Levjesrčni motokrosist - iz bolnišnice naravnost na kolo

Močna volja, vztrajnost in predanost delu so vrednote vsakega vrhunskega športnika. A te vrednote so na hudi preizkušnji, če v sanje neusmiljeno poseže usoda. Anej Doplihar se je tisti dan na svoji yamahi boril za naslov pokalnega prvaka. Boj je prekinila huda nesreča, Anej pa je kljub nesreči in uporabi invalidskega vozička ostal vrhunski športnik.

26-letni Primorec iz Dornberka pri Gorici je eden tistih pozitivnih ljudi, od katerih se vsak od nas lahko nauči kakšne življenjske modrosti, predvsem tiste ključne mantre: nikoli ne obupaj! Anej je neverjetno pozitiven človek z izjemno energijo in karizmo. Navkljub hudi nesreči pravi, da se mu po žilah še vedno pretaka bencin, še vedno obožuje motokros in je še vedno reden gost v boksih na dirkah državnega prvenstva. V zanimivem pogovoru smo se dotaknili športne solidarnosti, pomena zavarovanj v dirkaškem svetu in velikih športnih ambicij, ki jih namerava uresničiti kot v vrhunski športnik v paraolimpijski disciplini - ročnemu kolesarjenju. Ni še povsem končal rehabilitacije, a že pridno trenira. Hvaležen je tudi za dobrodelnost, ki so mu jo s plemenito gesto izkazali motokrosisti.

Anej, v luči vaše usode ne moremo, da se ne bi spomnili na zgodbo Alexa Zanardija. Na dirki je tako kot vi doživel težko nesrečo, a kljub invalidskem vozičku nadaljuje kariero vrhunskega športnika. Na prvi pogled ste videti enako odločen in zagnan kot on. Kako vi gledate na podobnost vajinih zgodb? Vam lahko rečemo slovenski Zanardi? Je morda vaš vzornik?

Ko sem bil še v rehabilitacijskem centru Soča, so mi nekateri, ki sem jim povedal, da se bom začel ukvarjati s kolesarjenjem, govorili, naj spremljam Zanardija. Potem so me - sploh ne vem zakaj - kaj kmalu začeli kar klicati slovenski Zanardi (smeh). Zanardi je vsekakor moj vzornik. Nedavno se je zgodilo, da smo na dirki na Nizozemskem njegova in moja kategorija vozili skupaj. Seveda me je prehitel, a bil je neverjeten občutek dirkati z njim. Kar kocine so mi šle pokonci.

Delate pa na tem, da ga boste enkrat premagali?

Upam, da ja. Stremim k temu cilju in trdo delam, da bom nekoč tudi njemu konkurenčen tekmec.

Kaj pa se je pravzaprav zgodilo tistega usodnega 14. oktobra pred dvema letoma?

Kljub dobro pripravljeni podlagi sem padel na pokalni dirki. Nesreča se je zgodila v senčnem delu proge, kjer je bila podlaga mehkejša in bolj vlažna. Tisti dan sem prvo dirko zmagal, ker sem se boril za naslov pokalnega prvaka. Padec pa se je zgodil v tretjem krogu druge dirke. Na spolzkem delu mi je spodneslo prvo kolo in zadnji del motorja je dvignilo v zrak. Najprej sem na tla priletel jaz, nato pa je na moj hrbet padel še motor in takrat sem dobil neposredni udarec po hrbtenici. Nepremično sem obležal na tleh. Bil sem pri zavesti. Spominjam se vsega. Tudi tega, da me je nekaj motorjev še preskočilo, dokler ni sodnik skočil na progo. Imel sem srečo, da je bilo na tem delu tudi nekaj gledalcev, ki jih tam ponavadi ni bilo, da so pomagali umakniti motor z mene. Bilo je zelo nevarno tudi za vse, ki so me reševali, saj organizator ni ustavil dirke, ker se ni videlo tistega dela proge, kjer sem padel.

Kako pa se spominjate tistega svetlega trenutka? Se spomnite dneva, ko ste se odločili, da se ne predate usodi in ostanete športnik?

Da, dobro se spominjam. Najprej je bilo seveda tisto, ko se zaveš, da si padel, ne čutiš nog in začutiš, kaj te čaka - voziček. Seveda upaš, da ni tako hudo. Hitro sem se zavedel, da me čaka voziček za celo življenje. To se pač zgodi. Nimaš kaj. To je del športa. Seveda sprva nisem razmišljal o drugem športu kot motokrosu, čeprav se je zgodilo najhujše. Za kolesarjenje sem se začel zanimati na Soči, kjer ti predstavijo različne športe. Ko sem končal z rehabilitacijo na Soči in sem bil mesec dni doma, sem začutil, da mi manjka šport. Rekel sem si: kolesarjenje bo idealno, ker sem doma na Primorskem in so razmere za kolesarjenje celo leto dobre. Pa še odlično se mi je zdelo, da sem se od doma zapeljal na cesto in že se je začel trening. Dejansko ne rabiš nikamor iti, le zapelješ ven in treniraš.

Na spolzkem delu mi je spodneslo prvo kolo in zadnji del motorja je dvignilo v zrak. Najprej sem na tla priletel jaz, nato pa je na moj hrbet padel še motor in takrat sem dobil neposredni udarec po hrbtenici. Nepremično sem obležal na tleh. Bil sem pri zavesti. Spominjam se vsega. Tudi tega, da me je nekaj motorjev še preskočilo, dokler ni sodnik skočil na progo.

