Motokros: Še en Slovenec med najboljšimi na svetu

Slovenija bo v novi sezoni najmočnejšega razreda svetovnega prvenstva v motokrosu poleg petkratnega svetovnega prvaka Tima Gajserja imela še enega voznika - Jana Pancarja, ki se je od razreda MX2 poslovil kot najboljši dirkač brez tovarniške ekipe. Odločni Dolenjec iz Čateža pri Trebnjem se že veseli uvodne dirke v argentinski Patagoniji in se ne boji zapeljati v družbo najboljših motokrosistov na svetu. Z močnejšim 450-kubičnim KTM-om se je hitro spoprijateljil. 24-letni Jan, ki je po novem tudi strojni inženir, saj je končal študij strojništva, se na dirke elitnega razreda  podaja s svojo družinsko ekipo in s ciljem, postati profesionalni dirkač v katerem od najboljših moštev. 

Pred mikrofon in objektiv Motorevije smo ga povabili le dan za tem, ko se je vrnil s Sardinije, kjer se je na pripravljalni dirki v močni konkurenci pripeljal na 8. mesto. Selitev med motokrosistično elito vidi kot priložnost, da uresniči otroško željo, da bi postal poklicni motokrosist.

Jan, pred vami je nova in največja stopnica na poti vrhunskega športnika. Kako velika ali morda težka bo ta sprememba?

Nova sezona definitivno prinaša kar veliko spremembo, ki pa spet ni tako ogromna, saj sem v razredu MX2 dirkal na istih prizoriščih, kot potekajo dirke razreda MXGP. Največja sprememba je seveda v konkurenci tekmecev. Ne morem reči, da sem o tem koraku sanjal, ko sem začel voziti motokros, saj sem bil takrat zares mlad. Ko pa sem začel resno trenirati, je bil vedno moj cilj, da bi vozil in dirkal z najboljšimi. Letos mi je to uspelo in se zelo veselim prve dirke. 

Priprave na Sardiniji ste ravnokar sklenili z odličnim rezultatom. Je skupno osmo mesto na dirki v precej močni konkurenci napoved tistega, kar želite na močnejšem 450-kubičnem motorju letos pokazati med svetovno elito MXGP?

Res je, pravkar sem se vrnil s Sardinije, ker sem pred dirko izkoristil čas tudi za dodatne priprave na mivki, na kateri v neposredni bližini Slovenije sicer ne morem trenirati. Na tekmi sem se dobro odrezal in sem kar zadovoljen s skupnim osmim mestom. To je dober občutek pred vstopom v uvodno MXGP sezono. Definitivno sem naredil pomemben korak naprej na mivki oziroma na mehki podlagi. Kako konkurenčen bom na trdi podlagi, bomo še videli. Na treningih se počutim odlično. Lahko rečem, da mi 450-kubični motor bolj ustreza kot 250-kubični. Težko karkoli napovem, saj bom prvič tekmoval s temi dirkači. Sem pa prepričan, da če bo šlo vse po načrtih, lahko marsikoga presenetim.

Na isti dirki na Sardiniji je zmagal Tim Gajser. Kaj vam je pred krstno sezono v MXGP svetoval petkratni svetovni prvak?

Pogovarjala sva se o novi sezoni, nisva pa iskala nekih življenjskih nasvetov. Svetoval mi je, naj bom čim bolj sproščen, da je povsem nepotrebno, da bi si v prvi sezoni med elito nalagal pretežko breme. Tim mi je rekel, da naj na to gledam kot na dobro priložnost, da se izkažem. V tej smeri razmišljam tudi jaz in se že veselim začetka sezone.

Kaj pa motocikel? Kakšna je razlika, ko na polno odprete plin? Kakšna je razlika v masi? Kako se obnaša na skokih?

