Pravi prijatelj: Ne vozijo vsi po slovensko …

Anita Žnidaršič je prijetna in prijazna učiteljica vožnje v ljubljanski AMZS šoli vožnje. Na sovozniškem sedežu spremlja, uči in usmerja svoje učence že skoraj pet let, po njenih besedah pa se je na vozniškem sedežu ob njej zamenjalo že najmanj 250 učencev. Od teh je bilo veliko tujcev, saj se Anita od številnih drugih učiteljic in učiteljev vožnje po Sloveniji razlikuje po tem, da ji gre poučevanje v tujem jeziku - angleščini - enako dobro kot v slovenščini. Pri poučevanju poleg besed (tudi v tujem jeziku) uporablja še računalniško tablico, video posnetke in fotografije; vse, kar ima na voljo, da se njeni učenci lahko kar najbolje spopadejo s pastmi vožnje avtomobila v prometu. 

Anita Žnidaršič je že kmalu po tem, ko je pridobila vozniško dovoljenje, ugotovila, da je ustvarjena za učiteljico vožnje, saj je vseskozi komentirala vožnjo svojih prijateljic in članov družine, jih opozarjala na napake in nevarnosti ter svetovala, kako naj vozijo. Ob teh talentih je tudi zelo potrpežljiva - in po njenih besedah se tudi nikoli ne zjezi. Idealne lastnosti za učiteljico vožnje …

Anita, povedali ste, kako ste se odločili za ta poklic oziroma poslanstvo. Kako pa ste v resnici prišli na sovozniški sedež AMZS šole vožnje? 

Ko sem se odločila, da bom učiteljica vožnje, sem šla najprej na izobraževanje za učitelje vožnje, nato pa sem se prijavila v AMZS šolo vožnje za opravljanje izpita za motor A kategorije. To je bil kar del moje strategije, da se zaposlim kot učiteljica vožnje pri AMZS. 

Zakaj prav AMZS? Zakaj ne kakšna druga šola vožnje? 

Ker sem poznala in spremljala, kaj počne AMZS, in mi je bilo to zelo všeč. Vedela sem, da gre za organizacijo s poslanstvom in hotela sem postati del te zgodbe. Rekla sem si, da če bom delala kot učiteljica vožnje, želim to početi pri AMZS. 

Kako ste potem prepričali odgovorne v AMZS šoli vožnje, da ste prava izbira? 

Ko sem začela s programom usposabljanja za kategorijo A, sem začela voziti pri učitelju vožnje Dejanu Letnarju. Pri sebi sem sklenila, da ga bom navdušila z mojim znanjem, obvladovanjem motorja in poznavanjem predpisov. In tako je bilo: Dejana sem navdušila z motoričnimi sposobnostmi, znanjem in razmišljanjem o prometu. In dobila službo. 

V AMZS šoli vožnje ste znani kot dobra učiteljica vožnje za tujce, saj dobro obvladate angleščino. Je dobro sporazumevanje v tujem jeziku sploh potrebno, če se tujci učijo voziti pri nas? 

Ker zelo rada in dobro govorim angleško, nimam nobenih težav s poučevanjem vožnje v angleščini. Lahko celo rečem, da raje poučujem v angleščini kot v slovenščini. In uživam v poučevanju tujcev. Vedeti je treba, da tudi tujci včasih slabo govorijo angleško, a tudi sporazumevanje s preprostimi besedami ali izrazi mi gre dobro. Kar nekaj učencev sem imela in jih imam denimo s Tajske, ki slabo govorijo angleško, pa se hitro sporazumemo. Razumem, kaj mislijo, oni pa razumejo mene. Velja povedati, da v AMZS šoli vožnje delamo s tujci, ki bi radi svoje vozniško dovoljenje prepisali v slovenskega. To lahko storijo, če opravijo praktični del vozniškega izpita za tiste kategorije vozil, ki jih imajo pravico voziti s tujim vozniškim dovoljenjem.

