Z električnim avtom in bivalno prikolico na počitniško potovanje

Poletno počitniško popotovanje z električnim avtom, ki za seboj vleče prikolico? Je to sploh mogoče? Odgovor na to vprašanje smo v sodelovanju s partnerskimi avtomobilskimi klubi poiskali na tridnevnem potovanju z električnim avtom in počitniško prikolico od Nemčije prek Avstrije in Italije do Slovenije - in nazaj v Nemčijo. V 1236 prevoženih kilometrih smo natančno raziskali, kako je s polnjenjem električnega avtomobila na takšnem potovanju, kakšna je poraba električne energije in kako 1,6 tone težka prikolica vpliva na ekonomiko takšnega počitniškega potovanja.

Pogled na naše avtoceste odkriva, da so potovanja s počitniškimi prikolicami še vedno zelo priljubljena pri evropskih voznikih; poleti na cestah lahko srečamo veliko število takšnih počitniških kompozicij. O priljubljenosti takšnega preživljanja prostega časa veliko povedo tudi razprodane proizvodnje zmogljivosti izdelovalcev počitniških prikolic - med njimi je tudi naša Adria Mobil.

Skratka, povpraševanje po električnih avtomobilih z možnostjo vleke počitniške prikolice je veliko, pa čeprav je bilo do pred kratkim le nekaj električnih avtomobilov - pa še to le v najvišjih cenovnih razredih -, na katere je sploh dovoljeno pripeti težji priklopnik oziroma počitniško prikolico. Med električnimi avtomobili najnovejših generacij jih je vedno več sposobnih vleke priklopnikov, a v razredu cenovno bolj dostopnih električnih avtov še vedno ne vsi. 

Niso vsi električni avti primerni za vleko!

Pri pregledu trga električnih avtomobilov smo se osredotočili na tiste, na katere lahko pripnemo vsaj 1500 kilogramov težko prikolico, saj je to masa značilnih počitniških prikolic z nekaj opreme, ki jo običajno rabimo za počitnice. Različen pristop izdelovalcev električnih avtov k temu izzivu daje tudi različne rezultate. Tako na primer VW ID.4 in tehnično sorodna škoda enyaq ter audi Q4 e-tron quattro lahko vlečejo le do 1200 kilogramov težke prikolice, na drugi strani palete pa so na primer BMW iX z vlečno zmogljivostjo 2500 kg in tesla model X z vlečno močjo 2268 kg. Z vlečno zmogljivostjo 1800 kg se ponaša kar nekaj uveljavljenih električnih avtov (audi e-tron, mercedesa EQA in EQC ter volva C40 recharge in XC40 recharge). 

Dokaj širok je tudi nabor avtomobilov z vlečno močjo 1600 kg, med katerimi smo izbrali tudi naš testni avto - Kiin EV6, s katerim lahko vlečemo do 1600 kg težko prikolico (enako vlečno moč ima tudi tehnično soroden hyundai ioniq 5, s katerim smo tudi že pri Motoreviji vlekli počitniško prikolico). Kia EV6 predstavlja dobro vlečno vozilo tudi zato, ker ima akumulatorski sklop zmogljivosti 77,1 kWh in ponuja realen doseg približno 400 km, dober izbor pa predstavlja tudi zato, ker zaradi 800-voltne električne arhitekture omogoča kratke polnilne čase na hitrih električnih polnilnicah, kar je zelo pomembno pri načrtovanju počitniških poti. V izbiro Kiinega električnega avta nas je prepričal še en tehnični bonbonček - možnost uporabe električne energije iz avtomobila za “domače” oziroma “počitniške” potrebe. Z napetostnim pretvornikom moči 3,7 kW lahko avtomobilsko električno zalogo uporabimo za oskrbo z električno energijo v bivalni prikolici. 

Družinska počitniška prikolica polne velikosti

Pri izbiri počitniške prikolice smo načrtno posegli po tradicionalni družinski prikolici in ne po eni od majhnih, lahkih in aerodinamičnih, a manj uporabnih prikolic, o kakršnih smo obširno pisali v junijski Motoreviji. Prikolica aero 470 FSK nemškega izdelovalca Dethleffsa v dolžino meri 7 metrov, v širino 2,3 metra, v višino pa 2,61 metra; prazna tehta 1191 kg, zato smo jo do največje dovoljene mase 1600 kg obtežili z vrečami peska.  

