Prehitevanje, eden najnevarnejših vozniških manevrov

Za marsikaterega voznika je počasna vožnja v kolonah utrujajoča; počutijo se zavirane in ovirane, kot bi jim nekdo zapiral pot. Zato se pogosto odločimo za prehitevanje, ki pa je eden od najnevarnejših vozniških manevrov. Koliko časa v resnici privarčujemo s prehitevanjem? Ali niso tveganja pri prehitevanju večja od koristi?

Prehitevanje na običajni cesti (s po enim smernim voznim pasom v vsako smer vožnje) je eden od najbolj kompleksnih in nevarnih vozniških manevrov, ki se jih vsakodnevno lotevamo vozniki. Naša prometno-varnostna statistika sicer prehitevanja kot vzroka za nesreče ne postavlja prav visoko na lestvici vzrokov; med več kot 17.600 nesrečami v lanskem letu jih je le 460 (ali 2,6 odstotka) povzročilo nepravilno prehitevanje. V teh uradno zabeleženih nesrečah z nepravilnim prehitevanjem kot vzrokom je bilo 23 ljudi hudo poškodovanih. A k tem številkam velja prišteti še del nesreč iz druge rubrike v klasifikaciji vzrokov nesreč – lani smo namreč zabeležili kar 2886 nesreč zaradi nepravilne strani oziroma smeri vožnje, kar predstavlja 16,4 odstotka vseh nesreč pri nas.

Neizprosna statistika

Kombinacija statističnih podatkov o nepravilnem prehitevanju in nepravilni smeri vožnje je že bližje tistim, ki so jih med svojim raziskovanjem odkrili pri nemškem avtomobilskem klubu ADAC.
Na nemških cestah so za 4 odstotke vseh nesreč kriva prav prehitevanja, pri teh nesrečah pa 39 odstotkov udeležencev utrpi hude telesne poškodbe.

Najpogosteje – v kar 42 odstotkih – pri nevarnih prehitevanjih pride do čelnega trčenja z vozilom, ki pripelje nasproti. A to ni edini scenarij nesreče – 27 odstotkov nesreč se pri prehitevanju zgodi zaradi izgube nadzora nad avtomobilom in posledično izleta s ceste ali trčenja v obcestno oviro, na primer v drevo.

Večina takšnih nesreč se zgodi na na dvosmerni cesti s po enim voznim pasom v vsako smer, torej tam, kjer je prehitevanje sicer dovoljeno – le 5 odstotkov raziskanih nesreč s prehitevanjem se zgodi tam, kjer se ne sme prehitevati in je to označeno s polno črto.

Pogled daleč naprej

Prehitevamo praviloma torej tam, kjer lahko – a se vseeno dogajajo nesreče. Zakaj? Glavni razlog je v tem, da prehitevamo takrat, ko za to nimamo dovolj prostora oziroma ne vidimo dovolj daleč naprej in se ne prepričamo, da je pot prosta. Pri ADAC so z raziskovanjem nesreč ugotovili, da je bila povprečna neovirana vidljivost naprej ob nesrečah s čelnim trčenjem 300 metrov, povprečna neovirana vidljivost voznika pri izgubi nadzora ob prehitevanjih pa 376 metrov. Za varno prehitevanje je to na odprti dvosmerni cesti, kjer so hitrosti vožnje dokaj visoke, razlika v hitrostih med prehitevalcem in prehitevanim pa majhne, premalo. Če je razlika v hitrosti med obema voziloma velika, lahko prehitimo tudi z malce manjšo neovirano vidljivostjo naprej, a imajo zato prehitevalci pri tem lahko več težav pri varnem obvladovanju svojega vozila.
Koliko metrov neoviranega pogleda naprej oziroma varne vidljivosti rabimo za prehitevanje, objavljamo v posebni tabeli.

Najpogostejše napake

Najpogostejše vozniške napake pri prehitevanjih so napačna ocena hitrosti približevanja prehitevanega vozila, popolno spregledanje prihajajočih vozil na nasprotnem voznem pasu, prehitevanje kljub slabi vidljivosti, prevelika hitrost pri povratku na svoj vozni pas in trk z nasproti vozečimi vozili, ko voznik neprevidno zapelje iz svoje kolone.

Ob tem velja pripomniti tudi to, da je prehitevanje vozniški manever, kjer vozniku veliko pomagajo izkušnje. To pomeni, da so k nepravilnemu prehitevanju bolj nagnjeni mladi vozniki brez izkušenj, ki na primer še niso doživeli nevarnih trenutkov oziroma “bližnjih srečanj” pri prehitevanjih, kakršne v daljši vozniški karieri doživijo izkušenejši vozniki. A izkušnje lahko delujejo tudi negativno; kdor že dlje časa vozi avto brez nesreče ali nezgode, lahko dobi lažni občutek nezmotljivosti ali nedotakljivosti, pri tem pa izgubi nekaj previdnosti.

Časovni prihranek?

