Ali prometni izpusti medonosnim čebelam res jemljejo vonj?

Vozniki si na cestah pokrajino delimo s številnimi različnimi živalmi. Ob tem vsakdo najprej pomisli na nalet v večjo in manjšo divjad, ki lahko pomeni tudi resno prometno nesrečo. Le redki pa pomislijo na drobna bitja, leteče opraševalce, od katerih smo ljudje in rastline pravzaprav življenjsko odvisni. Tuje raziskave kažejo, da čebele v okolju, onesnaženem s prometnim izpusti, izgubljajo vonj in tako težje najdejo hrano na medovitih rastlinah, kar neposredno ogroža njihov obstoj. Pri slovenskih čebelarjih in strokovnjakih iz Nacionalnega inštituta za biologijo smo preverili, če vozniki tudi pri nas resno ogrožamo čebele oziroma njihovo pomembno vlogo?

Ker menimo, da je vsako nesrečo, sploh na cesti, bolje preprečiti, kot pa se ukvarjati z njenimi posledicami, je AMZS s svojimi društvi na pobudo Čebelarske zveze Slovenije pristopila k vseevropski akciji sajenja medovitih rastlin. Gre za zelo pomemben projekt, v katerem želijo evropski čebelarji do leta 2030 posaditi 3 milijarde medovitih dreves in življenjsko pomembnim opraševalcem - tudi divjim vrstam, med katerimi so še posebej ogroženi čmrlji - omogočiti preživetje. Pri Čebelarski zvezi Slovenije so ob dnevu sajenja medovitih rastlin sprožili tudi pobudo, da bi predvsem na javnih površinah - parkih, zelenih pasovih ob parkiriščih, počivališčih, avtocestnih brežinah … upravljavci infrastrukture pri vzdrževanju oziroma košnji pustili čas rastlinam, da odcvetijo in bi šele nato pokosili te javne zelene površine. S tem bi vsaj delno nadomestili nekoč cvetoče travnike, ki so v intenzivni kmetijski pridelavi krme pokošeni pred cvetenjem bilk. S tem se na velikih površinah izgubi paša za čebele in druge divje opraševalce.

Dan sajenja medovitih rastlin pomemben za našo prihodnost

Čebele, čmrlje in druge opraševalce resno ogrožajo klimatske spremembe, brez njih pa bo pridelava hrane zelo otežena. Kar 70 odstotkov kmetijskih pridelkov je namreč odvisnih od dejavnosti teh letečih žuželk. Slovenski čebelarji so si zato do konca tega desetletja zadali cilj, da bodo pri nas posadili dva milijona medovitih dreves, kot so lipa, javor, kostanj, jablana, hruška, češnja … Vsak posameznik, tudi vsak voznik, lahko v cvetlični lonec na balkon posadi medovito rastlino in s tem naredi nekaj zelo konkretnega za čebele in čmrlje ter prihodnost vseh nas, pojasnjujejo na Čebelarski zvezi Slovenije. Za dan, ko lahko praktično vsakdo posadi vsaj cvetico za lepšo prihodnost čebel, čmrljev in ostali žuželk, ki na svojih krilih nosijo življenje, so izbrali zadnjo soboto v mesecu marcu. To naj bi na željo čebelarjev postal dan vsakoletne akcije ohranjanja življenjskega prostor in čistega okolja za čebele. Dr. Danilo Bevk, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo poudarja, da so pomembni vsi opraševalci, zato je pomembno zavedanje o tem, kaj lahko naredi posameznik: “Najpomembnejše je varovanje pisanih, cvetočih travnikov. Tudi na vrtu imamo lahko pisano trato in ne angleške travice, ki je za opraševalce zelena puščava. Pomaga tudi sajenje medovitih rastlin. V prvi vrsti bi morali dati prednost sajenju avtohtonih rastlin, ker so nanje opraševalci najbolje prilagojeni. Na vrtovih bi priporočal sajenje zelišč kot so sivka, žajbelj, materina dušica, timijan, mete, boreč …”

