Tim Gajser: »Uresničitev tihih želja!«

Tim Gajser je v italijanski Imoli že tri dirke pred koncem sezone ponovno postal svetovni prvak v motokrosu v elitnem razredu MXGP. Kako je naš najuspešnejši motošportnik vseh časov prišel do tretjega naslova svetovnega prvaka - že drugega v razredu MXGP -, nam je razodel v pogovoru.

Čestitke za imenitno sezono, ki bo z zlatimi črkami zapisana v anale slovenskega moto športa. Ste si predstavljali, da bo tako potekala?

Če sem odkrit, sem upal, da se bo tako razpletlo. Čez zimo sem trdo treniral in garal ter se pripravljal, tudi z motorjem sem bil zelo zadovoljen. Želel sem si, da bi znova zmagoval, potihem sem upal, da bi se morda lahko veselil naslova svetovnega prvaka.

Kaj ste spremenili v primerjavi s preteklo sezono? Kaj je tisto, za kar bi lahko rekli, da je ključnega pomena, da ste prišli do tako impresivnih rezultatov, ki jih nizate kot po tekočem traku?

Spremenil sem nekaj stvari. Predvsem sem se v fitnesu začel načrtno pripravljati pod nadzorom trenerja. Boštjan Renko mi je pripravil program, ki sem ga dosledno izpolnjeval. Pod njegovim nadzorom ga še danes izvajam točno tako, kot sva dogovorjena. Na motorju treniram sam, saj je malce manj kot v preteklosti na treningih prisoten moj oče, a njegovi nasveti so še vedno zelo dragoceni.

Fizično delujete zelo suvereno - do živega vam ne pridejo niti zelo huda vročina, ne vlaga, niti proge, na katerih v preteklosti niste posegali po najvišjih mestih (Lommel). V čem je skrivnost uspeha?

Najbolj pomembno je, da sem zdrav. Če si načet, poškodovan, potem mentalno nisi na ravni, kakršno zahteva tako naporno prvenstvo, kot je MXGP. Zelo pomembna je dobra kondicija, fizična pripravljenost. To je osnova, da se na motorju počutiš dobro in izpelješ dobro tekmo. Na ta način si dviguješ samozavest, dobiš samozaupanje, da se lahko na stezi hitro pelješ brez problemov.

Kako običajno izgleda vaša priprava na dirko? Vam naporna potovanja poberejo veliko energije?

Zdaj mi je lažje kot v preteklosti, ko sem potoval z avtodomom. Na večino dirk potujem z letalom in to je dokaj udobno ter mi ne pobere veliko energije. Je pa res, da je včasih kar naporno, če potovanje npr. v Indonezijo ali Argentino traja 25 ur v eno smer. Ampak tako pač je. Ko grem na vzhod, mi je težje, kot pa takrat, ko potujemo v Ameriko. Vedno se skušam že doma malce pripraviti na časovno razliko, ki me nato čaka, da imam potem na prizorišču čimmanj težav s prilagajanjem.

Vseskozi poudarjate, da ima ogromno zaslug za vaše dosežke celotna ekipa? Kdo jo sestavlja in kako ste z ekipo vzpostavili tako visoko raven zaupanja?

Ljudje okrog mene so zame izjemno pomembni. Vsi, to je kakšnih 25 do 30 članov na posamezni dirki, izžarevajo pozitivno energijo. Brez brata Nejca, ki je mehanik, in punce Špele, oba me spremljata na vseh dirkah, si ne predstavljam, kako bi bilo. Tu je tudi oče Bogo. To sezono sva malce drugače zastavila celotno zgodbo. Z menoj je bil le na dveh dirkah, vendar se po vsaki dirki slišiva in jo analizirava. Ne smem pozabiti vseh mehanikov, ki skrbijo, da je motor vseskozi izvrstno pripravljen, in fizioterapevta Filipa, ki mi je vselej na voljo, da me »sestavi«, če mi slučajno telo ponagaja.

Honda je vaš delodajalec. Bo tako tudi v prihodnje, ali o tem še ne razmišljate?

Ne razmišljam še o tem. Pri ekipi HRC sem počutim tako kot doma. Šest let smo skupaj, zgradili smo močno vez. Giacomo Gariboldi, šef moštva, je verjel vame, ko še nisem imel blestečih rezultatov in se nisem najbolje znašel v ostri konkurenci, ko sem se prebijal iz nižjih kategorij. Zato imamo poseben odnos. Upoštevajo moje mnenje. Plod tega sodelovanja so tudi trije naslovi svetovnega prvaka, en v MX2 in dva v MXGP.

Tekmece ste v tej sezoni nekajkrat povsem deklasirali. So fantje iz drugih moštev ljubosumni na vaše imenitne vožnje? Se pogovarjate med seboj, izmenjujete izkušnje, ali je raven tekmovalnosti tako visoka, da ima vsak svoje skrivnosti in jih drži zase?