Kako pa ste se počutili, ko ste krmilo motokros motorja zamenjali za krmilo cestne specialke?

Kolo sem si najprej sposodil na Soči in ga vozil en mesec. V prvih kilometrih te je pošteno strah, ko mimo vozijo avtomobili, saj ležiš tik nad cesto. Vsi so me opozarjali na tesnobo, ampak zdaj je to že za mano in na kolesu se počutim odlično. Le ko me prehiteva kakšen dolg tovornjak, še vedno komaj čakam, da čim prej pride mimo. Prvi kilometri so bili tudi fizično zelo naporni. Vozil sem tukaj okoli hiše, da sem videl, če sploh zmorem. Vsak majhen klanec je bil izziv za roke. Drugi dan nisem mogel nič. Ko sem se zjutraj zbudil, se je bilo že naporno presesti iz postelje na voziček. Na začetku sem kolesaril dvakrat na teden in naredil največ 50 kilometrov, vendar sem vztrajal - in ni mi žal.

Koliko kilometrov prevozite na teden?

Od 250 do 300, če kolesarim v šestdnevnem ciklu in en dan počivam.

 Kaj pa novi cilji?

Letošnja sezona je končana. Udeležil se bom še nekaj maratonov, kjer se ročni kolesarji družimo. Drugo leto želim odpeljati čim več dirk in dobiti čim več izkušenj. Z rezultati pa se še ne bom obremenjeval, ker imam za sabo šele uvajalno sezono. Vsekakor bom trdo treniral, da bodo prišli tudi rezultati. Cilj vsakega športnika so olimpijske igre. Za Tokio še nisem dovolj izkušen, saj treniram šele eno leto dni. Za naslednje igre leta 2024 pa se želim prebiti med kandidate. Motiva mi ne manjka. Sem še vedno športnik, tako kot sem bil pred poškodbo. Še vedno sem aktiven in vztrajen.

Še vedno vas cenijo tudi tekmovalci. Bratje Irt so že drugič organizirali dobrodelni trening …

Da, bil sem zelo hvaležen in počaščen, da so za Sebastjana in mene - ob sva se poškodovala na dirki - naredili to. Letos sem bil še bolj presenečen kot lani, saj nisem pričakoval tega. Hvala še enkrat, ker je lepo videti, da imaš podporo. To je zlata vredno.

Preživeli ste težko nesrečo. Poškodbe v motokrosu praviloma nikoli niso lahke. Kljub temu pa še vedno marsikdo izziva usodo, ker ni zavarovan. Kaj bi svetoval vsem dirkačem glede zavarovanj?

Vsem bi svetoval, da sklenejo čim boljše zavarovanje. Jaz sem imel srečo, da je oče zavarovalni agent in je vseskozi poudarjal pomen zavarovanja. Sam sem imel lastno osnovno in dodatno zavarovanje ter še zavarovanje preko dirkaške licence. Glede na to, da je motokros tvegan šport, pri katerem nikoli ne veš, kaj te čaka, je boljše imeti dobro zavarovanje, kot pa le neko osnovno ali pa dirkati celo nezavarovan. Vsakomur svetujem, da se čim bolje zavaruje, pa tudi, da dobro prebere droben tisk o tem, kaj zavarovanje krije. Imel sem prijatelja, ki je treniral kolesarski spust. Skupaj sva celo ležala na Soči, on je bil tetraplegik. Njegov prijatelj, ki se je ukvarjal z zavarovanji, mu je prodal polico za kolesarja, a kot tetraplegik ni dobil niti evra preko te police. V drobnem tisku je pisalo, da to zavarovanje ne krije tekmovanja na progi. Zavarovanju je vsekakor treba nameniti pozornost. To mora biti urejeno, preden se podaš na progo.

Dirkač po duši in srcu: navijal je za Rogliča, a hodi na motokros dirke

Spremljal sem tudi Vuelto in uspehe naših dveh kolesarjev, ampak še vedno več in bolj podrobno spremljam dirke v motokrosu. Ne manjka mi toliko to, da ne morem voziti motorja, ampak na dirke pa moram. Grem skoraj na vsako dirko našega in tudi hrvaškega prvenstva tako, da je motokros še vedno v meni. S svojim znanjem rad komu kaj pomagam, tisto kar zmorem. Tudi kakšno nalepko pomagam nalepiti, pa tudi kaj “pošraufam”. Bencin bo v krvi za vedno.

Drago kolo spominja na dirkalnik

Tekmovalno kolo za ročno kolesarjenje že na pogled boj kot na kolo spominja na dirkalnik. Anej se mora dejansko skoraj vleči vanj in nato z rokami hkrati poganjati in krmiliti. Ta tricikel je izjemno nizek, saj se vozi tik nad cesto. Pomembna varnostna dodatka sta dve teleskopski palici z zastavicama, da je zaradi nizke višine kolesar paraplegik bolje opazen v prometu. Po ceni je tovrstno tekmovalno kolo primerljivo z motokros motorjem. Anejevo 16-kilogramsko kolo je stalo dobrih 6 tisočakov, a vedri Primorec na slikovit način predstavi, kakšno opremo bo potreboval za uresničitev svojih ciljev:

Če bom hotel priti blizu Zanardiju, bom moral imeti lažjo opremo, saj najboljša kolesa tehtajo manj kot 10 kilogramov. Teža je v veliki meri odvisna od denarja. Prestavno razmerje je podobno kot pri običajni cestni kolesarski specialki. Če se vrneva spet na začetek k Zanardiju: on ima kolo za približno 15 tisočakov.