Doživetje: Ford bronco v Sloveniji

Bronco je poleg mustanga verjetno najbolj značilen - in najbolj zanimiv - predstavnik ameriškega Forda na naših tleh. Obrača glave, dviguje obrvi, odpira okna in začenja pogovore; v zadnjem času nismo sedeli v nobenem drugem avtu, ki bi vzbujal toliko iskrenega zanimanja. In to povsem upravičeno: bronco je videti fantastično, pod škatlasto karoserijo ima pravi zaklad robustne terenske tehnike in močan motor, z zvrhano mero voznih talentov pa zna nasmejati vsakega voznika. Le zakaj se torej v bronca ne bi zaljubili? 

Streznitev in zlomljeno srce prideta takoj, ko pogledamo v cenik: ford bronco v različici outer banks (na voljo je še precej bolj terenska - in še dražja - različica badlands) in z edinim pri nas dobavljivim motorjem stane natanko 92.780 evrov. V povsem enaki različici čez lužo stane natanko 46.280 evrov: za enega evropskega bronca v ZDA torej dobimo dva. 

Visoka cena ameriške demokracije

Ko so pri ameriškem Fordu priprli pipo evropskemu Fordu in prenehali izdelovati najprej mondea in fiesto, kmalu pa tudi focusa, so hkrati naznanili premik od evropskih avtomobilskih vrednot k ameriškim (in v manjši meri tudi električnim) - in od avtomobilske znamke za vsakogar k ameriški “lifestyle” avtomobilski znamki. Ranger, mustang in bronco oznanjajo nov Fordov patriotski ameriški avtomobilski veter; z malo pesniške in politične svobode lahko ugotovimo, da bronco k nam izvaža ameriško demokracijo - ampak žal za dvojno ceno.

Kljub vsem svojim talentom bronco vendarle ni avto prestižnega razreda, s katerim bi si kupci kupovali status in ugled. Še več, bronco je v ZDA avto srednjega sloja (kolikor ga je še ostalo), je avto pridnih delavcev in garačev, ki si ga z ameriškimi plačami (še) lahko privoščijo. Pri nas srednji sloj lahko o broncu le sanja, maloštevilni ostali, ki si lahko privoščijo 100 tisočakov za avto, pa dvomim, da bodo zadovoljni z robustnimi gumijastimi stikali, z ne najbolj prepričljivimi sedeži, trdo plastiko na armaturni plošči, poskakovanjem zadnje toge preme čez predmestne ljubljanske cestne luknje in z moteče glasnim žvižganjem vetra okoli karoserijskih robov pri avtocestnih hitrostih. 

Karizmatičen - od zunaj in znotraj

Če ta zoprn razmislek o izvozni ceni ameriške demokracije pustimo ob strani, si bronco zasluži vse pohvale za svojo avtentičnost - in neverjetno karizmo. Zadržal je šarm svojih predhodnikov, a v dovolj sodobni preobleki, da retro ikonografija ne deluje zastarelo, ampak všečno. Njegova podoba navduši na prvi pogled, še bolj pa navdušijo številne všečne podrobnosti. Dva “ročaja” na obeh koncih prednjega dela na primer služita kot sidrišči za trakove, s katerimi na streho lahko pritrdimo kajak, za voznika pa predstavljata tudi dobra orientirja karoserijskih koncev pri tesnem manevriranju. Še eno, zelo ameriško posebnost pri broncu velja omeniti; snemljivo trdno streho. S kar nekaj vijačenja jo lahko namreč (v štirih delih) odstranimo in tako avto spremenimo v terenski kabriolet. Še več, odstranimo mu lahko tudi vrata, če si kdo zaželi res temeljit prepih med vožnjo. 

Del merilnikov je analogen, drugi del, vključno s sredinskim zaslonom, seveda digitalen. Sedi se visoko, prednja sedeža nista ravno ergonomski dosežek, zato pa visok in udoben položaj za volanom ponuja dobro vidljivost iz avta. 
Na zadnji klopi je dovolj prostora za tri odrasle, v 471-litrskem prtljažniku pa za njihovo prtljago. Prtljažnik ima v dnu robustno izvlekljivo polico, na katero lahko postavimo marsikaj - ali pa nanjo sedemo, če je avto na primer parkirani ob tabornem ognju. 

Letvasta šasija - za teren in cesto

Broncova karoserija je postavljena na robustno letvasto šasijo in je po zasnovi zelo blizu šasiji poltovornega rangerja. Veliko tehničnih podobnosti z rangerjem ima predvsem zadnji del podvozja, ki ga sestavlja toga prema, ki je na vsaki strani vpeta na šasijo z dvojnimi vodili - in podobno kot pri rangerju raptorju vzmetena z vijačnima vzmetema in blažilnikoma. Drugače kot pri rangerju raptorju, ki uporablja Wattov člen, sta obe strani zadnjega podvozja povezani s Panhardovim drogom, ki še vedno dovoljuje dovolj velik gib zadnjih koles na terenu, hkrati pa kroti pretirano nagibanje v ovinkih. 

Od neukročenega konja - do gorske koze

Opisni ključ broncovih voznih lastnosti najdemo kar pri Fordovem poimenovanju avta in njegovih funkcij. Bronco na primer v prevodu pomeni neukročenega, divjega konja - in tako približno se zna avto peljati na asfaltu: v osnovi na zadnji kolesi speljanih 246 kW oziroma 335 KM moči in 536 Nm navora iz 2,7-litrskega šestvaljnika z dvema turbinskima polnilnikoma poskrbi za odlične, že kar športne zmogljivosti, kar ob terensko ohlapnem podvozju pomeni seveda precej dela z volanom - a tudi zvrhano mero vozniških užitkov. Do 100 km/h na primer pospeši v 6,7 sekunde, elektronsko omejena hitrost na 161 km/h pa je na naših cestah tako ali tako brezpredmetna. Če koga sploh zanima: na našem preskusu smo broncu namerili 13,1 l/100 km povprečne porabe bencina.  
Na resnem terenskem poligonu se bronco iz divjega konja učinkovito spremeni v gorsko kozo, kar tako ali tako opisuje poimenovanje sistema za izbiro terenskega voznega programa - G.O.A.T. -, kar je sicer kratica za “Goes Over Any Terrain”. V različici outer banks, kakršno smo preskusili, je vozniku sicer na voljo preprostejši od obeh razpoložljivih štirikolesnih pogonov, a z možnostjo zapore zadnjega diferenciala in reduktorjem, predvsem pa s 24-centimetrsko oddaljenostjo od tal in velikimi gibi koles se z broncom lahko zapeljemo (skoraj) kamorkoli, tudi v 85 centimetrov globoko vodo. 

Foto: Sanje namesto smiselnosti

Bronco ni cestni terenec, ampak pravi, kleni terenec, česar ne gre pozabiti, ko nas na od zime utrujenih cestah stresajo cestne luknje. A vendarle broncu ni težko odpustiti te in še kakšne druge pomanjkljivosti, na primer razmeroma skromne vlečne moči 1600 kg. S svojo karizmo učinkovito prikrije te napake - in če imate toliko denarja, ga le zapeljite v svojo garažo. Ne bo vam žal.