 km.

Mobilni bazni tabor

Opel vivaro tourer L2H1 1.6 twinturbo CDTI ecotec start/stop

Oplov vivaro tourer je žlahtno opremljen, za 40 cm podaljšan potniški kombi s potovalnim tlorisom sedmih usnjenih sedežev (2+2+3) v treh vrstah in celim kubičnim metrom velikim prtljažnikom. S svojo prilagodljivo notranjostjo, 220 voltno vtičnico (300 W), velikimi drsnimi vrati na obeh bokih in odlično preglednostjo je zelo dobra izbira za daljša družinska potovanja z veliko prtljage. Podvozje je dovolj uglajeno, zmogljivosti na ravni osebnega avtomobila, le učinkovitost klimatske naprave bi glede na veliko prostornino lahko bila prepričljivejša. Čisto petico si - predvsem za varčnost in prožnost - zasluži 1,6-litrski biturbo dizelski motor. 310 Nm navora je na voljo že pri vsega 1250 vrtljajih, 107 kW moči pa je tudi ob polno naloženem 5,4 metra dolgem potovalniku povsem dovolj za lahkotno vožnjo na vsaki cesti. 710 km jadranske magistrale smo prekrižarili s povprečno porabo 7,2 litra na 100 km. Testno povprečje po več kot 1800 prevoženih kilometrih pa se je ustavilo pri porabi 7,8 litra na 100 km. Vivaro tourer je z malce iznajdljivost lahko pravi mobilni bazni tabor, ki za 40 tisočakov sicer še ni bivalnik, je pa blizu. Dovolj olikan je tudi za VIP prevoze.

Tehnični podatki

Foto: potovanje na krilih prostora ...

Vaše mnenje ...

Miti in legende

“Dinamitaši” lovili ribe, Tito “barnatal” z žitom

Kot vsak veliki gradbeni projekt je tudi gradbišče magistrale veljajo za oder raznoraznih afer in političnega merjenja moči. Cesto pa naj bi že med samo gradnjo znali dobro izkoriščati ljudje, ki so ob trasi živeli. Urbani miti in legende omenjajo tako imenovane dinamitaše. V tistih letih naj bi se v zalivih ob trasi ceste razmahnil ribolov “na črno”. Na trasi s številnimi predori in kamnitimi useki so delavci morali uporabiti na tisoče kilogramov eksploziva. Del tega je končal tudi v morju, kot pripomoček dinamitašev pri ribolovu na jate rib. Po drugi legendi, ki je krožila po partijskih političnih kabinetih, pa naj bi Tito zavrnil Američane, ki so Jugoslaviji želeli podariti del drag odsek magistrale v zameno za “nekaj strateškega”. Maršal naj bi Američane spretno potegnil za nos in denar za velik del ceste pridobil s preprodajo ameriškega žita. Nikoli ne bomo vedeli.

Foto: razgledi in ovinki Jadranske magistrale ...