Med 450-kubičnim in 250-kubičnim motociklom ni tako velike razlike v masi, kot si morda ljudje mislijo. Največja razlika je v tem, da ima več vrtljive mase in zaradi tega je na njem drugačen občutek v ovinkih. Pa seveda veliko več moči ima, kar vedno pride prav.  Nekoliko sem moral prilagoditi oziroma spremeniti tehniko vožnje, ker na 250-kubičnem motorju vedno želiš dobiti čim več moči iz motorja. Tukaj pa imaš moči vedno dovolj in jo je treba v resnici v pravem trenutku izkoristiti le toliko, kot jo potrebuješ. Malce drugačen je tudi položaj na motorju. V bistvu moraš prilagoditi veliko drobnih stvari in mislim, da mi je to kar dobro uspelo. Vožnja s 450-kubičnim motorjem je super in če bi prej vedel, da bom na na njem tako užival, bi že kdaj prej sedel nanj. Tudi na štartu sem imel na novem motorju precej boljši občutek. Še vedno pa je to KTM modelnega leta 2024 z enakim okvirjem, kot sem ga imel na 250-kubičnem, le motor je seveda večji in močnejši. Agregat se zavrti do 12.000 motornih vrtljajev na minuto, kar je približno 2000 vrtljajev manj kot 250-kubični agregat. Ima pa malce daljšo ojnico ter zato več navora. Močnejšemu motorju sem prilagodil tudi zimski trening, saj sem več delal na moči, ker vozim močnejši motor in potrebujem več moči. Definitivno te 450-kubični motocikel bolj utrudi kot 250-kubični. 

V elitnem razredu MXGP ste dirkači profesionalci. Vsi sicer ne po zaslužku, po odnosu pa zagotovo. Je preboj v tovarniško ekipo še vedno vaš cilj?

Da, to je še vedno cilj, za katerega delam. Prepričan sem, da bom z dobrimi rezultati dobil sedež v kakšni res dobri ekipi in lahko potem rekel, da sem profesionalni voznik oziroma dirkač. Ta cilj ostaja, vrata so odprta, bom pa moral pokazati, kaj znam. Na koncu leta bomo videli, kaj se bo zgodilo. 

Kaj pa je vaša tiha želja za uvodno sezono med elito?

Predvsem to, kar sva govorila ravnokar. Rad bi res pokazal, kaj znam in zmorem. Potem morda na koncu sezone res dobim sedež v kakšni dobri tovarniški ekipi. S tem bi razbremenil sebe in očeta. Tako bi se res lahko posvetil izključno rezultatu in motokrosu kot službi.

Boste nastopili na vseh letošnjih dirkah v koledarju MXGP? 

Da, na vseh. Prva bo v Argentini, tako da so logistične priprave za odpremo motorja in opreme ter potovanja na dirko že v polnem teku. S tem je kar precej dela. 

Katere dirke se najbolj veselite? Na katerih prizoriščih najbolj uživate? 

Če bi imeli dirko v Sloveniji, bi se najbolj veselil te. Sicer pa je po slovenskem navijaškem vzdušju najbližji približek dirka v Trentinu v Pietramurati. Tam se vedno zbere veliko naših navijačev in tudi okolica proge spominja na našo deželo. Dirkati tam je res nekaj posebnega, tako da je Trentino med mojimi najljubšimi prizorišči. Rad grem tudi v Nemčijo, ker imam vedno zelo dobre izkušnje. Sicer se veselim večine dirk s trdo podlago, z mehko pa malo manj. 

Kaj pa je vaše sporočilo mladim slovenskim motokrosistom, ki k Janu Pancarju pridejo po avtogram in “selfie” fotografijo?

Slovenska dirkača v MXGP imava malce drugačno zgodbo, a nihče od naju ni imel veliko denarja za svoj razvoj oziroma pot med najboljše. Oba sva dokazala, da je mogoče tudi iz naše majhne Slovenije brez velike podpore priti med elito. S trdim delom in vztrajnostjo se da narediti praktično vse. Čim več je treba trenirati, se ne ustrašiti, oditi na dirke zunaj Slovenije, na težje proge in med tkakovostne ter številčnejše tekmece. Če se greš zares, moraš tudi takrat, ko ne uživaš na motorju, dati od sebe presežek, saj življenje ni vedno potica.

Na prve stopničke v MXGP ste pripravljeni stopiti?

Jaz sem vedno pripravljen, bo pa treba to dokazati na dirki. Zakaj pa ne!

Lani ste tudi uspešno zaključil študij. Verjetno ni prav veliko diplomiranih strojnikov na startni “rampi” MXGP razreda?

Mislim, da sem kar edini. No, še kakšen dirkač se zagotovo malce ukvarja tudi s študijem. Prav veliko jih pa ni, saj jih večina komaj naredi srednjo šolo, ker se res osredotočajo predvsem na dirkanje. Meni je uspelo dokončati študij, ker sem se tako odločil. Pri tem mi je malce pomagala tudi epidemija korona virusa, ker je bila večina predavanj potem na internetu. Tako sem bil lahko tudi na dolgih vožnjah med dirkami prisoten v virtualni predavalnici. S tega vidika mi je bilo potem malce lažje, ampak na koncu je bilo vseeno treba narediti izpite, napisati in zagovarjati diplomsko nalogo. Sem vesel, da mi je uspelo. 

