Upokojeni inženir rudarstva, priseljen v Spodnjo Savinjsko dolino, je iskriv sogovornik s številnimi (vozniškimi) zgodbami, tudi iz študentskih let, ko je bil inštruktor v avtošoli Šolt, velik ljubitelj tehnike in zgodovine. Poleg treh starodobnih avtomobilov, koles in motociklov v svojem mini muzeju ohranja še rudarsko dediščino ter družinske spomine na obe svetovni vojni. Na vprašanje, kaj mu pomenijo starodobniki, odgovori: "Avto je »gušt«. Ko si slabe volje, se po zajtrku odpelješ do Solčave in nazaj, pa si prerojen!"
Na pogovor smo vas povabili kot dolgoletnega člana AMZS in navdušenca nad starodobniki. Od kje ta ljubezen?
Že od malega sem občudoval motorizacijo. Rojen sem leta 1947 in takrat je bilo na naših cestah zelo malo motorjev in avtomobilov. Videl si kakšnega starega jamesa ali ameriškega vojaškega jeepa, morda še kak tovornjak, ki ga je pustila vojska. In pa redko BSA motor, ki je bil dostopen le zelo premožnim. V gimnaziji sem očeta iz dneva v dan prepričeval, da bi kupili avto, a njega to sploh ni zanimalo, tako da je fička na koncu kupila mama. No, naj se vrnem v rano otroštvo z zgodbo, ki ponazarja to mojo obsedenost z motorizacijo, za katero pa niti sam niti moje sorodstvo ne ve, od kje jo imam. Ko sem bil star tri leta, smo živeli v Senovem, kjer je bil oče tehnični direktor rudnika. Knapi so imeli 3. julija praznovanje rudarskega praznika ob nekem potoku, v katerem smo se otroci igrali. Ko se je piknik končal, me starša nista našla in vsi so se prestrašili, da sem utonil v potoku, v katerem so me, brez uspeha, lep čas iskali. Nato je šofer tovornega vozila rudnika rekel, da gre v garažo preverit, ali james vžge. Ko pride tja, zasliši brm, brm, brm … In me zagleda, kako sedim na kamionu, ki je imel zgolj sedež in volan, nad dva metra globokim kanalom, v katerega bi z lahkoto padel. Ko me je oče vprašal, kako sem prišel v zaklenjeno garažo, sem povedal, da skozi luknjo v vratih – odstranil sem namreč majhen trikotnik gnilega lesa. In od takrat sem z motorizacijo kuhan in pečen.
Kakšni pa so bili vaši vozniški začetki?
Ko sem bil star 17 let, sva šla s prijateljem v delovno brigado in tam sem naredil izpit za motor ter si kupil lambretto. Izpit za avto sem naredil leto kasneje. V času študija sem si zaželel fička, a za novega nisem imel dovolj denarja, zato sem kupil dva karambolirana fička in ju sestavil. Ko mi je oče nekega dne predlagal, naj ga peljem na službeno pot v Sežano, je na ravnem še nekako šlo, na Kačjih ridah pa so se vrata vsaj petkrat odprla – jaz sem jih sicer uspešno lovil –, volan, ki je imel "luft", pa tudi "polž" ni bil originalen, si moral na ovinkih sukati kot na najhujšem rallyju, da si zvozil … Prava telovadba. In tako je oče ugotovil, da me ne bo študiral zato, da se bom ubil, ter primaknil nekaj cvenka, da sem kupil šest let star Renault 4 Alfa Romeo, ki sem ga vozil do odhoda v vojsko.
Poleg megana sedaj vozite tudi tri starodobnike.
Da, to so moje igračke. Volvo 740 turbo je iz leta 1988, transporter westfalia je letnik 1985, hrošč pa 1970. Imam tudi še nekaj motorjev in koles.
Vas je kateri na cesti že kdaj pustil na cedilu?
Pri volvu je popustila sklopka, ravno ko sem šel na tekmovanje oldtimerjev v Mursko Soboto. Poklical sem AMZS, mehanik je naložil avto in naju odpeljal do doma. Dvakrat mi je AMZS pomagal tudi, ko sem v rezervoar namesto dizla natočil bencin, ampak to ne v starodobnika, temveč v dva druga avtomobila, ki sem ju imel. Enkrat pa se mi je pri volvu karavanu pokvarila elektronika in me je AMZS vleka pripeljala s Koroške.
V vaši garaži pa so tudi najnovejša prevozna sredstva.
Da, imam električno kolo in e-skiro, na katerem se lahko sedi, zato mi je pri mojih težavah s hrbtenico v veliko pomoč. Še posebej v kampu mi pride regica, kot mu pravim, zelo prav.
Razmišljate tudi o električnem avtomobilu?
Razmišljam o nobel električnih avtomobilih, ki stanejo med 35 in 50 tisoč evri – za takrat, ko bo megan "spustil dušo". Sem pa na spletu našel, da Citroen izdeluje električni ami, a ga ne uvaža v Slovenijo. To je dva in pol metra dolg avtomobilček, dvosed, ki je spredaj in zadaj povsem enak, le luči se razlikujejo. Doseg ima do 80 kilometrov, hitrost pa doseže do 60 ali 80 km/h. Stal naj bi okoli sedem tisoč evrov.
Kaj se je po vašem mnenju v prometu v skoraj šestih desetletjih vaše vozniške kariere najbolj spremenilo?
Prometa je bilo včasih veliko manj in tudi hitrosti so bile bistveno nižje, zato je bilo po mojem mnenju bolj varno voziti. Najbolj nevarno z motorjem je bilo, če si sam naredil napako in padel. Seveda smo bili takrat na motorjih vsi brez čelad – naša oprema je bila smučarska jakna in volnena kapa. Dandanes me v prometu moti predvsem prevelika hitrost na lokalnih cestah, ki je povezana s prehitevanjem v škarje, in razkazovanje z avti. Pa vožnja po levem pasu na avtocesti, kadar bi morali po desnem, in premajhna varnostna razdalja.
Ali ste vedeli, da ...
V AMZS #RadiPomagamo tudi starodobnikom, eno članstvo pa velja za več različnih prevoznih sredstev.