Nove oblike mobilnosti

Tehnologija na prehitevalnem pasu

Ste se že preskusili na rolerjih? Se kam odpeljete s skirojem? Ste morda eden tistih, ki se po mestu poganjate na rolkah oziroma “skejtih” in “longboardih”? Potem je veliko možnosti, da to počnete v nasprotju z zakonom. Uporabljate namreč “posebna prevozna sredstva”, s katerimi se lahko vozite le “na pločnikih, poteh za pešce in kolesarskih poteh ter na območjih za pešce in območjih umirjenega prometa – in ne smete se gibati hitreje od hitrosti, s kakršno se gibljejo pešci. Čeprav tovrstne zapovedi in omejitve niso prav logične – z rolerji, skiroji in skejti se seveda vselej premikaš hitreje kot pešec –, naša zakonodaja vsaj prepoznava drugačna prevozna sredstva. Je pa povsem nepripravljena na nove oblike mobilnosti, ki se pojavljajo – in širijo – v zadnjem času. Kje se, na primer, lahko voziš z električnim skirojem? Ali z električnim dvokolesnikom, kakršen je segway? Kako hitro – in kje – se lahko voziš z električno gnano rolko, ki jo sicer lahko brez težav kupiš tudi pri nas?

Iz igrač v uporabna prevozna sredstva

Električna mobilnost, o kateri v Motoreviji pogosto pišemo, ne pomeni zgolj električnih avtomobilov, pač pa tudi električne motocikle, kolesa z električnim motorjem in še celo vrsto drugih naprav za osebno mobilnost, ki jih poganja elektrika. Razvoj tehnologije baterij oziroma akumulatorjev ter vse bolj učinkoviti in vse manjši elektromotorji, pa tudi vse bolj prisotna zavest o prednostih električne mobilnosti odpirajo nove možnosti in nove ideje na področju osebnih prevoznih sredstev. A če so električni avti, električni motorji in v manjši meri tudi električna kolesa že kar dobro sprejeti in do neke mere tudi uveljavljeni, so električni skejti (oziroma deske), električni skiroji in električni dvokolesniki dovolj velika novost, da ob srečanju z njimi marsikdo le začudeno pogleda.

Z zmogljivimi električnimi motorji in vse zmogljivejšimi akumulatorji se tovrstne naprave za osebno mobilnost hitro spreminjajo iz igračk v uporabne pripomočke oziroma iz športnih rekvizitov v osebna prevozna sredstva. Danes rolk ne uporabljajo več zgolj pripadniki skejterske subkulture, pač pa tudi marsikdo drug – od osnovnošolcev in študentov do družinskih očetov ali celo poslovnežev. S pojavom prvih električno gnanih skejtov oziroma longboardov se krog uporabnikov vsekakor širi, saj takšne deske ne zahtevajo več fizičnega napora (in s tem dobre telesne pripravljenosti) za poganjanje. Z nekaj ravnotežja in malo spretnosti se lahko z njimi vozi marsikdo, ki mu sicer poganjanje in fizični napor ne dišita. Še bolj je to izrazito pri električnih skirojih, pri katerih zaradi krmila tudi ravnotežje in gibalna kordinacija nista več težava – z električnimi skiroji se zna voziti prav vsak.

Med pešci in kolesarji, a počasi

A kje se sploh lahko vozimo s takšnimi napravami? Ker jih naša zakonodaja še ne pozna oziroma priznava, električni skejti, skiroji in podobne naprave po črki zakona spadajo med posebna prevozna sredstva, s katerimi se lahko vozimo na pločnikih, poteh za pešce in kolesarskih poteh ter na območjih za pešce in območjih umirjenega prometa. Z novimi električnimi prevoznimi sredstvi se torej lahko vozimo po kar nekaj različnih površinah, a takšna ureditev ima tudi nekaj pomembnih omejitev; če na primer z električnim skirojem vozimo po pločniku, območjih za pešce in območjih umirjenega prometa, moramo zelo paziti na hitrost. Na površinah, namenjenih pešcem, namreč ne smemo preseči hitrosti, s kakršno se gibljejo pešci. Ta v zakonu sicer ni opredeljena, a v praksi je to 4 ali 5 km/h. Ni treba posebej poudarjati, da zmorejo električni skiroji in še zlasti električni skejti voziti precej hitreje – a tam, kjer so pešci, pač ne smejo. Hkrati z omejeno hitrostjo morajo uporabniki tovrstnih prevoznih sredstev še dodatno paziti na pešce, saj imajo ti vselej prednost – tako lahko namreč razumemo besedilo zakona, ki pravi, da je uporaba posebnih prevoznih sredstev dovoljena le tako, da ne ogrožajo pešcev. Kako pa je v resnici z (ne)sožitjem uporabnikov različnih prevoznih sredstev in pešcev, smo v Motoreviji že večkrat pisali in opozarjali.