Ni nekih prijateljstev. Boljši si na dirki, boljše je zate in za tvojo ekipo. Družim se pretežno s kolegi iz ekipe. Morda izmenjava kakšen stavek več z Antonijem Cairolijem, ostali pa se vselej pozdravimo in izmenjamo kakšno vljudnostno frazo. Vsi vemo, kako nevarno je lahko dirkanje, zato med nami vsemi vlada vzajemno spoštovanje. Ni »umazanih« reči. 

Tim, ponosni smo, da si naš član!

V Sloveniji je zaradi vas kar nekaj mladih, ki se želijo ukvarjati z motokrosom. Kaj bi jim svetovni šampion vašega kova lahko svetoval? Kaj je zanje najbolj pomembno na začetku športne poti?

Vsi imamo sanje, želje in cilje. Kdor vse to sledi od malih nog, ima vizijo, kaj bi rad, mora le vztrajati. Vselej so padci in nato vzponi. Ne gre zmeraj samo navzgor. Če 100-krat padeš, se 101-krat poberi in vztrajaj ter nadaljuj. Ne smeš obupati. Trdo delo na treningih je tisto, ki te lahko naredi boljšega.

Mladi vas vidijo predvsem, ko imenitno dirkate na motorju. Lahko razkrijete, kakšna fizična priprava se skriva za vsem tem? Kaj vse počnete, ko niste na motorju?

Ne znam si predstavljati življenja brez motokrosa. A zanj je treba veliko odrekanja in trdega dela, velikokrat nevidnega ali pa za nekoga nepomembnega. Treniram dvakrat na dan. Številni počepi, trebušnjaki in sklece so zame enako obvezni kot umivanje zob. Včasih, ko ti ne gre na motorju, ali si poškodovan, je to še toliko bolj pomembno, saj je takrat treba najti motivacijo, ki te žene naprej. Izvajam cel kup zelo različnih športnih aktivnosti. Veliko sem na kolesu, vozim tudi gorsko kolo, veslam, tečem, dvigujem uteži, izvajam cross-fit, delam vaje za eksplozivnost, moč, vzdržljivost in koordinacijo.

Poškodbe so vas to sezono zaobšle oziroma so bile minimalne. Je to športna sreča, dobra pripravljenost, študiozen pristop k posameznim progam in dirkam ali kakšen drug razlog?

Nekaj že ima prste vmes sreča, mislim pa, da je pri motokrosu najbolj pomembna »glava«. Vsi na štartni rampi imamo enak cilj, vsi želimo zmagati. Zato je nujno, da vsak zase ve, koliko lahko tvega. Če greš čez svojo mejo, potem je nevarnost, da boš storil napako, padel in se poškodoval, bistveno večja. Je pa res, če na stezi vidiš nekoga pred seboj, ga hočeš premagati. A vklopiti moraš razum, se zavedati, kaj počneš, koliko, kdaj in kje tvegaš. Če greš čez mejo, nisi nevaren le sebi, ampak tudi drugim.

V svetovnem motokrosu ste zvezda, ki žanje ogromno pozornosti. Vas to obremenjuje, morda celo ruši osredotočenost v določenih trenutkih ali jemljete vse skupaj kot del posla in uspehov, ki jih dosegate?

Ko sem bil majhen, sem si to želel. Zato se res ne morem pritoževati. Po drugi strani pa se spomnim, da mi na začetku kariere sem pa tja včasih ni bilo prijetno. A sem se navadil in zdaj mi je to v veselje, čeprav je včasih res cel kup obveznosti. Ni lahko, ko so na sporedu težke tekme, a mi vseeno uspeva, da se dobro osredotočim na dirko, četudi imam pred tem kakšne obveznosti, ki so samo posredno povezane s tem, kar počnem. Za družbena omrežja skrbi punca Špela. Kar se piše o meni, kar dobro spremljam in rad prebiram, še posebej, če zmagam.

Navijači vas spremljajo tako rekoč na vsakem koraku in se jim ne morete skriti. Se morda spomnite kakšne anekdote z njimi?

Hvaležen sem vsakemu, ki navija zame in vsem Slovencem. Navijače po vsaki dirki pozdravim. Oni so del moje uspešne zgodbe. Anekdot je kar nekaj. Na Češkem so navijači že ob podelitvi nagrad naredili žur pod zmagovalnim odrom, po obvezni novinarski konferenci pa so prišli pred prostor, ki ga je imela na dirki moja ekipa HRC. Raztegnili so meh harmonike, nekdo je imel trobento in v hipu smo imeli koncert. Peli smo in rajali, mehaniki in drugi prisotni so samo z odprtimi usti gledali, kako smo se skupaj veselili in niso mogli verjeti, na koncu pa so z nami peli slovenske pesmi. Res je bilo izjemno vzdušje.