#Srečanja: Popevke, avtomobili in AMZS

Lado Leskovar, ki bo marca dopolnil 78 let, je pevec številnih znamenitih popevk in šansonov, je tudi igralec, pomorščak, novinar in urednik. Vendar, ali ste vedeli, da ga že od malega spremlja navdušenje nad (hitrimi) avtomobili, da se je nekoč preizkusil tudi kot voznik rallyja, ter da je že pet desetletij tudi član AMZS?

Gospod Leskovar, član AMZS ste že 50 let. Zakaj ste se včlanili in ali še vedno čutite isto pripadnost AMZS, kot ste jo čutili ob prvi včlanitvi?

Katerega leta sem se prvič včlanil, ne vem, to niti ni pomembno. Do takšnih stvari ne čutim pripadnosti, razen do nekaterih zanimivih ljudi, ki so ustvarjali to organizacijo. AMZS je zgolj nekaj, brez česa na cesti na gre, nekatere ugodnosti, ki mi s članstvom pripadajo, koristim, lahko pa bi jih bilo več.

Ste velikokrat potrebovali AMZS pomoč na cesti?

Če sem bil kdaj v težavah, sem poklical AMZS in so me prišli rešit, se mi pa to ni velikokrat zgodilo. Veliko vem o avtomobilih in nekatere stvari, če je le mogoče, popravim sam. Včasih je bilo sicer to lažje, danes zaradi tehnologije in naprednih sistemov še žarnico sam težko zamenjaš. Da na cesti kje ne obstanem, vedno poskrbim za to, da je avto brezhibno pripravljen.

Do danes ste zamenjali že več kot 25 avtomobilov. Na katerega imate najlepše spomine? Morda na Bugattija iz filma o Isadori Duncan ali na Zastavino stoenko, s katero ste se odpravili iz Beograda v Rusijo?

Ko sem dobil posebno dovoljenje od ruske ministrice za kulturo, s katero sva se spoznala na enem od mojih koncertov v Moskvi, sem se leta 1974 s stoenko odpravil iz Beograda v Rusijo. Leningrad, današnji Sankt Peterburg je bil tedaj moj center, tam sem spoznal svojo tretjo ženo. Na Fiatovem servisu v Milanu so avto dobro pripravili za turnejo po Rusiji – z njim sem nastopal po odrih od Moskve do Leningrada, v pol leta sem prevozil 26.000 kilometrov. Originalnega bugattija iz leta 1923 sem vozil po Opatiji, ko sem z Vanesso Redgrave snemal ameriški film Isadora. Zelo posebni občutki. Med najlepšimi pa so spomini na poljskega fiata 126, bolho, s katero sem se 34-krat peljal iz Beograda do Ljubljane in nazaj. Avto, ki ga trenutno vozim – toyotin hibrid – je že 26. avto v moji lasti. Z njim sem v nekaj več kot letu dni naredil 50.000 kilometrov.

Kot sem prebrala, vas avtomobili zanimajo že od malega, voziti pa ste praktično znali še pred vozniškim izpitom, ki ste ga opravili leta 1963.

Vožnje sem se učil ob opazovanju drugih voznikov in večkrat sedel za volan avtov mojih starejših prijateljev. Ker so me avtomobili vedno zanimali, sem prijatelju Tomu Pleterskemu, novinarju revije Avto in pozneje uredniku Motorevije, pomagal pri testiranju – med drugim prvega golfa, ki je k nam prišel leta 1974. Kadar se je le dalo, sem sedel za volan.

Imate radi hitro vožnjo? Kako bi se ocenili kot voznika?

Rad vozim hitro in dinamično, a hkrati varno. Zelo sem pozoren na to, kaj drugi počnejo za volanom. Slovenci imamo o svojih vozniških sposobnostih previsoko mnenje. Ne vedemo se lepo,  smo nepotrpežljivi, ne uporabljamo smernikov. Slovenci kupujejo prevelike avtomobile, ki jih imajo le zaradi statusa.

Doživeli ste že marsikaj in zanima vas kopica stvari. Preizkusili ste se tudi kot sovoznik rallyja.

Bil sem sovoznik Branka Bate Nadja, jugoslovanskega prvaka v rallyju. To je bilo v 70., 80. letih, ko sem živel v Beogradu. Tudi sam sem vozil rally, Bata pa je bil moj sovoznik. Mi je zaupal. Je dejal, da sem eden redkih, pri katerem lahko zaspi med vožnjo. Na ta način sem spoznal tudi Andreja Jereba.

Kdaj je naval adrenalina večji – pred in med nastopom na odru ali pri hitri vožnji?

Vsekakor pri vožnji.