Pravi prijatelj: Večno nasmejani mehanik Jasmin

V AMZS za varno in učinkovito mobilnost naših članov in tudi vseh drugih voznikov na cestah skrbi predana ekipa srčnih ljudi - pravih prijateljev. Zato smo se v uredništvu Motorevije odločili, da vam v novi rubriki predstavimo zgodbe naših sodelavcev, ki skrbijo za našo brezskrbno mobilnost. Eden naših najbolj predanih sodelavcev je nedvomno večno pozitiven in vedno nasmejan 34-letni mehanik AMZS službe za pomoč na cesti Jasmin Kajtazović. 

Jasmin je eden najbolj prepoznavnih obrazov AMZS. V svojem servisnem dusterju se v vsakem vremenu odpravi pomagat, saj pravi, da je pomoč ljudem njegovo poslanstvo, ki ga nadaljuje tudi v prostem času kot prostovoljni gasilec. Jasmin je tudi motorist, ki pravi, da ga je delo v uniformi AMZS naredilo boljšega in bolj uvidevnega voznika. Je zaprisežen ljubitelj bencina, ki se še ni spoprijateljil z električnimi avtomobili. Kljub temu, da je trenutno v bolniškem staležu zaradi poškodbe prsta, se je z veseljem odzval našemu vabilu, v svojem vedrem slogu oblekel uniformo in pred našim mikrofonom povedal veliko zanimivega. Že prva zgodba, ki nam jo je zaupal, je bila filmska …

"V prvih letih službe v AMZS, ko sem še vozil tovornjak za vleko, sem se enkrat odpeljal na pomoč na Dolenjsko cesto, ker je voznica v posodo za gorivo nalila napačno gorivo. Ko sem se pripeljal, me je pričakal gospa, ki je bila tik pred porodom, saj je že imela redne popadke. Seveda sem najprej želel pomagati njej in ne avtu, pa me je prosila: “Naložite, prosim, avto, zame ni treba skrbeti.” Naložim njenega clia in ji pomagam sesti v kabino tovornjaka, ko jo zvije bolečina popadka. Pokličem dispečerja in povem, da voznice ne bom peljal na prečrpavanje goriva v AMZS, ampak v porodnišnico. Gospa pa me prime za roko in reče:

Ne, sem ravno iz porodnišnice, greva na AMZS.

Mirno mi pojasni, da bo odšla nazaj, ko si bodo popadki sledili na 5 minut. Tako nisva odšla v porodnišnico, ampak na AMZS servis, kjer smo prečrpali gorivo. Jaz sem ves čas stal ob njej in dosledno beležil minute med popadki, ki so se mi zdele dolge kot ure. Ko smo uredili, je mirno odšla rodit."

Danes morate biti mehaniki diagnostiki, psihologi z veliko tehničnega znanja. Vas je kdaj pred intervencijo strah? Kaj so najpogostejše napake, ki jih popravite?

"Najpogostejše okvare na terenu so povezane z zagonskim akumulatorjem in pnevmatikami. Predvsem pnevmatike so pogosto tudi žrtve vandalizma, bodisi preluknjane ali pa samo spuščene. Imamo člana, ki  je profesor na srednji šoli. Njemu vsaj trikrat na leto priskočim na pomoč, ker dijaki spuščajo tlak iz pnevmatik njegovega avta. V zimskem času pogosto odklepam vozila, ker ljudje pred odhodom zaženejo avto, da bi se ogrel, potem pa nesrečno zaklenejo ključe in ne morejo v avto. Nemalokrat so težave tudi s signalnimi vodniki na zaganjalnikih. Večkrat tudi dostavimo gorivo. Ob vseh potovalnih računalnikih se voznikom še vedno zgodi, da precenijo rezervo ali pa se v posodi za gorivo zatakne “plovček” ter avto vozniku ne kaže prave ravni goriva. Ko greš na intervencijo, v resnici nikoli ne veš, kaj te čaka. Vozniki pogosto dispečerju ne dajo dovolj natančnih informacij o okvari. Nikoli pa me ni strah izzivov."

Vaš zaščitni znak je poleg strokovnosti tudi prijaznost in večni nasmeh. Ali v službi res nikoli nimate slabega dne?

"Seveda pridejo trenutki, ko imaš na intervenciji tudi slab dan. Takrat se še toliko bolj zavedam, da sem obraz AMZS. Do stranke sem vedno prijazen, preden pridem pokličem, se predstavim in povem, da čas prihoda lahko spremljajo na naši res dobri aplikaciji. Lepa beseda lepo mesto najde. Ljudje so že tako nervozni zaradi okvare ali nesreče na cesti, če potem pride še slaba volja tistega, ki naj bi prinesel rešitev težav, to nikakor ne gre skupaj. Tega se zavedam in se vedno trudim biti prijazen. Ime oziroma zaupanje si ustvarjaš zelo dolgo, pokvariš ga pa lahko zelo hitro. Ljudje so nemalokrat presenečeni, ko uspemo na licu mesta odpravit napako, ki jo je pred nami poskušal odpraviti kdo drug, pa mu ni uspelo. Še vedno nam zaupajo, kar mi zelo veliko pomeni."

Ste zelo predan svojemu poslanstvu. Kaj vam pomeni uniforma AMZS pomoči na cesti?