Pri prehitevanju časovni prihranki niso veliki ali pa jih sploh ni – to je dokazal tudi praktični preskus strokovnjakov pri ADAC. Izbrali so namreč šest različnih cestnih odsekov z dvosmernim prometom – posamezen odsek je bil dolg od 18 do 20 kilometrov. Dva voznika v dveh enakih avtomobilih sta istočasno odpeljala na šest izbranih odsekov ceste z dolžino od 18 do 20 km. En voznik je moral vseskozi prehitevati, če je bilo to seveda mogoče in dovoljeno, drugi voznik je vozil v koloni, brez prehitevanja.

Rezultat? Le minuta in pol časovnega prihranka na približno 20 kilometrov ceste oziroma do 10 odstotkov časovnega prihranka. Pri tem je hitrejši voznik, ki je veliko prehiteval, čas prihranil izključno s prehitevanjem tovornjakov ali skupine tovornjakov, pa še to le takrat, ko je ob nenehnem prehitevanju tudi prekoračil dovoljeno hitrost.

Prehitevanje zgolj osebnih avtomobilov ni prineslo prihrankov časa vožnje in na nekaterih odsekih sta oba voznika prišla na cilj praktično istočasno – kljub temu, da je moral agresivnejši voznik veliko prehitevati.

Vaše mnenje?

Preskus je pokazal tudi, da se časovni prihranek zmanjšuje z gostoto prometa; bolj kot je kolona gosta, manjši je časovni prihranek. Nezanemarljiv je pri takšni vožnji tudi psihološki učinek; voznik, ki je prehiteval, je vozil pod bistveno večjim stresom kot defenzivni voznik. Nenehna napetost, strah pred nesrečo in agresivnost pustijo posledice – agresivni voznik je bil na cilju precej bolj nemiren kot defenzivni voznik. Nenehno prehitevanje vodi tudi k pogostemu prekoračenju dovoljenih hitrosti, saj voznik med prehitevanjem praviloma pospeši prek dovoljene hitrosti.

Časovno se prehitevanje torej ne splača; minuta in pol na 20-kilometrski cesti je premajhen prihranek glede na tveganja, ki jih prinaša agresivno prehitevanje. Zaradi nekaj sekund prihranka pa res ni pametno postavljati svojega življenja – in življenja drugih udeležencev v prometu – na kocko. 

Pravilno prehitevanje

Pri prehitevanju mora voznik upoštevati vrsto dejavnikov, da je prehitevanje varno. Že pred prehitevanjem mora voznik upoštevati nekaj pomembnih dejstev in dejavnikov:

• ali je prehitevanje sploh dovoljeno (prepoved prehitevanja, polna ali prekinjena črta, križišče),
• kako dolgo je prehitevano vozilo, je pred vozilom dovolj prostora za vrnitev na vozni pas, zakaj vozilo pred nami vozi počasi (je pred njim še počasnejše vozilo ali celo ovira),
• je treba prehiteti le eno ali več vozil, je med vozili pred nami dovolj prostora, da v nuji prekinemo manever,
• je cesta pregledna (ovinki, prevoji), so spredaj križišča, izvozi ali uvozi na cesto,
• kakšne so vremenske razmere, v kakšnem stanju je vozna podlaga,
• kako daleč so vozila na nasprotnem voznem pasu, kako hitro vozijo vozila proti nam.

Začetek prehitevalnega manevra predstavlja trenutek, ko zapustimo svoj vozni pas, torej zavijemo na nasprotnega. Pri tem je pomembno, da:

• obdržimo ustrezno varnostno razdaljo do pred nami vozečega avtomobila, saj ta zagotavlja dobro preglednost naprej, ko zavijemo s svojega pasu,
• pozorno spremljamo dogajanje oziroma promet za nami – prehitevanje ni dovoljeno, če že nekdo prehiteva nas, posebno pozorni moramo biti na motoriste, ki se jih vidi precej slabše od avtomobilov,
• prehitevati začnemo tako, da vključimo smernik in odločno – a ne preostro – zapeljemo iz kolone na nasprotni vozni pas.

Ko smo na nasprotnem voznem pasu, moramo:

• odločno pospešiti na ustrezno prehitevalno hitrost (od 20 do 30 km/h višjo od hitrosti prehitevanega vozila). Pozor: tudi med prehitevanjem ne smemo prekoračiti dovoljene hitrosti,
• paziti moramo na dovolj veliko bočno razdaljo do prehitevanega vozila – še zlasti to velja pri prehitevanju motorjev, skuterjev ali kolesarjev.

Ob vrnitvi na svoj vozni pas moramo:

• naznaniti vrnitev z vklopljenim desnim smernikom,
• se vrniti na svoj vozni pas z dovolj varnostne razdalje pred prehitevano vozilo (najmanj 20 metrov), pri tem pa ne smemo izsiliti prehitevanega k močnemu zaviranju,
ob vrnitvi na svoj pas zaradi večje hitrosti zaviti z občutkom – veliko nesreč pri prehitevanju se zgodi zato, ker voznik pri zavijanju izgubi nadzor nad svojim avtomobilom.