Zgodovina: Dirka od Podlipe do Smrečja

Že naziv Avto-moto zveza Slovenije nakazuje, da gre za združenje tako avtomobilistov kot motociklistov. Avtomobilski del svoje zgodovine AMZS temelji na ustanovitvi in delovanju Kranjskega avtomobilnega kluba, ki je bil ustanovljen v Ljubljani leta 1909, torej pred 111 leti, kar je tudi uradna starost AMZS. A če je povezava z delovanjem združenih avtomobilistov povsem jasna, pa je precej drugače z motociklističnim delom AMZS. Ta je precej mlajši, saj letos mineva natanko 100 let od prve motociklistične dirke v Sloveniji.

Avtomobilisti so že enajst let po prihodu prvega avtomobila v Slovenijo (baron Codelli leta 1898), natančno 16. julija 1909 ustanovili Kranjski avtomobilni klub. Lastniki motociklov niso sledili njihovemu zgledu in se niso povezali v klub, prav tako niso sodelovali z avtomobilisti. Nekako bližje so jim bili kolesarji in njihovi klubi, ki jih je bilo v tedanji Avstroogrski tudi na ozemlju današnje Slovenije (tedaj pa dežele Kranjske, dela Štajerske in Prekmurja) kar nekaj. Po svoje je to razumljivo, saj že ime motorno kolo nakazuje, da gre za kolo (bicikelj) z motorjem.

Pomembna vloga motociklov

Motocikli so imeli v tedanji Avstroogrski pomembno vlogo tako kot prevozno sredstvo kot športni rekvizit, pri čemer je imel eno glavni vlog Janez Puh, rojen leta 1862 v kraju Oblaček pri Sedušaku v Slovenskih goricah. Puh je namreč v Gradcu, glavnem mestu tedanje dežele Štajerske, leta 1899 - deset let prej je ustanovil tudi delavnico za izdelavo koles Styria - ustanovil tovarno za izdelavo motociklov, ki je nosila njegovo (nemško) ime Johann Puch. Ta je - ob kolesih in tudi avtomobilih - izdelovala kakovostna motorna kolesa, ki so se izkazala tudi na dirkah. Tako je Puchov motocikel zmagal na znani mednarodni Gordon-Benettovi dirki v Parizu leta 1906. Vozniki s Puchovimi motocikli so bili zelo uspešni tudi na dirkah v Avstroogrski, na primer na znanih dirkah na Semmeringu, pa na Dunaju in v Gradcu - glavni tekmeci so jim bili vozniki čeških motociklov tovarne Laurin and Klement, predhodnice današnje tovarne Škoda. Leta 1908 so na primer vozniki s Puchovimi motocikli zmagali kar v štirih tekmovalnih razredih na dirki v Gradcu.

A čeprav je bil Janez Puh slovenskega rodu in so njegove motocikle prodajali tudi v Ljubljani, na ozemlju današnje Slovenije očitno pred prvo svetovno vojno ni bilo nobene motociklistične dirke.

Tudi motociklov ni bilo prav veliko. Kolesarski klubi so morali tedaj vsako leto oblastem poročati o številu motornih koles in iz teh podatkov lahko razberemo, da je bilo 30. junija 1913 pri nas vsega 99 motociklov, ki pa so jih lastniki uporabljali za prevoz in ne za dirkanje.

Prva dirka od Podlipe do Smrečja

Po prvi svetovni vojni so o dirkah začeli razmišljati v že pred prvo svetovno vojno delujočem kolesarskem društvu Ilirija, ki so ga zato preimenovali v Moto-kolesarski klub Ilirija, ki ga je vodil Jakob Gorjanc. Do prve dirke je prišlo šele dve leti po koncu vojne, ko je bila 29. avgusta 1920 izvedena prva dirka na makadamski cesti od Podlipe do Smrečja v bližini Vrhnike. Proga je bila dolga 8 km in je imela višinsko razliko 350 metrov.    

V časopisu Šport so v 11. številki, ki je izšla 4. septembra 1920, takole poročali o dirki:

“Nedelja, 29. avgusta je bila s športnega stališča izredno zanimiv dan. Vršila se je prva dirka z motocikli v Jugoslaviji in vozilo se je prvikrat gorsko prvenstvo s kolesi. Pri prvem razpisu motociklistične dirke smo bili precej skeptični. Dirka z motocikli je vendar silno komplicirana prireditev, izvežbanih, treniranih dirkačev sploh ni; ti motociklisti, ki jih imamo, so le navadni športniki in niso nikdar mislili na dirkanje.

