#Srečanja: AMZS pomaga v Evropi in še dlje

Po poklicu računovodja, v prostem času pa turistični vodnik, specializiran za Balkan. Z ženo sta zaljubljena v Tunizijo, ki jo prav vsako leto obiskujeta že od 1995. Želja, da jo odkrijeta s svojim avtomobilom, se jima je izpolnila 2009. V vseh teh letih sta po tej severnoafriški državi prevozila že več kot 30 tisoč kilometrov.

Na pogovor smo vas povabili zaradi vaše zanimive izkušnje z AMZS. Lahko opišete to izkušnjo?

AMZS mi je že velikokrat pomagal iz težav, zagotovo pa je med bolj nenavadnimi izkušnja s popotovanjem po Tuniziji. Če bi vedel, da mi članstvo AMZS Plus velja tudi v tej državi, bi bilo zagotovo manj zapletov. Ne bi pa bilo zgodbe.

Z družino smo bili v Nabeulu in ker so bili naši znanci takrat ravno v Soussu, smo sklenili, da jih obiščemo. Že skoraj pred ciljem, še vedno na avtocesti, se nam je prižgal simbol »motor«. Avto je začel izgubljati moč in ob vsakokratnem prestavljanju so vrtljaji padli na nič. Pred cestninsko postajo je avto dokončno odpovedal. Prerinili smo ga na parkirišče, nato pa sem odšel do postaje nacionalne garde in gardistka je poklicala vlečno službo. Ni minilo deset minut, ko je ta že prispela. Gardistki sem naročil, da želimo na Fiatov servis. Ko smo se že peljali, sem šoferju to še enkrat pojasnil. Odvrnil je, da so Italijani slabi mehaniki in da me bo odpeljal k nekomu drugemu. Prispeli smo do delavnice, kjer ni bilo niti dvigala niti jaška ... No, upali smo, da bo popravilo hitro opravljeno.

Ko sem šoferja vprašal za ceno prevoza (za približno 30 kilometrov), sem doživel prvi šok – 150 TND, kar se mi je zdelo občutno preveč. Poklical je »šefa« in ta je dejal, da je cena pač takšna. Preden sem plačal, mi je dal v podpis list papirja, popisan z arabskimi črkami. Kasneje sem izvedel, da bi mi moral dati fakturo, ki je seveda nisem dobil, in da nas je opetnajstil za približno 90 TND.

Nato je pri mehaniku sledil drugi šok. Ker se je to zgodilo v soboto popoldne, je rekel, da bo avto popravljen v ponedeljek. Po njegovem mnenju naj bi bila pokvarjena črpalka za gorivo in da bo to stalo 600 TND. Dal mi je vizitko in rekel, naj ga pokličem v ponedeljka ob 14 uri. Ko sem ga takrat poklical, je dejal, da je odpovedal še senzor vrtljajev in da bo vse skupaj stalo 900 TND. Ob mojem klicu iz hotela je bil slučajno zraven tudi hotelski mehanik, ki ga je vse skupaj začelo zanimati. Ko sem mu povedal zgodbo in ceno, je samo zmajeval z glavo in mi povedal, da je to »barša flus« (mnogo preveč). Naslednji dan smo odšli do mehanika in avto je bil v enakem stanju kot takrat, ko smo ga pripeljali. Obhajale so nas črne slutnje in odšli smo na policijo, povedali za problem in v spremstvu policista odšli do mehanika. Dobili smo zagotovilo, da bo avto popravljen v četrtek zjutraj in da cena ne bo višja od 250 TND. A tudi v četrtek je bilo stanje še vedno enako. Izgovarjali so se, da niso dobili rezervnega dela. Tudi šefa ni bilo. Delavcu, ki je bil najbolj pripravljen pomagati, sem omenil, da sem v bližini videl Fiatov servis in če lahko greva tja po rezervni del. Privolil je in dejal, da mi bodo mogoče kot Evropejcu del tudi prodali. Na servisu je bilo vse skupaj bolj optimistično, del so obljubili v roku dveh ur. To se je sicer res zgodilo, a tak senzor vrtljajev je bil primeren za avte, novejše od letnika 2008, za starejše, kot je bil moj, pa ga v Tuniziji ni bilo mogoče dobiti. So mi pa dali naslov mehanika, ki naj bi znal napako odpraviti.

