#Potopis: Madeira, otok z velikim ‘O' - in večno pomladjo

Madeira je otok, ki sredi Atlantskega oceana obiskovalce prevzame že ob prvem pogledu iz ptičje perspektive. Portugalci, ki so na otok prvič stopili šele v 15. stoletju, so ga zaradi neštetih odtenkov zelene barve dreves poimenovali otok lesa (Ilha de Madeira).

Otok večne pomladi, ki svoje obiskovalce pozimi nežno greje s sončnimi žarki in prijetnimi temperaturami, poleti pa jih hladi z atlantskimi vetrovi, svojega naziva ni pridobil le zaradi dreves, temveč tudi zaradi plantaž in nasadov banan, ki se razprostirajo po otoku.
Nekateri zapisi celo trdijo, da je Madeira ostanek skrivnostne Atlantide. Dramatični kontrasti, posledica podzemnih procesov, ki so na plan izbljuvali raznolike pokrajinske temelje in subtropsko floro, so na tem enajstdnevnem potovanju potrdili veliki 'M' v Madeiri. Spektakularnost klifov na Cabo Girãu, mogočnost slapov v Rabacalu, strme pečine v Sao Lourencu, nabrušene vrhove na Picu Arieiro in Picu Ruivo, neprehodne gozdove počez in povprek celotnega otoka ter cvetoče rastlinje je skoraj nemogoče zajeti v fotografski objektiv. Vsaka fotografija, turistična ali profesionalna, Madeiri dela krivico. Fotografijam manjka globine, širine, zgodovine in pravljičnosti gorate Madeire. Spodaj, zgoraj, levo ali desno – vedno je še nekaj več.

Pod srečno zvezdo

Madeirčani so rojeni pod srečno zvezdo. Da Madeiro res doživiš v pravem pomenu besede, da se z njo zliješ, z njo dihaš in jo aktivno raziskuješ, je nujno najeti avtomobil. Že prvi dan najinega popotovanja so nama serpentinasto ozke in strme ceste, ki so bile nemalokrat razlog za slabo voljo, če se je bilo treba srečati z nasproti vozečim vozilom, podale jasen odgovor, zakaj brez avta ne moreš pravilno doživeti otoka. Četudi je mogoče zaupati Googlovim zemljevidom, nama je bilo pozno usmerjanje po godu, saj sva s tem zgrešili (precej) 'nevidnih' zavijanj na desno ter tako še bolj avtentično doživeli otok.

700 kilometrov, 14 ur in osupljivi razgledi

Tesnobo pri vožnji skozi številne neprijetno ozke predore se je splačalo vzeti v zakup. Na drugi strani naju je počakala Madeira v najsvetlejši luči - z vulkansko podobo, zelenimi oblinami in neskončnostjo Atlantika. Prevozili sva 700 kilometrov in skupaj v avtu preživeli in obnemeli (četudi sva v avtu le redko tiho) 14 ur. Od skrivnostno goratega osrednjega dela otoka, ki na Madeiri določa vreme, do sončnega severnega dela, podaljšanega vzhodnega dela in deževnega juga, pa vse do zahoda, kjer svetilnik razglaša mogočnost Atlantika.

Lahko rečem, da prehajanje med stopnjami osuplosti, prevzetosti in navdušenosti, ko uspeš raziskati še tako neodkrite kotičke Madeire, poteka enako hitro kot želja, da o otoških skrivnosti zakričiš z najvišjega vrha. Obenem pa se obiskovalec zaveda pristnosti otoka, zadržane topline Madeirčanov, svežega zraka, ki ga nežno spremlja morski vonj in prijetnega pomladno - poletnega vetra. Kot da bi ga ta 5-kilometrski 'krater Atlantide' želel za kratek čas obdržati le zase. Zato, Madeira, obrigada (hvala), da sem lahko raziskala skrite in manj skrite kotičke.

Foto: sanjski razgledi 

Nina Petrič