Stanje je zelo resno: medovita domača čebela ne more več preživeti brez pomoči človeka

Pri Motoreviji smo tokrat obiskali dva izkušena čebelarja, ki sta nam povedala, da so klimatske spremembe, ki jih povzročajo tudi prometni izpusti, naravo že spremenile do te mere, da roj domačih čebel brez pomoči človeka v naravi ne bi preživel več kot dve leti. Čebelarski mojster in predsednik Čebelarske zveze društev Štajerske Vlado Vogrinec izpostavlja konkretne težave: “Čebela potrebuje pomoč človeka v smislu zdravljenja in tudi prehrane, saj moramo načrtno saditi medovito rastlinje za ohranjanje pašnih površin. Cvetočih travnikov po Sloveniji zaradi intenzivne košnje praktično ni več. Pri medovitih kmetijskih monokulturah, kot so oljna ogrščica, sončnica in ajda, je treba paziti, da čebel ne izpostavimo pesticidom, kar je zelo resen problem. Ob pomanjkanju hrane so vse večji problem tudi ropi med čebelami, saj pri tem pride do pomora.”
Čebelarski mojster iz Maribora pravi, da povečana koncentracija ogljikovega dioksida in drugih prometnih izpustov tako kot na nas zagotovo vpliva tudi na čebele: “Zagotovo večja onesnaženja zraka s prometnimi izpusti lahko vplivajo na čebelji vonj, a tovrstnih težav pri nas še nismo zasledili. Čebelarji sicer odmikamo panje od naših najbolj obremenjenih prometnic, ni pa mi poznano, da bi kjerkoli v Sloveniji čebele imele težave zaradi izpustov ali pa, da bi bil zaradi prometa kontaminiran med.”

Brez nenadomestljivih divjih opraševalcev ni prehranske varnosti 

Dr. Danilo Bevk, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo, opozarja, da so spremembe v okolju, ki smo jih povzročili ljudje, za divje opraševalce še težje kot za čebele iz čebelnjakov: “Ko čebelam primanjkuje hrane, jim čebelarji lahko pomagajo s krmljenjem, ko zbolijo, jih lahko zdravijo. Ker živijo v čebelnjakih, nimajo težav z iskanjem varnih mest za gnezdenje. Divji opraševalci se morajo znajti sami. Zaradi načina življenja so tudi bolj izpostavljeni pesticidom. Medtem ko število medonosnih čebel v večini evropskih držav narašča, pa kar četrtini vrst čmrljev grozi izumrtje. Čebela divjih opraševalcev ne more nadomestiti. Mnogih rastlin namreč ne more opraševati, odpove tudi v slabem vremenu, ki je pomladi v času cvetenja sadnega drevja zelo pogosto. Takrat je vloga čmrljev, ki oprašujejo tudi v mrazu, dežju in vetru, še večja. Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti.”
Glede neposrednega vpliva prometa na delo čebel dr. Bevk pravi: “Pri nas tovrstnih raziskav še ni bilo, tuje pa kažejo, da avtomobilski izpusti negativno vplivajo na čebele in druge opraševalce. Med drugim zmanjšajo njihovo sposobnost zaznave vonjav, s tem pa sposobnost iskanja hrane. Vplivi so tudi posredni. Promet je vir toplogrednih plinov in s tem prispeva k podnebnim spremembam. Več cest pomeni manj zelenih površin in s tem manj življenjskega prostora za opraševalce. Ne glede na to, da prometni izpusti negativno vplivajo na opraševalce, so mesta kljub temu za opraševalce lahko bolj prijazno okolje kot intenzivno obdelane kmetijske površine. Predvsem zato, ker so vrtovi in parki, včasih tudi cestni robovi, lahko bogat vir hrane.”