Nekaj več hitrosti in svobode je uporabnikom novodobnih električnih prevoznih sredstev dovoljeno na območjih umirjenega prometa, kjer je najvišja hitrost omejena na 10 km/h, a tudi tu imajo pešci prednost; uporabniki posebnih prevoznih sredstev morajo voziti posebej previdno, še zlasti pa morajo biti pozorni na otroke, ki se na teh območjih lahko igrajo.

Edina prometna površina, kjer se z električnim skirojem ali električnim skejtom lahko zapelješ malce hitreje, je kolesarska steza ali pot. Na teh je dovoljena najvišja hitrost 25 km/h, kar večina posebnih električnih prevoznih sredstev doseže z lahkoto.

Marsikatera tovrstna naprava zmore še precej višje hitrosti, a po naši zakonodaji je ne sme doseči na nobeni javni površini, saj se z njo zunaj omenjenih prometnih površin ne smemo peljati. Kolesarji so tu v prednosti, saj se tam, kjer ni kolesarskih stez, lahko vozijo tudi po cestah, kjer se morajo držati le omejitev hitrosti, ki veljajo za tiste dele cest. Z električnimi skiroji in deskami na cesto pri nas seveda ne smemo iti.

Prevozno sredstvo ali igrača?

Kam torej z vašo novo električno rolko, ki ste jo kupili prav zato, ker je lahko tako hitra? Če se hočete peljati zares hitro, greste lahko samo še na zasebne prometne površine ali pa na kakšno prazno parkirišče. A s tem se uporabno osebno prevozno sredstvo, ki je pravi korak v smeri trajnostne mobilnost, spremeni nazaj v igračo oziroma športni pripomoček brez uporabne vrednosti.

A ni samo Slovenija tista država, ki ne sledi trendom mobilnosti; podobne težave kot pri nas imajo uporabniki tudi v večini drugih držav. Tovrstni elek-trično gnani vozni pripomočki so še tako novi, da se nanje temeljito ni odzvala zakonodaja v še nobeni državi. V marsikateri državi se tovrstne naprave z električnim motorjem štejejo za naprave z motornim pogonom; v Nemčiji, Avstriji in Švici so takšne naprave na primer prepovedane povsod tam, kjer so pešci; na kolesarske steze ne smejo, na ceste pa tudi ne. Malo več svobode imajo uporabniki tovrstnih prevoznih sredstev v nekaterih okoljih, kjer imajo tovrstni pripomočki daljšo tradicijo – na primer v ZDA in Avstraliji –, a tudi tam je omejitev veliko, ob tem pa so odvisne še od lokalnih, na primer mestnih zakonodaj.

Razmislek o prihodnosti

Električne skiroje, električne skejte in druge najsodobnejše oblike osebne električne mobilnosti lahko štejemo med tehnološke dosežke, ki znova prehitevajo družbo, njeno ureditev, pravne norme in zakonodajo – podobno, kot pred 150 leti prva samovozeča vozila in avtomobili. Morda pa se bodo tudi naši zanamci čez 150 let smejali naši sedanji zakonodaji – tako, kot se mi danes smejemo 150 let starim določilom o “možu, ki mora z rdečo zastavo hoditi pred vozilom”. Je pa takšen skokovit razvoj tovrstnih tehnologij lahko opozorilo in spodbuda, da začnemo resno razmišljati o novih oblikah mobilnosti. Ne samo posamezniki, pač pa tudi tisti, ki ustvarjajo zakonodajo, se ukvarjajo s prostorskim razvojem in načrtujejo prometno prihodnost pri nas.