"V AMZS imamo veliko izjemnih ljudi in skupaj lahko naredimo zelo veliko, premaknemo goro. Ta služba mi daje veliko izkušenj in zadovoljstva. Dober je tudi občutek, ko delaš in imaš občutek, da si v podjetju enako vreden oziroma pomemben kot nekdo drug, ki je na vodilnem položaju. To je čar AMZS, spoštovanje. Tega marsikatera služba ne ponudi. Službeno na cesti in prostočasno gasilsko udejstvovanje za pomoč ljudem mi res pomeni veliko. Malce v šali, malce pa tudi zares sem na enem od pogovorov z vodilnimi na AMZS povedal, da lažje v službi pokleknem in prosim za prstan kot pa doma. Želja pomagati, adrenalin in stik z bencinom, pa nove izkušnje je tisto, to kar me veseli. To je to, kar imam v AMZS in več ne rabim." 

Kako ste prišli v AMZS? 

"Bil sem voznik tovornega vozila in mehanik pri nekemu podjetniku, potem pa sem videl razpis za prosto delovno mesto pri AMZS. Na prigovarjanje žene sem se zadnji dan razpisa odločil, napisal prijavo in jo osebno prinesel v AMZS. Ko sem prišel v četrto nadstropje, nisem vedel, na katera vrata naj potrkam, pa je mimo prišel gospod in me prijazno vprašal, če lahko kako pomaga. Povem, da iščem kadrovsko službo, ker sem osebno prinesel prošnjo za zaposlitev. Gospod me povabi, da stopim z njim. Odpre vrata na katerih opazim napis direktor družbe. Čez njegovo pisarno prideva do kadrovske pisarne, kjer sem oddal prošnjo in se gospodu lepo zahvalil za pomoč. Kmalu so me poklicali na razgovor. Tam sta me pričakala vodja delavnic Srečko Hribar in gospod direktor, ki me je, ko sem prvič stopil v AMZS, pospremil do kadrovske službe. Nasmejal sem se in se zaposlil v AMZS. Bil sem mlad, a so mi zaupali. Začel sem kot voznik avtovleke."

Velikokrat poudarjate moč izkušenj. Kdo jih vam dal največ?

"Šest let sem vozil vleko, me je pa ves čas zelo zanimalo delo mehanika, da bi na cesti, na intervenciji lahko tudi kaj popravil na licu mesta. Takrat sem zelo veliko nasvetov in znanja dobil od nekdanjega sodelavca Gregorja Selana, ki je bil takrat tehnični inštruktor. To je človek, ki ga zelo spoštujem. Pred skoraj vsako intervencijo sem ga vprašal o “muhah” oziroma najpogostejših napakah avtomobila, ki sem ga šel reševat. Po njegovih nasvetih sem na cesti začel vedno bolj uspešno reševati okvare in namesto, da bi avto odpeljal na vleki, sem raje avto popravil, če se je le dalo. To mi je uspevalo na podlagi dragocenih izkušenj in znanja sodelavca ter mojega zanimanja oziroma želji pomagati. Zagotovo je mentorstvo pri našem poklicu izjemno pomembno, sploh na licu mesta v delavnici. Ta šolanja preko digitalnih platform, ki smo jih imeli v zadnjem času, nimajo takega učinka kot v živo."

Napako na vozilu meda največkrat odkrijete z občutkom. Pristop stare šole je pri vaših letih in digitalni družbi malce nenavaden?

“Na intervenciji se držim diagnostičnega vrstnega reda in grem po sledi težav. Sam skoraj nikoli ne uporabim elektronskega diagnostičnega orodja. zaupam v svoje znanje. Držim se načela, da nekaj kar so znali popraviti že naši predniki brez sodobnega orodja, moram znati narediti tudi jaz. Tisto leto, ko sem iz tovornjaka prestopil v SPI vozilo za pomoč na cesti, sem bil tudi poslan v AMZS center varne vožnje na Vransko na predizbor mehanikov oziroma patrol pomoči na cesti za mednarodno tekmovanje, ki je bilo v Šibeniku. Takrat sem med vsemi zaposlenimi mehaniki v AMZS zasedel 2. mesto. Prva dva pa sva nato odšla v Šibenik in tam AMZS-ju priborila zmago med mehaniki evropskih avtomobilskih klubov.”

Mora biti zaposleni v AMZS vsaj malce vozniški zanesenjak?

Da, tudi sam sem bencinski navdušenec. Ne maram električnih avtomobilov, saj mi diši bencin in vonj po obrabljenih “zažganih” gumah. Sem tudi motorist na cestnem motorju in rad sedem tudi na štirikolesnika. Od malih let sem si želel postati motorist in do tega sem prišel. Poleg tega pa rad pomagam ljudem in to lahko počnem službeno pa tudi v prostem času, saj sem prostovoljni gasilec.

Imate svojo najljubšo cesto? 

"Ovinki proti Rakitni in naprej v smeri Cerknice so mi najljubši. Imam pa vedno v glavi tudi to, kar doživljam na cesti službeno. Zagotovo sem zaradi AMZS tudi boljši in bolj varen ter odgovoren voznik. Vem, kakšno je naše poslanstvo tudi glede prometne preventive. Sem uvideven in preudaren voznik. Nimam niti ene kazanske točke in nobene fotografije“radarja” oziroma merilnika hitrosti. K temu nedvomno pripomore dejstvo, da večino dneva vozim službeno vozilo z oznakami AMZS, kar mi daje zavedanje, kulturo in spoštovanje do prometa oziroma ceste."