Izpusti naj bi zniževali kakovost nabranega cvetnega prahu

Čebelar mag. Marko Hrastelj, univ. dipl. ing. agr. meni, da cestni promet nima večjega neposrednega vpliva na funkcioniranje medonosnih čebel. Le izjemoma se lahko pojavi kak primer: “Čebele namreč navadno letijo nekoliko nad ravnijo poteka prometa. Verjetno pa je več posrednih vplivov: CO2 naj bi imel negativen vpliv na kakovost cvetnega prahu, ki je zelo pomemben prehranski vir za čebele. Zelo kompleksno vprašanje je tudi, kakšen vpliv imajo prašni delci iz izpuha, gumeni delci iz pnevmatik … Posamezne čebele namreč pri nabiranju snovi v okolici sicer delujejo kot filter med okoljem in čebeljo družino, pa vendar se določene snovi iz okolja znajdejo tudi v čebeljih pridelkih. Zato se večina čebelarjev ne odloča za nameščanje čebel v neposredno bližino večjih prometnic, v ekološkem čebelarstvu pa je predpisan kilometrski odmik od avtocest celo izrecen pogoj za pridobitev certifikata.”

Zeleni filter: neoporečen med iz centra Ljubljane

Janko Prebil, predsednik Čebelarskega društva Dolomiti Polhov Gradec in nadzornik na Čebelarski zvezi Slovenije, pove, da čebele pri nas bolj kot promet ogroža zajedalec varoja. Janko ima dva panja tudi v 5. nadstropju Ministrstva za okolje in prostor na Dunajski cesti v Ljubljani, kjer v povprečju natoči od 12 do 15 kilogramov medu na panj. Analiza medu na Kmetijskem inštitutu je pokazala, da je med iz centra prestolnice povsem neoporečen. Izkušeni čebelar na urbani paši ni imel nikakršnih težav s težkimi kovinami, ki sicer lahko kontaminirajo med tudi zunaj urbanih naselij in območij gostega prometa. Janko pojasni: “Ljubljana je kljub gostoti prometa zelo zelena, saj do kamor seže pogled iz stolpnice, kjer imam čebele, vidimo ogromno zelenih pasov in krošenj.” Prebil skozi neposredni rezultat čebelarjenja izpostavi izreden pomen zelenih površin in sajenja medovitih rastlin tudi v mestih in ob večjih prometnicah, saj ta naravni filter iz ozračja odstranjuje prah in nevtralizira del izpustov ogljikovega dioksida. Pri onesnaženju medu s težkimi kovinami izpostavi predvsem težavo črnih odlagališč in neprečiščenih izcednih voda. “Težava so izcedne vode iz raznih neurejenih odlagališč. Čebele gredo piti vodo in če naletijo na izcedke, je lahko nevarno.”

Cvetoče čebelje oaze med cestami

Ob načrtnem delu je lahko tudi na videz degradirano območje ob večjih prometnicah ustrezno za čebele in druge opraševalce. Janko Prebil pravi, da bi celo večje brežine ob avtocestah lahko s košnjo ob koncu junija spremenili v cvetoče travnike in predvsem divjim opraševalcem ponudili pomemben zaščitni pas, ki bi bil tudi na pogled zelo lep. Lahko torej večje brežine ob avtocestah ali zeleni otoki med velikimi križišči dejansko postanejo medovite oaze za čebele? Dr. Danilo Bevk potrjuje to, kar nam je povedal čebelarski mojster:  "Res je, te površine, ki niso namenjene kmetijski pridelavi, bi lahko kosili manj pogosto. Rastline bi lahko zacvetele in opraševalcem zagotavljale hrano, ki jo je v okolju vse manj.” 