Pa akademska izobrazba, sploh strojne smeri, lahko pomaga pri dirkanju?

Seveda že za boljšo razumevanje delovanja motorja. Pa dodatno znanje vedno prav pride pri servisih. Tudi moj oče je strojni inženir. Je pa motokros šport, ki je zelo povezan s fiziko. Čez fizikalne zakonitosti pač ne gre in zato si tudi z dobrim poznavanjem fizike lahko včasih malo pomagaš pri dirkanju, če razumeš, katera tehnika kje pride bolj prav. 

Kakšen dirkač pa je Jan? Delujete zelo preudarno. Zdi se, da naštudirate vsak meter proge in dirkate z glavo, ko pa “pade” štartna zapornica, se pokaže tudi vaša divja stran. Smo vas prav ocenili?

Da, precej dobro ste me opisali. Ne dirkam brezglavo. Veliko razmišljam in to se tudi vidi na sami progi. Trudim se voziti s tehniko in čim manj moči. Je pa ta moj slog včasih plus, včasih pa tudi minus. Predvsem na startu, v gneči velikokrat pride prav, da si upaš dati več od sebe. Definitivno sem v zadnjih letih tudi na tem veliko naredil in precej napredoval. Danes štartam veliko bolj agresivno in se v dirko poženem brez vsakršnega oklevanja, tako kot je treba. 

Kakšna podlaga pa vam sicer najbolj ustreza?

Še vedno mi najbolj ustrezajo trde proge. Enostavno zaradi tega, ker sem največ treniral na domačih progah. V Sloveniji imamo trdo podlago. Mivka je zabavna, ampak sem na njej vseeno malo manj konkurenčen kot na trdi podlagi. Najbolj znam izkoristi težke pogoje in najbolj uničene proge, saj takrat do izraza pride tehnika in preciznost, ne pa brezglavo odpiranje plina.

Na velikih svetovnih dirkah se proga najbolj uniči in takrat najbolj uživam.

Lansko sezono ste v razredu MX2 končal kot najboljši netovarniški voznik v svetovnem prvenstvu. Na posameznih dirkah ste za seboj puščali tudi dirkače velikih moštev. Kako velik vpliv ima ekipa na končni rezultat?

Da, to je velik uspeh. Sploh ob zavedanju, da ekipe v svoje voznike vložijo milijone v smislu tehnike, oskrbe in logistike. Ti dirkači imajo trenerje, svoje mehanike in fizioterapevte. Jaz pa sem na dirki sam z očetom in vse v ekipi postoriva sama. To, da sva z očetom lahko konkurenčna največjim s takim majhnim proračunom, je res velik dosežek, na katerega sem ponosen. Zavedati se moramo, da je med tovarniško ekipo in mojim moštvom izjemno velika razlika, rezultati pa so si bili precej bolj blizu. Tovarniške ekipe imajo veliko ljudi in strokovnjakov, ki so v službi zato, da je dirkaču čim lažje dirkati. Tam so mehaniki za agregat, za vzmetenje … Vsaka desetinka sekunde razlike je v bistvu zelo majhna razlika, a se pozna, če takega ustroja nimaš za seboj. Vse to lahko na koncu naredi razliko med prvim in petim mestom. Tovarniškega voznika po dirki čaka maser, jaz pa si moram sam oprati čelado in urediti mnogo stvari. Sem pa dokazal, da sem jim konkurenčen in to je še vedno čar sodobnega motokrosa: da še vedno ni vse v denarju, ampak predvsem v dirkaču. Z družinsko ekipo je sicer izjemno težko priti čisto na vrh, blizu vrha pa zagotovo. Ključna je še vedno kakovost voznika.

Opazoval sem vaju z očetom na pokalu narodov. Izjemno uigran tandem sta. Kako poteka vajino ekipno delo in logistika?