Prvi dan: na jug

Za našo električno počitniško popotovanje smo si rezervirali 3 dni, izbrali pa smo pot, ki nas je vodila od nemškega Landsberga (kjer je sedež tehničnega centra ADAC) prek avstrijske Tirolske do italijanskih Benetk, od tam prek Trsta v Slovenijo, iz Slovenije pa prek avstrijske Koroške in Solnograške nazaj na Bavarsko.

Prvi dan oziroma prvi del poti je bil najdaljši in tudi najzahtevnejši, saj smo morali prečkati Alpe in Dolomite ter se spustiti do Jadranskega morja oziroma do kampa na italijanski obali Jadrana. Prvi postanek po 125 km za nakup avstrijske vinjete smo izkoristili tudi za dopolnitev energetske zaloge, čeprav bi se lahko pripeljali vse do Innsbrucka. Za polnjenje avtomobila smo morali odpeti prikolico, saj na polnilnih parkiriščih praviloma ni dovolj prostora za takšno priklopno kompozicijo. 35-kilometrski vzpon na prelaz Brenner nam je pobral manj elektrike, kot smo pričakovali. Pri italijanskem Bressanonu (Brixnu) smo zavili v dolino Pustertal in do polnilnice v San Candidu pripeljali s 14 odstotki energetske zaloge. Za polnjenje na polnem parkirišču smo morali znova odpeti prikolico z avta. Električna polnilnica v San Candidu je bila zadnja ultrahitra polnilnica (vse razpoložljive polnilnice na poti so bile 50 kW polnilnice) do 230 kilometrov oddaljenih Benetk, avto pa nam je obljubljal le 200 km dosega. A počasnejša vožnja po ozkih cestah in dejstvo, da je šla pot od prelaza Passo Cimabanche bolj ali manj navzdol, nam je dovolj povečala doseg, da smo kamp Camping Village Cavallino (Cavallino Treporti) malce naprej od Jesola dosegli s 7-odstotno zalogo energije v akumulatorskem sklopu. Avto smo priklopili na električni priključek za avtodome - do jutra je bila zaloga energije dopolnjena, za energijo pa nam ni bilo treba nič plačati, saj je cena elektrike všteta v ceno nočitve. Povzetek prvega dne potovanja: le dva polnilna postanka na poti in povprečna poraba energije 33,9 kWh/100 km, kar je pričakovano glede na podeželske ceste in “klanec navzdol” do Jadranskega morja. 

Drugi dan: tudi v Slovenijo

Drugi dan popotovanja je bil načrtovan kot vožnja iz Italije do Slovenije in naprej v Avstrijo. Vožnjo na jug (in nazaj na sever) prek Slovenije poznajo številni turisti, za nas pa je bila zanimiva tudi zato, ker Italija in Slovenija nimata veliko ultrahitrih električnih polnilnic. Pot smo zato načrtovali tako, da smo se ustavili na edini ultrahitri polnilnici na izbrani poti - na Petrolovi ultrahitri polnilnici na Kozini, kamor smo se pripeljali s 24 odstotki energetske zaloge v akumulatorjih. A uporaba polnilnice na Kozini je bila kar velik izziv: ko smo z avta odpeli prikolico, smo jo komajda lahko pospravili tako, da ni ovirala prometa, saj ob polnilnici ni veliko prostora.

Drugi izziv je bila identifikacija ob začetku polnjenja: z našo glavno polnilno kartico, ki naj bi omogočala gostovanje (roaming) pri večini ponudnikov električne energije v Evropi, se namreč nismo mogli identificirati na Petrolovi polnilnici, zato smo poskusili to narediti z namestitvijo posebne aplikacije in skeniranjem QR kode, kar pa nam ni uspelo niti po 30 minutah (vključno s klicem na telefonsko številko Petrolovega centra za pomoč, na katero se nam tudi po 10 minutah čakanja nihče ni javil). Polnjenje smo lahko začeli šele ob uporabi nadomestne polnilne kartice za primere v sili, ki jo je Petrolova polnilnica le prepoznala in nam dovolila polnjenje. Samo polnjenje v Kozini je minilo hitro, akumulatorje naše kie pa smo napolnili z več energije, kot bi jo rabili do Ljubljane, našega naslednjega polnilnega cilja. Na koncu se je izkazalo, da je bila to dobra poteza, saj noben od obeh lično oblikovanih polnilnih stebričkov Porschejeve ultrahitre polnilnice ob salonu vozil Porsche na Bravničarjevi ulici v ljubljanski Šiški ni deloval, kar so nam potrdili tudi zaposleni v Porschejevem prodajnem salonu. 

