“Pasji” dnevi

Potovalna slabost, driska, opekline – so pogoste tegobe, ki spremljajo počitniška potovanja. A tokrat ne govorimo o ljudeh: tovrstne tegobe na potovanjih namreč pestijo tudi naše hišne ljubljenčke, če jih na počitnice vzamemo s seboj. Kako jim lahko olajšamo potovalne zdravstvene težave?

Med živalskimi sopotniki so najpogostejši psi. “Ljudje manjkrat vzamejo s seboj mačke, saj je njihova oskrba manj zahtevna in jih lažje pustijo doma, kjer zanje poskrbi sosed ali kdo drug. Včasih kdo vzame s sabo še dihurja, drugih živali pa že skorajda ne. Še posebno glede ptic je zaradi ptičje gripe zakonodaja tako stroga, da je z njimi skorajda nemogoče iti čez mejo," opaža Tina Rovan, dr. vet. med., iz veterinarske ambulante Vetris v Ilirski Bistrici.

Zakonodaja in zdrava pamet

Malce v šali pove, da se na veterinarsko ambulanto ljudje pred odhodom še največkrat obrnejo z vprašanjem, ali imajo pri njih tudi pasji hotel. Če pa psa ali drugo žival ljudje vzamejo s sabo na dopust, je vsekakor smiselno pred potjo preveriti, ali je zdrava in ali zadošča vsem pogojem, ki jih zahtevajo za živali v ciljnih državah. Tina Rovan potovanje, ki je za žival vedno stresno, odsvetuje, če ima žival kronično bolezen, kot je srčno popuščanje.

Kot pojasni, zakonodaja zahteva, da je pes pred potjo v tujino mikročipiran, ima evropski potni list in je cepljen proti steklini vsaj 21 dni pred dnevom odhoda, da razvije zadostno imunost. Ob prvem cepljenju proti steklini mora biti pes star najmanj 12 tednov. Poleg rednega cepljenja proti steklini (preverite, kdaj poteče veljavnost cepljenja) je dobro še, de pri živali redno odpravljamo notranje zajedavce in da je zaščitena proti zunanjim zajedavcem, kot so bolhe in klopi.

Nekatera zaščitna sredstva v obliki ampul ali ovratnic delujejo tudi kot repelent in tako žival ščitijo še pred komarji, ki bi ji lahko prenesli srčno glisto. Če take zaščite ni, mora žival po prihodu s potovanja dobiti ustrezno zdravilo (tableto). Zaščita je pomembna tudi zaradi peščene muhe, ki prenaša lišmaiozo. Ta zaradi segrevanja ozračja postaja vse manj eksotična nadloga. Dokazali so jo denimo že tudi v slovenski Istri, sicer pa je najbolj prisotna v državah Sredozemlja, kot so Grčija, Portugalska, Španija, Italija in Hrvaška (Dalmacija).

Naj se najprej navadi

Pot s psom ali drugo živaljo je dobro načrtovati in nanjo pomisliti že ob izbiri avtodoma ali avtomobila, svetuje sogovornica. V avtomobilu mora biti pes pripet, v kletki (boksu) za prevoz ali v prtljažniku z zaščitno mrežo. Pripnemo ga s posebnim varnostnim pasom, ki se vtakne v režo za avtomobilski varnostni pas in poveže s pasjo oprsnico. Če pes potuje v kletki, mora biti ta pritrjena ali pripeta z varnostnim pasom. Kletka mora biti dovolj velika, da pes v njej lahko stoji in se obrne. Že pred odhodom ga spodbujajmo, da je večkrat v njej in ga tako privajamo na vožnje. "Privajamo ga z več krajšimi vožnjami, po katerih sledi sprehod in kakšen prijeten dogodek." Tako pes vožnje ne bo povezoval le z neprijetnimi izkušnjami, kot je vožnja k veterinarju ali dolga vožnja na dopust. "Verjetno bomo imeli težave, če bomo kužka na kletko želeli navaditi šele zadnjo minuto," še opozarja.

Tudi pri potovanju z letalom pes potuje v primerni kletki. Vedno mora imeti na voljo dovolj sveže vode. Pse, ki so lažji od osmih kilogramov, praviloma lahko vzamete tudi v kabino kot osebno prtljago.

Potovalna slabost

Pred odhodom in med potjo moramo poskrbeti za vse pasje naravne fiziološke potrebe. Pa tudi za njegovo udobje, poudarja Tina Rovan. Če mu vožnja pomeni stres, se bo bolje počutil s kakšno svojo igračo ali na odeji, ki jo uporablja tudi doma. Glede hrane veterinarka svetuje, da pes poje lahek obrok tri do štiri ure pred vožnjo in je tako manjša možnost, da mu bo med potjo slabo.

Vendar se to od psa do psa razlikuje, nekaterim je bolj slabo, če so tešči, drugim, če so siti, najbolje je torej, če se temu prilagodimo. Nekateri se vožnje sčasoma privadijo, drugi nikoli.