Vse okoli motocikla narediva sama. Vse, kar se tiče vzdrževanja motorja in nastavitev vzmetenja. Oče je tudi moj trener. To pomeni veliko dela, a z leti se je nabralo toliko izkušenj, da sva kot majhna družinska ekipa dovolj konkurenčna tovarniškim ekipam. No, tu je seveda tudi mami, ki poskrbi da nismo lačni, da je oprema v stanju, kot mora biti. Na življenje v avtodomu smo se tudi navadili. Dobra stvar je, da sam nimam težav zaspati, ne glede na okolico. Na dolgih vožnjah veliko časa spim, a seveda za volanom zamenjam tudi očeta, da se tudi on odpočije. Z avtodomom samo za premike med evropskimi dirkami na leto prevozimo okoli 60 tisoč kilometrov.  Za potovanja na treninge pa še dodatnih 10 tisoč kilometrov … 

V katerem elementu motokrosa pa najbolj uživate? Je to linija, so to skoki, morda sama hitrost …

Težko bi izpostavil posamezni element dirkanja. Kombinacija vsega mi daje užitek, saj je praktično vsaka proga drugačna. Čar motokrosa je, da se pogoji na progi neprestano spreminjajo, celo med treningom. Vse se sproti spreminja. Skoki, hitrost … in ko se res pelješ tako, kot hočeš oziroma najboljše, kot zmoreš, je ta adrenalin, so ti občutki res posebni. Si z glavo hkrati prisoten in ne prisoten istočasno. Takrat ne misliš na nič drugega … To je zagotovo tudi pri drugih športih tako. Ko sem bil majhen, sem treniral kar veliko športov, ampak sem se na koncu odločil za motokros, ker tukaj zmaga ta poseben adrenalinski občutek. 

Zakaj ravno motokros? Se spomnite prvega dneva na motorju?

Prvega dneva na motokros motorju se skoraj ne spomnim, ker se je to zgodilo res že zelo dolgo časa nazaj. Moj oče je motokros vozil ljubiteljsko. Bil sem še dojenček, ko smo z njim že hodili na treninge in dirke. Zaradi tega sem že zelo zgodaj izkazal željo, da bi peljal motor. Želja se mi je uresničila že za 3. rojstni dan. Ker pa sem že prej znal voziti kolo brez pomožnih koleščkov, sem hitro osvojil vožnjo in za mene je bilo to nekaj najboljšega. Najprej sem se seveda vozil iz čistega užitka, kmalu pa je ta užitek prerasel v šport in tako sem začel resneje trenirati motokros ter tekmovati.

Kaj pa strast prve zmage? Je njen občutek še živ?

Čisto prve res ne. Je pa tak občutek vsakič odličen. Zato se tam zunaj dirka. 

Katere vse športe pa je poleg motokrosa nekoč treniral mali Jan?

Smučarske skoke, golf in rokomet. Imel sem kar pestro športno mladost. 

Torej je v motokrosu vseeno več adrenalina kot na zaletišču planiške velikanke?

Menim, da je. Sicer v smučarskih skokih nisem prišel do te ravni, da bi se spustil po velikanki. So tudi smučarski skoki precej adrenalinski, a vseeno zmaga motokros. 

No, verjetno res. Saj je veliko prog na kakšnih odsekih izjemno visokih in strmih, kar pomeni, da motor poženete v globino.

Da, pa tudi mogoče res nismo toliko časa oziroma toliko metrov naenkrat v zraku kot skakalci. Ampak v celi dirki pa je seštevek sekund in metrov v zraku zagotovo večji od daljav v Planici.

Kaj pa je najbolj boleča stvar v motokrosu, če ne štejemo padcev oziroma žal precej pogostih poškodb?

Večina gledalcev ob progi, ki nikoli ni poizkusila voziti motokrosa, verjetno ne ve tega, da je blato in kamenje, ki leti izpod koles ostalih tekmecev in te zadane v telo, res zelo, zelo boleče. Motokros guma se vrti zelo hitro, grabi dele podlage in jih neusmiljeno “strelja” naokoli. Ob visokih hitrostih, ki dosežejo 100 km/h, te ti izstrelki včasih dobesedno rešetajo. Po dirki imam roke in ramena včasih povsem v modricah zaradi letečega kamenja izpod koles. Med vožnjo sicer adrenalin nekoliko ublaži to bolečino, je pa kljub temu zelo zoprna. No, to je tista precej boleča stvar, za katero dosti ljudi morda ni vedelo. Tem katapultnim izstrelkom izpod gum se je najlažje izogniti s suverenim štartom, ki te v prvi ovinek pripelje v vodstvo. Potem nimaš težav.