Šport: Želja sesti na motor ne ugasne nikoli

Silvin Vesenjak je eden tistih motošportnik zanesenjakov, ki mu ropot motorja vselej dvigne adrenalin in dodatno požene kri po žilah že od malih nog. Vrsto let je bil tekmovalec v motokrosu, na zemljevid državnih prvenstev Slovenije pod okriljem AMZS pa je postavil tudi vzdržljivostni motociklizem (enduro) in cross country na motociklih. Decembra je na slavnostni prireditvi Motošportnik leta 2022 prejel posebno priznanje AMZS za dolgoletno delo v moto športu.

Kaj vam pomeni posebno priznanje AMZS? Vas je presenetilo?
 
Posebno priznanje AMZS me je dejansko presenetilo. Verjetno zato, ker sem še vedno aktiven v tem športu, v zadnjih letih v vlogi funkcionarja v AMD Orehova vas. Dejstvo pa je, da sem pustil pomemben pečat še v panogah enduro in cross country (dalje CC). Obe sem postavil na noge pod okriljem AMZS in ju uvrstil med uradne panoge. V enduru sem kar 17 let tudi tekmoval na državnih in mednarodnih tekmah. V CC sem bil dve leti promotor, kasneje tudi predsednik komisije in žirije na tekmovanjih.

Za vami je 50 let aktivnega dela v motošportu. Začeli ste z motokrosom. Kakšni so vaši spomini na začetke? Kako in zakaj je motošport postal vaša strast?
 
Vse se je začelo že v zgodnjem otroštvu, saj sem kot šestletnik spremljal očeta na motokrosu praktično po celi Jugoslaviji in tudi v tujini. Oče Stanko je bil l. 1966 prvi Slovenec, prvak Jugoslavije v MX. Motokros sta vozila tudi očetov brat in njun bratranec. V tistih časih smo se vozili na dirke v osebnih avtih (moja družina v VW hrošču!) s pripetimi in doma narejenimi prikolicami. Zgodaj zjutraj smo odrinili na tekmo, pogosto še ponoči ''šraufali'' dirkalnik, upali na končano dirko brez okvare ter se pozno zvečer vračali domov. Seveda smo naslednje jutro že bili v službi in šoli. Tuji vozniki, tudi tovarniški, so takrat prihajali na tekme podobno, le z mnogo boljšimi osebnimi avti. Jasno, da sem se že kot otrok okužil z motošportom, pa čeprav sem do svojega 14. leta lahko izživljal to strast le z navadnim kolesom. Toda l. 1972, ko sem imel 14 let, so razpisali kategorijo MX 60 ccm. Takrat sem začel tekmovati v motokrosu, najprej na doma sestavljenem Tomosu. Leta 1974 je nastala nova kategorija 125 ccm in sem nadaljeval v tej ter pozneje še v razredu 250 ccm.

Kakšen je bil posluh za motokros (iz katerega izhajate) nekoč v nekdanji državi in lahko to morda primerjate z današnjimi razmerami? V čem so bistvene ali največje razlike?
 
Tukaj ne vidim večje razlike med nekdanjo državo in današnjim stanjem. Vozniki so še vedno najbolj odvisni od vsestranske podpore svojih družin, odločilno vlogo seveda ima denar. Le najboljši si po večletnem naporu in žrtvovanju uspejo pridobiti manjše sponzorje ter lažje zadihajo. Menim, da je prav to vzrok, da silno redkim uspe priti v svetovni vrh, navkljub talentu in volji. Žal velja enako kot nekdaj, da je denar sveta vladar.

Motošport vas je “zastrupil” do te mere, da ste orali ledino tudi v vzdržljivostnem motociklizmu. Kako je prišlo do tega?
 