V Ljubljani že turistični ogledi z električnimi dvokolesniki

Od sredine letošnjega julija je že sicer bogata izbira vodenih turističnih ogledov Ljubljane bogatejša še za enega – ogled mestnega središča z električnim dvokolesnikom znamke Segway.

Segwayevi električni dvokolesniki so zanimivo prevozno sredstvo, ki zna samo obdržati ravnotežje. Ima par koles, nanj pa voznik stopi z obema nogama v vzporednem položaju. Deluje ob pomoči tipal, računalnika in električnega motorja, ki med vožnjo zadržujejo dvokolesnik pokonci oziroma preprečujejo, da bi padel naprej ali nazaj. To omogoča kombinacija žiroskopskega tipala in tipala pospeškov (akcelerometer), ki zaznavajo nagib voznika naprej ali nazaj – nagib naprej pomeni ukaz za pospeševanje in vožnjo naprej, nagib nazaj pa pomeni ukaz za zaustavljanje oziroma vožnjo nazaj. Napravo krmilimo s pokončnim krmilom, ki z nagibom uravnava moč motorja na posameznem kolesu. Segway lahko doseže najvišjo hitrost 20 km/h, ob originalnih dvokolesnikih znamke Segway pa so na trgu še številni drugi ponudniki podobnih prevoznih sredstev. Cene za Segwayeve dvokolesnike se sicer začnejo pri nekaj manj kot 8000 evrih.

Z zanesljivim in enostavnim delovanjem je segway kot ustvarjen za turistične oglede mesta, kot so zdaj na voljo v Ljubljani. Velja pa hudomušno opozorilo; na pločnikih, na pešcem namenjenih območjih in območjih umirjenega prometa, s čimer zajamemo ljubljansko mestno središče, je največja dovoljena hitrost vožnje s segwajem le hitrost pešca na pločnikih oziroma 10 km/h na območju umirjenega prometa. Glede na to, da se s segwayom lahko peljemo 20 km/h, bo zanimivo opazovati, če bodo ljub-ljanski mestni redarji na svoj radar lovili tudi turiste na vodenih ogledih Ljubljane …

Električno – in hitro: slovenska električna rolka NGV

Bi radi stopili na rolko, pa se bojite padca ali se vam ne ljubi poganjati? Poskusite z električnimi rolkami oziroma električnimi longboardi; zaradi večjih dimenzij so bolj stabilni, namesto vaše noge pa jih poganja elektrika. Eno takšnih električnih rolk razvija tudi slovensko podjetje NGV, ki pa noče slediti smernicam na tem področju; snujejo električno desko z izvirnimi rešitvami, predvsem pa z najboljšimi zmogljivostmi. Na svetu.

Da bi znali uživati na rolki, ni treba biti del skejterske subkulture oziroma biti fant ali dekle, ki znajo z rolko na štirih kolesih izvajati dih jemajoče trike. Takšno skejtanje zahteva leta učenja (in modric ter odrgnin), zato je tistih, ki skejtanje zares dobro obvladajo, zelo malo. A rolka je lahko tudi priročno urbano prevozno sredstvo; še zlasti, če je deska malo daljša. Takšne daljše rolke oziroma longboardi so v zadnjem času zelo priljubljene tudi pri nas, vidimo pa jih lahko v vseh slovenskih mestih in krajih; z njimi težje izvajamo trike, zato pa se toliko bolj udobno in stabilno lahko prevažamo na krajših razdaljah. S klasičnimi longboardi se moramo na ravnem – in še bolj v klanec – seveda poganjati, da kam pridemo, a ob pomoči sodobne tehnologije tudi to ni več nujno; električni pogon je ta športni in rekreativni pripomoček spremenil v mestno prevozno sredstvo.