K sreči smo imeli v akumulatorjih testne kie še dovolj energije za pot do Ionityjeve polnilnice ob avtocesti v Radovljici. Ionityjeva polnilnica je bila prva na naši poti, pri kateri nam ob polnjenju ni bilo treba odklopiti prikolice; v le 23 minutah smo imeli 86-odstotno zalogo energije v akumulatorjih, kar je zadostovalo za pot do kampa ob Osojskem jezeru na avstrijskem Koroškem. V kampu nismo polnili avta (čeprav ima postavljeno ultrahitro polnilnico), ker smo hoteli preskusiti, koliko električne energije iz avta v eni noči porabi naša prikolica. Prek noči so prižgane luči in hladilnik v prikolici porabili 8 odstotkov energetske zaloge v avtu, kar je pomenilo, da smo se naprej proti severu odpeljali s 46 odstotki energije v akumulatorjih. 

Tretji dan: nazaj v Nemčijo

Prva postaja na poti proti Nemčiji je bila na 45 kilometrov oddaljenem postajališču Eisentratten na turski avtocesti, kjer pa smo morali znova odpeti prikolico z avta, ker zanjo ni bilo prostora na polnilnem parkirišču. A trud je bil zaman, saj nobeno od štirih Ionityjevih polnilnih mest ni delovalo. Služba za pomoč uporabnikom na drugi strani telefonske povezave ni pojasnila, kaj je narobe: njihov nasvet, naj pač poiščemo kakšno drugo polnilnico, nam je zvenel sarkastično. Druga najbližja ultrahitra polnilnica je bila oddaljena 24 kilometrov, natanko toliko, kot je bil naš preostali doseg v avtu. Težavo smo rešili tako, da smo se do polnilnice v Spittalu odpeljali brez prikolice za avtom, kar je podaljšalo doseg. V Spittalu smo avto napolnili iz 11 na 99 odstotkov, se vrnili na avtocestno postajališče, pripeli prikolico in se odpeljali proti Nemčiji. Na zadnjem polnilnem postanku ob jezeru Chiemsee smo akumulatorje napolnili iz 9 na 83 odstotkov, kar je - kljub močnem nasprotnem vetru - zadostovalo za pot do Landsberga, kamor smo se pripeljali s 6-odstotno zalogo energije v naši kii EV6. Tretji dan je bila naša poraba električne energije 37,1 kWh/100 km, a je vmes vštetih tudi 50 kilometrov vožnje brez prikolice za avtom. 

Poraba - in cena električnih počitnic

Za celotno 1281-kilometrsko počitniško popotovanje s prikolico za električnim avtom smo porabili 522 kWh električne energije. Na popotovanju smo morali osemkrat polniti avto - šestkrat na poti, enkrat v kampu v Italiji in zadnje polnjenje po povratku v Landsbergu. Na dveh ultrahitrih polnilnicah nismo uspeli napolniti avta - na polnilnici Porsche v Ljubljani in na Ionityjevi polnilnici v avstrijskem Eisentrattnu. 

Električna energija za naše popotovanje nas je stala 233 evrov oziroma 18,8 evra na 100 km. To je približno toliko, kot bi nas stalo enako popotovanje s primerljivim dizelskim avtomobilom. Pri tem moramo poudariti, da smo polnilnice izbirali glede na priročnost in dosegljivost, ne pa glede na ceno polnjenja - zagotovo bi lahko našli cenejše možnosti, a te bi precej podaljšale čas naše poti.
Cenovni razpon polnjenja z električno energijo je segel od 0 do 79 centov na kWh energije. Na Petrolovi ultrahitri polnilnici v Kozini se električna energija obračunava glede na čas polnjenja. Ker ima kia EV6 800-voltni električni sistem, to omogoča zelo hitro polnjenje in zato smo tam za kWh električne energije ob ceni 0,43 evra za kWh/min plačali le 16 centov za kWh električne energije.
Stroški cestnin in predornin so bili 76 evrov; električni avti plačajo enako ceno kot ostali. 
Sodeč po potovalnem računalniku v avtu je bila povprečna poraba energije na 1281-kilometrski poti 36,6 kWh/100 km. V primerjavi z običajno porabo 20 kWh/100 km to pomeni, da je prikolica za električnim avtom povečala porabo energije za 83 odstotkov, hkrati pa je zmanjšala doseg z enim polnjenjem s 400 na 220 km. Izgube pri polnjenju so na celotni poti znašale 11,3 odstotka, kar ne vpliva veliko na doseg, je pa treba tako porabljeno energijo vseeno plačati. Dejanska poraba energije z vštetimi polnilnimi izgubami je bila tako 40,7 kWh/100 km. 
Povprečna hitrost je bila zaradi podeželskih cest in omejitve hitrosti za priklopnike na 80 km/h prvi dan naše poti 62 km/h. Ker v Sloveniji velja omejitev hitrosti za priklopnike 100 km/h, smo drugi dan poti dosegli povprečno hitrost 70 km/h, tretji dan pa zaradi vmesnega odseka brez prikolice 76 km/h. 