Strupena je železna cesta

Večjo težavo kot pri cestnem prometu pa v neposrednem vplivu na zdravje čebel Prebil vidi na železni cesti in ne asfaltni cesti: “Največ kemikalij uporablja železnica. Ob železnici kemično zatirajo vegetacijo in praktično ne najdeš zelenega rastlinja v najbolj medovitih mesecih. Poleg tega so tudi železniški pragovi prepojeni s strupenimi impregnacijskimi sredstvi in ekološko zelo sporni. Največ pesticidov na terenu uporablja železnica. Včasih so to delali tudi na zelenem pasu po sredini avtoceste, a so na srečo to opustili in začeli kositi tudi površino med pasovoma.” 

Mojstrska čebelja navigacija s sistemom proti naletu

Čebelarji nam povedo, da ima čebela do 300-krat boljšo navigacijo od najboljše navigacijske naprave, ki jo je doslej izumil oziroma izdelal človek. Sprememba lokacije postavitve čebelnjaka zato čebeli ne predstavlja stresa. Na dan čebela poleti od 10 do 12-krat in pri tem lahko po hrano poleti tudi do 5 kilometrov daleč. Čebelarski mojster Vlado Vogrinec sklepa, da se z odlično navigacijo čebela verjetno tudi relativno dobro umika neposrednemu stiku z avtomobili: “Leti nekoliko višje in tudi zato redko konča na maski motorja. Na vrhuncu pašne sezone je pred panji v zraku sto tisoč čebel. Vzletajo in pristajajo, a nikoli ne boste opazili, da bi se dve čebeli zaleteli v gostem prometu pred panjem.” Pri varnosti čebele očitno veliko bolj natančno predvidevajo in pazijo druga na drugo kot človeški vozniki, saj na razmeroma majhnem prostoru pred panjem ob veliki gostoti vzletov in priletov ne prihaja do prometnih zastojev. 

Zlovešče opozorilo: na vetrobranskih steklih konča vse manj žuželk!

Starejši vozniki ugotavljajo, da so dandanes avtomobilska stekla precej manj umazana zaradi žuželk kot nekoč. Je mrčesa na avtomobilih res manj, smo vprašali Dr. Danila Bevka z Nacionalnega inštituta za biologijo. Pove, da je to opažanje zelo zlovešče opozorilo: “Res je. Žuželke izumirajo osemkrat hitreje kot sesalci. Izumrtje grozi kar 40 odstotkom vrst, število žuželk pa se vsako leto zmanjša za 2,5 odstotka. Najbolj ogroženi so metulji, divje čebele, hrošči in vodne žuželke. Da žuželke res izginjajo, lahko opazi že vsak malo starejši voznik avtomobila. Vetrobranska stekla so namreč danes veliko čistejša, kot so bila pred desetletji. To pa je tudi edina korist izginjanja žuželk. So namreč ključne za delovanje ekosistemov. Verjetno je najbolj poznana njihova vloga opraševalcev, nič manj pomembne pa niso pri razgradnji biomase, ki je nepogrešljiva za nastajanje rodovitne prsti. Mnoge se tudi hranijo s škodljivci v kmetijstvu in tako preprečujejo, da bi se čezmerno namnožili. Žuželke izginjajo zaradi vse bolj intenzivnega kmetijstva, kemičnega in svetlobnega onesnaževanja ter podnebnih sprememb.”

Čebelja logistika na kolesih

Čebelarji svoje panje na medovita področja vozijo tudi na tovornjakih in prikolicah. Kako se čebele odzivajo na prevoz, nam pojasni predsednik Čebelarskega društva Dolomiti Polhov Gradec in nadzornik na Čebelarski zvezi Slovenije Janko Prebil, ki svoj čebele vozi na pašo na Primorsko, ko medi akacija: “Čebele vozimo predvsem zvečer ali zgodaj zjutraj ob prvem svitu, ko so še v panjih. Pri prevozih panjev ne zapiram, žrela ostanejo odprta, zaprem samo brade, saj mora čebelja družina imeti zrak. Tresljaji vožnje čebele umirijo in med vožnjo zadremajo oziroma počivajo.”