Res je, večkrat sem slišal prispodobo, da imam bencin v krvi. V starosti 34 let sem l. 1992 končal tekmovalno kariero v MX, takrat s skupno 3. mestom v državnem prvenstvu Slovenije v razredu do 125 ccm. Že naslednje leto sem se priključil enduru in tekmoval na takrat prvi in edini licenčni mednarodni dirki v Sloveniji pod okriljem AMZS, ki se je odvijala na Pohorju. Požrtvovalni entuziastični fantje iz Motorističnega Kluba Enduro Sport Maribor so to tekmo uspeli izvesti po napornih pripravah, sami so uredili progo, pridobili licence za funkcionarje in izdelali pravilnik. Res so opravili pionirsko težaško delo in prav oni so me prepričali, da se vključim v enduro. Do l. 2004 smo slovenski enduro vozniki dirkali s slovenskimi ali hrvaškimi licencami na mednarodnih tekmah ter DP Hrvaške. Slovenci nismo imeli svojega državnega prvenstva, čeprav so bili poskusi, da bi ga leta 2003 izpeljali, a se žal ni izšlo. Tako sem l. 2004 postal član Strokovnega sveta za šport AMZS in začel z organizacijo DP Slovenije za panogo enduro. Vodil sem komisijo za enduro, žal pa so prav vse tekme potekale v tujini, še največ v Hrvaški.

Od kje in zakaj ideja, da postavite v Sloveniji na noge nato še cross country? Kako naporno in zahtevno je začeti praktično iz nič in postaviti na noge panogo?
 
Cross country je sicer potekal pred l. 2011 kot ena sama prireditev v Pahi na Dolenjskem, ki niti ni bila uradna, pač pa v zasebni organizaciji. Moja zgodba s CC je bila logično nadaljevanje potrebe po promociji, predvsem pa ureditvi te panoge, organizaciji tekem in postavitvi pokalnega prvenstva, ki se je kasneje razvilo v državno prvenstvo. Bom odkrito povedal, da sem se kar namučil in mi je vzelo resnično ogromno energije, časa in denarja, saj sem kot promotor koordiniral izvedbe tekem s prireditelji (klubi). Trudil sem se za čim večjo udeležbo voznikov, zato sem vsako tekmovalno stezo posnel, objavil film na spletu, seveda sem moral proge tudi licencirati. Ponosen sem, da je že v prvem letu prvenstva CC sodelovalo več kot 400 voznikov. Na eni od tekem jih je bilo čez 200. Žal državnega prvenstva ni več, kot tudi ne državnega prvenstva v enduru in glede tega sem zelo razočaran.

Tekmovalno pot ste končali pri 52-ih letih. Če se ozrete nazaj, kdaj vam je bilo najtežje in zakaj? Ste kdaj razmišljali, da bi odnehali in vse poslali v “tri krasne”?
 
Iskreno povedano, zelo težko sem se soočil s slovesom od motokrosa l. 1992. Najbolj zato, ker so mi v takratnem klubu dali vedeti, da nisem več dovolj perspektiven zaradi let in so mi odrekli finančno pomoč (seveda v obliki posojila). A sem tudi to težavo premagal in našel novo zadovoljstvo v enduru. Doživel sem nekaj hujših poškodb, ob hudem zlomu lopatice l. 2001 sem najprej mislil, da je takrat res konec. Na srečo sem lahko nadaljeval. Zagotovo sem vse ovire lažje premagoval zaradi družine, ki me je vseskozi podpirala in spremljala na dirkah.

Katere dirke in preizkušnje so vam ostale najlepše zapisane v spominu in zakaj?
 
Težko je izpostaviti najtežje in najlepše v obeh panogah, vsaka je namreč lahko izjemno težka ali lepa. Nekatere so me fizično izčrpale skoraj do skrajnosti, kot npr. tiste na svetovnem prvenstvu MX, ki so trajale dvakrat po 40 min plus 2 kroga, ali na enduru po 6 do 8 ur 3 dni zaporedoma. Včasih smo obtičali v globokem blatu in z nadčloveškimi močmi vlekli dirkalnike ven iz blata. Drugič smo več ur v hudi vročini med vožnjo požirali prah, bolečin po celem telesu pa raje sploh ne omenjam. A vendarle so bile vse dirke na svoj način najlepše. Odpeljal sem okrog 500 tekem v obeh panogah. Še posebej mi je pri srcu prva zmaga v MX 250 v 2. ligi jugoslovanskega prvenstva, ko sem slavil s šibkejšim dirkalnikom s prostornino motorja do 125 ccm. Pa tudi 5. mesto v finalu evropskega prvenstva v enduru na Poljskem, kjer sem se moral najprej kvalificirati na izredno naporni tridnevni dirki. 
V zelo lepem spominu imam še 11. mesto na svetovnem prvenstvu med veterani v motokrosu v Belgiji l. 2006, saj sem se takrat vrnil v MX in je prvič potekalo SP med veterani.