Pod črto: Veliko ovir za električne počitnice

Kot smo v Motoreviji napisali že večkrat, je električni avto lahko odlično vlečno vozilo. Kia EV6 s štirikolesnim pogonom in največjo močjo 239 kW kljub maksimalni obremenitvi omogoča lahkotno in suvereno vleko v vseh razmerah; takojšnja odzivnost pogonskega sklopa omogoča hipna in uglajena prehitevanja, natančnost odzivanja pa zelo prav pride tudi pri tesnih parkirnih manevrih s prikolico. Vzvratna kamera na avtu je zelo dobrodošel pripomoček pri pripenjanju prikolice. 

Na prvi pogled se zdi le 200-kilometrski doseg precej kratek, a to vseeno pomeni 2 do 3 ure vožnje, kar je primeren čas med dvema postankoma. 

Če je vožnja s prikolico za električnim avtom minila brez težav, pa tega ne moremo reči za polnilno izkušnjo: naše popotovanje je razkrilo, da je treba na področju polnilne infrastrukture še veliko storiti, da se bodo takšna popotovanja vsaj malo približala izkušnji z običajnimi avtomobili. Nekajkrat na naši poti smo se znašli v položaju, ko nismo bili prepričani, če bomo lahko nadaljevali pot. Veliko časa smo izgubili z identifikacijo in registracijo na polnilnih postajah, z obvozi in iskanjem delujočih polnilnic, kar je na počitniškem potovanju do želenega cilja nesprejemljivo. Nujno je treba čim prej vzpostaviti tudi enoten in preprost sistem identifikacije in plačevanja na polnilnih postajah - na primer z bančnimi plačilnimi karticami. 

Velja tudi poudariti, da smo se na našo pot odpravili zunaj glavne počitniške sezone, ko na polnilnih postajah še ni bilo gneče. Lanske poletne izkušnje kažejo, da so razmere na polnilnih mestih v glavni sezoni lahko bistveno drugačne; gneča, čakanje, premalo prostora za prikolice in še marsikatera druga ovira v glavni sezoni pomenijo, da se bodo na takšno pot sredi turistične sezone odpravili le največji pustolovci - zagotovo pa ne družine z otroki v avtu …

AMZS priporočila upravljavcem polnilne infrastrukture

Število ultrahitrih polnilnic ob glavnih turističnih cestnih povezavah po Evropi se mora skokovito povečati,  izboljšati je treba zanesljivost delovanja polnilnic,

omogočeno mora biti enostavnejše plačevanje električne energije,

polnilna parkirišča morajo omogočiti manevriranje in parkiranje avtomobilov s pripetimi prikolicami.

AMZS priporočila uporabnikom

Kdor izbira električni avto, s katerim bi rad vlekel prikolico, naj poleg zadostne vlečne moči išče tudi čim večjo polnilno moč,  hitrost vožnje ima največji vpliv na porabo energije in doseg,

najučinkovitejša vožnja je vožnja med tovornimi vozili,

če se da, med vožnjo uporabljajte nizko stopnjo rekuperacije; ob višji stopnji rekuperacije se vklopijo zavore na prikolici, s tem pa se zmanjša rekuperacija,

bolj kot je počitniška prikolica manjša, lahka in aerodinamična, bolj je vožnja energetsko učinkovita,

na poti sproti (prek spletnih povezav) preverjajte razpoložljivost in delovanje polnilnic, na katerih se nameravate ustaviti,

preden na polnilnem mestu odklopite prikolico, preverite, če polnilnica sploh deluje,

če ima električni avto vgrajen napetostni pretvornik, lahko z avtom oskrbujete električne porabnike v prikolici.