Naši učenci so iz različnih delov sveta: Tajske, Argentine, ZDA, po novem tudi iz Velike Britanije, pa seveda vozniki iz delov bivše Jugoslavije, ki niso v Evropski uniji. Takšnih učencev imam več kot 50 na leto. 

So tujci dobri vozniki? Imajo težave s slovensko prometno realnostjo? Se težko prilagodijo našim posebnostim in predpisom? 

Precej tujcev, ki pride k meni v šolo, se na slovenskih cestah dobro znajde in pohvali naš promet. Vedeti je namreč treba, da prihajajo iz povsem drugačnih prometnih okolij oziroma urejenosti, ki so na precej nižji ravni kot v Sloveniji in Evropi. Na primer Tajska, tudi Argentina. Je pa vseeno nekaj razlik med prometnimi ureditvami, ki se jih morajo navaditi oziroma naučiti. Tako na primer Američani ali Argentinci niso navajeni, da morajo pri zavijanju levo zapeljati globoko v križišče. 

Šole voženj, med njimi tudi AMZS šola vožnje, se večinoma ukvarjajo z mladimi. Večkrat smo lahko slišali, da naj mladih ne bi več zanimala vožnja avtomobila oziroma da zanimanje za opravljanje vozniškega izpita pada. Je to res? 

Sama nimam tega občutka. Mladim je vozniško dovoljenje še vedno vstopnica v svet odraslih, predstavlja jim svobodo in neodvisnost. V velikih mestih, na primer v Ljubljani, je sicer težko imeti in vzdrževati svoj avto, a brez vozniškega dovoljenja si v Sloveniji težko mobilen.

Držijo podatki, da število prijavljenih na izpitne vožnje raste, število uspešno opravljenih izpitnih voženj pa pada? 

Težko to potrdim z gotovostjo. Po mojem vedenju se uspešnost vseskozi spreminja, v nekaterih mesecih je boljša, v drugih slabša. Rekla bi, da je uspešnost odvisna tudi od generacije mladih. Nekatere generacije so uspešnejše, druge slabše. Sedanja generacija mladih želi do vsega priti hitro in takoj. Pogosto slišim: “Povej mi, kaj moram narediti, da opravim izpit, in bom to naredil.” Vsi bi radi čim hitreje naredili izpit in šli naprej skozi življenje. Kot da se ne bi zavedali, kaj pomeni imeti vozniško dovoljenje in kakšna odgovornost je to. To jim manjka in morda je zato malce slabši uspeh na izpitih. 

Vaši sodelavci so mi povedali, da pri poučevanju vožnje uporabljate številne pripomočke: od video posnetkov, računalniških tablic do fotografij?

Ljudje smo si različni. Nekateri so bolj vizualni tipi učencev, spet drugi se raje učijo z branjem. Jaz vse moje učence vprašam, kaj jim bolj odgovarja, in jih tako tudi učim. Nekateri več odnesejo, če jim pokažem video posnetek posamezne prometne situacije, nekaterim pa kar jaz pokažem, kako je na primer treba prevoziti krožišče. Če je treba, tudi izstrižem figurice avtomobilov in jih potem premikamo po na listu papirja narisanem križišču. Prilagodim se posameznim učencem in najdem najbolj učinkovito metodo poučevanja.

Kaj bi svetovala bodočim kandidatom za voznike, da bodo uspešnejši v šoli vožnje - in potem tudi na cesti?

Sporočilo vsem bodočim voznikom je, da učenje vožnje predstavlja več kot zgolj pridobivanje vozniškega dovoljenja. Gre za izobraževanje varnih in odgovornih voznikov. Želim, da vsak voznik spozna, da je pot od točke A do točke B lahko prijetna in brez stresa. Pri tem priporočam, da ohranjajo zbranost, spoštujejo prometne predpise in razvijejo empatijo do drugih udeležencev v prometu.