Na trgu – tudi našem – je na voljo kar nekaj tovrstnih elek-tričnih rolk, ki imajo nekaj skupnih lastnosti; en ali dva električna motorja prek jermena poganjata kolesa rolke, pod desko rolke je nameščen akumulator oziroma baterija, rolko pa upravljamo ob pomoči žičnega ali brezžičnega uprav-ljalnika, s katerim uravnavamo pogonsko moč oziroma “dodajamo plin”. Tovrstne rolke zmorejo največjo hitrost od 20 do 30 km/h, z enim polnjenjem baterije pa lahko prevozimo od 15 do 30 km.

Pri ljubljanskem zagonskem (start-up) tehnološkem podjetju NGV (Naslednja Generacija Vozil) so se električne rolke lotili na svoj način; prvi (ali kot eni prvih) na svetu so namreč zasnovali rolko, ki ima električne motorje nameščene v kolesih – in s tem skrite pogledom, umazaniji in prahu. Ker ima rolka štiri kolesa, ima njihova električna rolka štiri motorje oziroma – po avtomobilsko – štirikolesni pogon. Električni brezkrtačni motorji, ki so jih uporabili za svoj prototip, izvirajo iz modelarstva, z veliko znanja in idej pa so jih uspeli spraviti v majhne valje poliuretanskih koles klasičnih rolkarskih dimenzij s premerom 76 mm. Inovativna programska oprema, ki so jo razvili sami, krmili vsak motor posebej in skrbi, da ne pride do pregrevanja motorja – ne glede na obremenitev. Tudi zato so lahko motorji zaprti v kolesu, s tem pa zaščiteni pred vnosom smeti, prahu in drugih delcev. Rolko upravljamo z ročnim upravljalnikom v obliki pištole, ki je z nadzorno elektroniko povezana prek bluetooth povezave. Tudi deska, izdelana iz devetih plasti javorjevega furnirja, je slovenski izdelek; oblikuje in izdeluje jih v skejterskih krogih dobro poznan Žiga Komperšek – Murksli.

A prava posebnost tega električnega longboarda so njegove zmogljivosti. Vsak od štirih elektro motorjev ima namreč nazivno moč 2400 wattov, kar je precej več od katerekoli primerljive električne rolke na trgu. Motorji energijo dobivajo iz litij-polimerske baterije z zmogljivostjo 9 Ah, kar omogoča približno 15 km zmerne vožnje – možno bo naročiti tudi različico z dvema baterijama, ki bosta podvojili doseg. S tako zmogljivimi motorji so tudi zmogljivosti rolke osupljive; ob polni moči, ki je na voljo pri polnih vrtljajih motorjev, takšen električni longboard lahko doseže največjo hitrost 100 km/h, čeprav bo večini dovolj tudi na 65 km/h omejena hitrost pri “počasnejši” različici rolke.

Na parkirišču, kjer smo lahko na kratko preskusili slovenski električni longboard, je takšne hitrosti seveda nemogoče doseči, že ob prvem stiku pa presenetijo velike zaloge moči in navora ter odlični pospeški. Za začetniško znanje celo predobri, saj je treba veliko spretnosti in tudi poguma, da se med pospeševanjem obdržiš na takšni žepni raketi.

A na svetu so tudi takšni, ki znajo krotiti tako zmogljive električne longboarde. Eden takšnih je zagotovo Mischo Erban, češko-kanadski svetovni rekorder v spustu z rolko, ki je na rolki po klancu navzdol presegel 130 km/h; po preskusu slovenske električne rolke je bil navdušen. In takšnim, kot je Mischo Erban, bodo pri podjetju NGV tudi skušali prodati svojo rolko pod blagovno znamko NextBoards, ko bodo zagnali izdelavo in zgladili pomanjkljivosti prototipa. Še prej pa bodo na spletni platformi za množično financiranje Kickstarter skušali nabrati dovolj kapitala, da bodo lahko nakupili vse potrebno in zagnali maloserijsko izdelavo.

Borut Rismal, Tone Gorup in Tina Mahovlič iz podjetja NGV s svojo napredno, najhitrejšo in najzmogljivejšo električno rolko mislijo resno; zaradi ovir, o katerih pišemo na prejšnjih dveh straneh, s takšno rolko kljub povsem avtomobilskim zmogljivostim sicer ne smemo na cesto, a nekaj omejitev še nikoli ni zaustavilo adrenalinskih odvisnikov…