Glede na prehojeno motošportno pot ste tudi izjemen kronist slovenskega motošporta. V vaših arhivih je marsikaj, kar bi zanimalo tudi širšo športno javnost. Ste pomislili, da bi morda izdali knjigo?
 
Res imam bogato zbirko gradiva iz motokrosa in endura, še več vsega pa tudi v glavi. Ja, pomislil sem že na knjigo, lahko bi morda napisal kar dve.

Še vedno ste aktiven športni funkcionar v AMD Orehova vas. Sicer je vaša funkcionarska kariera prav tako zelo dolga in bogata ter zavidljiva. Jo lahko primerjate s tekmovalno? Kaj je težje in zakaj?
 
Seveda je moja kariera dolga in kar nekaj let se pokrivala tudi s funkcionarsko. Takrat je bilo najtežje, saj sem kot voznik moral istočasno reševati probleme prirediteljev ter tekmovalcev. Posledično sem nekajkrat izpustil dirko drugega dne, saj so bile enduro tekme dvodnevne, jaz pa sem moral kot funkcionar razrešiti kakšno zapleteno situacijo in sem se zato odpovedal vožnji.

Kako vidite danes slovenski motošport? Tim Gajser je na vrhu piramide in zgled za vse. Tudi zaradi Gajserja ima motokros v Sloveniji največ podmladka, kaj pa ostale panoge?
 
Na Tima Gajserja sem izredno ponosen. Dosega to, kar so bile samo naše sanje vrsto let. Bojim se, da v slovenskem motošportu ni veliko optimizma za nove Gajserje, saj vsi vemo, da se podobni talenti ne najdejo pogosto. Da o pogojih ter podpori sploh ne govorim. Vsekakor je Tim velik vzornik mladim, ne le v MX. Škarje in platno za bodočnost vseh panog v motošportu pa vemo, kje je…

Kako privabiti čim več mladih na motošportne in karting terene, da bomo imeli tudi v prihodnosti Gajserje, Pancarje, Žagarje, Bogunoviće, Poropate in druge, ki zdaj ponosno in zelo uspešno zastopajo Slovenijo v svetu? Na kakšen način in kako delati z mladino?
 
Sam sem se trudil, da bi motošport v Sloveniji pridobil ugled, finance in podporo iz več strani. Da bi mladi želeli na poligone, ne pa na divje vožnje v naravi. Na žalost se ni veliko premaknilo. Menim, da bi se morali zgledovati po tujini, kjer imajo dodelan način iskanja ter dela z mladimi talenti. Pa seveda ne sme izostati materialna podpora. Žal je motošport dostopen le premožnejšim, še bistveno težje pa se je nato podati na profesionalno pot. 

Vas danes še kdaj zamika, da bi sedli na motocikel in se pomerili na kakšni dirki v motokrosu med super veterani ali odpeljali vsaj kak častni krog na kakšni izmed prog v Sloveniji? Je strast ostala?

Želja sesti na motor ne bo nikoli ugasnila. Spogledujem se s ciljem, da bi se udeležil kakšne dirke v tujini, pa tudi motokros tekme za veterane v Sloveniji. V tujini obstajajo tekme s starimi kros motorji, kjer imajo kategorijo najstarejših voznikov nad 72 let. Imam torej še čas, da se jim pridružim. In tudi strasti imam še vedno dovolj.