Slednjim lahko pomagamo s tableto proti slabosti, ki pa jo morajo dobiti že eno do dve uri pred vožnjo. Na voljo so številni pripravki za preprečevanje bruhanja, nekateri delujejo kot pomirjevala, da je pes manj vznemirjen, drugi so na rastlinski bazi in preprečujejo bruhanje.
Tablet, ki delujejo na možgansko središče za bruhanje, da psa dražljaji pri vožnji ne motijo in tudi želodec lahko ostane miren, v Sloveniji ni več na voljo. Prvi znak, da je psu med vožnjo slabo, je slinjenje. Pomembno je še, da ima žival zadosti vode in da se med potjo večkrat ustavimo. Najpomembneje pa je seveda, da je nikoli niti za trenutek ne pustimo same v vročem vozilu, opozarja Tina Rovan.

(Ne samo) pasje težave

Tudi druge najpogostejše zdravstvene težave, ki jih psi doživljajo na poti, so podobne  človeškim. Med njimi so opekline in driske.
"Opeklinam so bolj podvrženi beli in kratkodlaki psi. Najpogosteje se pojavijo na smrčku, ušesih in po trebuhu (ker se tudi psi radi sončijo.)” Dolgodlakim večje težave delajo trave, ki je jim lahko zamotajo v tačke, oko, uho ali kam drugam. Kot še opozarja sogovornica, lahko psom težave in opekline povzroči tudi hoja po razbeljenem asfaltu, ki se ga obuti niti ne zavedamo. Pomagamo jim lahko s hladilnim mazilom, za zaščito tac pa se da kupiti tudi pasja obuvala. Svetuje še, da psu po kopanju v morju splaknemo tace. Pregret pes ne sme v hladno vodo.

Brahicefalične pasme psov, s široko glavo in krajšim gobcem, kot sta mops ali buldog, imajo pogosto težave z dihanjem. Priporočljivo je upoštevati še druge pasemske značilnosti: na primer haskija, ki težko prenaša vročino, ne jemljemo s seboj v vroče kraje.

Tako je od psa do psa pogosto tudi odvisno, ali ga je sploh smiselno vzeti s seboj na pot. Nekaterim psom sta vožnja in menjava okolja večji stres, kot če ostanejo doma in zanje poskrbi kdo drug, drugi bodo morda res bolj pogrešali svojega lastnika, še meni Tina Rovan.

"Obvezna" oprema

Poleg opreme, ki jo rabimo za prevoz živali, ne smemo s seboj pozabiti vzeti posod za vodo in hrano ter hrane. "Dobro je, da je to enaka hrana, kot jo imamo doma, da se izognemo prebavnim težavam oziroma driskam. Preveriti je treba tudi, ali je voda, kjer bomo bivali, pitna," svetuje.

Na seznamu, kaj vse vzeti s sabo skupaj z živaljo, so poleg že omenjenega mazila za tačke (hladilno mazilo) še toaletni pripomočki za česanje in umivanje, vrečke za pasje iztrebke, povodec in z lastnikovimi podatki označena ovratnica. Poleg tega je dobro imeti komplet za prvo pomoč z gazami, povojem, antibiotičnim mazilom za morebitne izpuščaje in medicinskim ogljem, ki naj ga žival dobi ob driski. Vnaprej se lahko pozanimate tudi, kje je v vašem počitniškem kraju najbližji veterinar.

Pred potjo se je treba tudi natančno pozanimati, kakšna je glede živali zakonodaja države, v katero potujemo. Za nekaterimi predpisi lahko pobrskamo po spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (zavihek Delovna področja, poglavje Mednarodne zadeve - Potovanje s hišnimi ljubljenci). V državah, prostih stekline, so lahko zahteve dodatno zaostrene. V državah, ki so proste notranjega zajedalca Echinococcus multilocularis (vrsta pasje trakulje), morajo biti psi tretirani proti zajedalcu največ 120 ur in najmanj 24 ur pred predvidenim časom vstopa v te države EU.

Posebnost so tudi države, ki imajo seznam prepovedanih (nevarnih) pasem, med katerimi je tudi sosednja Italija. S seboj lahko vzamemo največ 5 psov, mačk in belih dihurjev na lastnika ali pooblaščeno osebo.

Dodatni sopotniki na poti domov?

Znaki dirofilaroze, ki jo povzroči srčna glista, so neješčost, hujšanje, brezvoljnost, potrtost, oteženo dihanje, pospešen žilni utrip, hitra utrujenost, suh kašelj in nabiranje tekočine v trebuhu. Znaki lišmanioze so: izguba teže in anoreksija, driska, bruhanje, krvavitev iz nosa in lahko tudi temno blato zaradi krvavitve v prebavilih, povečane bezgavke in v večini primerov razjede na koži. Pri drugi obliki se lahko pojavijo samo kožni znaki, kot so zadebelitev kože, izguba barve, suh kožuh, izguba dlake, vozlički na koži, razjede, nenormalno dolgi in krhki kremplji.