Ob četrti popoldne smo prispeli do tega mehanika, avto je dal na računalnik in ta je javil dve napaki. Štirje mehaniki so se »zakopali v avto« in ga popravili. S šefom smo se odpeljali na poskusno vožnjo in po petih kilometrih je avto znova odpovedal. Z avtovleko smo prišli do delavnice in zopet je sledila diagnostika in odpravljanje napak. Tokrat je bil kriv senzor. Šef delavnice je z njim odšel in se vrnil okoli 19. ure z informacijo, da ni mogoče senzorja nikjer dobiti. Nervoza, tesnoba v naših srcih je bila čedalje večja. Vprašal nas je, v katerem hotelu smo v Soussu, da nas bo odpeljal tja. Ko smo mu povedali, da smo prišli iz Nabeula, je začel iskati senzor, ki bi ga lahko priredil. Nekaj časa ni našel ničesar, nato pa je v nekem trenutku skočil, kot bi ga nekaj pičilo, in izginil. Kmalu se je nasmejan vrnil – s senzorjem v roki. Pojasnil je, da ima v skladišču razbit motor fiata stilla 1.9 JTD. Verjeli ali ne, njegov senzor je ustrezal mojemu avtu. Ko so zamenjali senzor, je bila ura že 21. Kljub temu smo se odpeljali na 50-kilometrsko preizkušnjo. Avto je delal brezhibno. Ko smo se vrnili v delavnico, so tam čakali še trije mehaniki, ki so še enkrat pregledali avto. Za delo in material smo plačali 190 TND.

Seveda smo vso zadevo prijavili policiji, nacionalni gardi in kasneje poslali še dopis na ministrstvo za turizem. S tem smo želeli opozoriti odgovorne, da bi take primere bolj nadzirali, saj smo turisti v takšnih situacijah, sploh, ko se ti zgodijo prvič, lahek plen goljufov.

Kot se v pravljici tisoč in ena noč vse srečno konča, se je zadeva srečno razpletla tudi v najinem primeru, po vrnitvi v Slovenijo. Kot član AMZS Plus sem bil do tega primera prepričan, da mi članstvo velja »le« v Evropi. A ko sem preveril, sem ugotovil, da AMZS članstvo velja tudi v Maroku, Alžiriji in Tuniziji. Ko sem članski službi pojasnil svojo prigodo, mi je AMZS povrnil stroške nočitve in vleke vozila v Tuniziji, nad čimer sem bil res pozitivno presenečen.

Ste se iz te izkušnje kaj naučili?

Naučil sem se, da se je dobro prej podučiti, kaj vse ti AMZS članstvo nudi, še posebej v tujini. Če bi vedel, da lahko pokličem AMZS klicni center in da mi bo operater pomagal pri reševanju moje težave, bi prihranil veliko časa in energije. Drugi nauk pa je, da je treba v takih in podobnih primerih vedno zahtevati račun. Pomaga tudi sklicevanje na policijo. Potem je cena hitreje veliko bolj realna.

Od kdaj pa ste član AMZS?

Prvič sem se včlanil leta 1984, ko sem opravil vozniški izpit. Ponovno pa leta 2010, ko sva z ženo začela z avtom potovati v tujino (člana sva oba, imava sklenjeno družinsko članstvo). Čeprav imam sedaj nov avto in s tem tudi asistenco, sem vseeno še naprej član, saj mi članstvo v AMZS zagotavlja veliko več. Predvsem pa sem vesel, da sem član te velike družine. Upam seveda, da bom pomoč na cesti čim manjkrat oziroma da je sploh ne bom potreboval. Je pa dober občutek, ko veš, da ti bo nekdo, če gre kaj narobe, pomagal.

Zakaj ste se včlanili?

Včlanil sem se predvsem zato, da bi imela z ženo na razdalji 500 kilometrov od Slovenije, če bi se nama kar koli pripetilo, možnost poklicati na pomoč. Takrat si nisva niti predstavljala, da bova imela v Tuniziji tako izkušnjo. Ni pa to bilo edinkrat, da sva koristila pomoč AMZS. Prej sem imel starejše vozilo, ki se je kar nekajkrat pokvarilo, zato sem večkrat poklical na 1987. AMZS je svoje delo vedno odlično opravil.

Z ženo nama je tudi zelo všeč, da AMZS članstvo vključuje ugodnosti programa Show Your Card. Koristila sva na primer popust pri vožnji s trajektom družbe Grimaldi Lines iz Italije v Tunizijo. Z dvema vožnjama se nama je že povrnila vrednost članarine.

Kaj bi kot izkušen popotnik svetovali našim članicam in članom, ki razmišljajo, da bi se podali na takšna avanturistična potovanja?

Moj potovalni moto je svoboda – sledi srcu in intuicij ter pojdi tja, kamor si želiš. Morebitne predsodke in strahove je treba pustiti doma. Za Tunizijo lahko povem, da je to izjemno lepa dežela z zelo prijaznimi ljudmi, ki so ti vselej pripravljeni pomagati. Sam sem se naučil nekaj arabščine, kar zagotovo olajša komunikacijo. Je pa pomembno, da si skromen in se ne obnašaš, kot da si vreden nekaj več – potem te ljudje sprejmejo in si pri njih vselej dobrodošel.

Ali ste vedeli, da ... 
AMZS pomoč na cesti v tujini vključuje celotno Evropo in tudi Severno Afriko in Bližnji vzhod.