Cesta, ki je bila določena, je naravnost idealna gorska proga, trdno zidana, s krasno panoramo na vse strani. Ali stara je in vsled tega ima ostre ovinke in največjo strmino ravno v teh ovinkih samih. To dvoje nas je v našem pesimizmu utrjevalo in le z nezaupanjem smo zrli na razpis Sportne Zveze Ljubljana. Vreme, ki je jemalo možnost vsake trenaže in ki se je že povsem stabiliziralo na stalni dež, nam je naše dvome krepilo.

Ali varali smo se. Od vseh strani so se začeli oglašati prijatelji tega, pri nas še novega sporta in startna lista je kazala 21 prijav na dan dirke. Celo tako idealni so bili naši sportniki, da so prišli trije po najhujšem dežju iz Zagreba, 2 pa iz Cerknice, dasi so morali smatrati za sigurno, da bo slabo vreme pri tekmi.

Iz Ljubljane do starta v Podlipi je kakih 30 km. Odpeljali so se vsi nekako po kosilu na start, in zopet jih je pral dež. Ali vztrajali so! Pred Podlipo pa zagledamo naš hrib, ves v soncu in najlepši teren je nudila dirkačem cesta: suha in brez prahu.

Podlipa in vsi ti kraji do Vrhnike so strmeli nad živahnim vrvenjem, kajti moderna prometna sredstva, kot so avtomobili in motocikli, se tu redko vidijo; cesta konča namreč na vrhu in le poljska pot pelje na Žire navzdol. To pa je ravno povečalo sportno vrednost ceste, ki je s tem, da je skoro mrtva in brez prometa, omogočila nemoten potek dirke in preprečila možnost kakega karambola.

Velikemu delu dirkačev cesta sploh ni bila znana. Izrabili so tedaj čas pred dirko, da si jo hitro ogledajo in preračunajo, kako bo treba jemati kurve. Drug za drugim so preizkušali, a končno so se počeli že križati in že je bil tudi karambol tu. Gori v kurvi sta zadela dva motociklista, a sta odnesla zdravo kožo in zdrave motorje, tako, da sta nemoteno startala.

Start je vodil g. major Jaklič, ki je zpuščal dirkače s presledkom 1 minute. K startu se mu ni javilo pet dirkačev, največ, ker jim niso bili motocikli v redu.

Prva je odpeljala I. skupina do 2 3/4 HP s 4 tekmovalci. Samozavestno so odpeljali s cilja. Že druga kurva jim je bila preostra in skoro vse je vrgla. Pozneje pa je šlo zopet dobro, dokler ni pri zadnji kurvi padel g. Barič, ki je odstopil. Med vožnjo je izstopil še Popit. Na cilj je došel prvi g. Kordan (Cerknica) na Puchu 2 1/2 HP v 17 min. 13 sek., drugi Goltes v 20 min. 19 sek.”

Cesta od Podlipe do Smrečja

Najhitrejši je bil Viktor Barešič

Poročilo nato opisuje rezultate po razredih in navaja, da je najboljši čas med vsemi dosegel Viktor Barešič z 11:24, drugi je bil Wolf z 11:26, tretji Ogrin z 12:11, četrti Hraščan z 12:17. Oznaka HP pa se seveda pomeni konjsko moč (horse power) motorja.

Ob koncu poročila je poročevalec zapisal:

“S tega stališča, da je bila ta prva dirka z motocikli, je ves uspeh prav razveseljiv, ker kaže, da je Sportna Zveza oživila tu novo panogo, katero je mnogo športnikov željno pričakovalo. Tekmovalci sami so videli hibe in spoznali pomen trenaže, katere oni žal niso mogli imeti vsled neprestanega deževja. Vendar bi bil pa v nasprotnem slučaju boj še bolj oster, kot je bil.

S to dirko pa se je otvorilo tudi v mociklistični panogi sporta novo življenje, treba bo vztrajno trenirati, iskati tehniko in spretnosti pri vožnji, osobito v klancih in drugo leto utegnemo imeti vrlo zanimive prireditve te vrste.

Kar se proge same tiče, je bilo enoglasno mnenje in navdušenje za njo, imenovalo se jo je “slovenski Semmering”, kar morda s precejšnjo upravičenostjo zasluži in Sportna Zveza bo ravnala le v duhu tekmovalcev, ako se proga obdrži stalno za sportne tekme slične vrste.

Kljub velikim zahtevam, katere stavi ta proga na dirkače, ni bilo nikakih nezgod in vsa dirka je potekla v najlepšem redu. Vladala je stroga sportna disciplina, za kar gre posebna zahvala g. majorju Jakliču. Motociklistika, naprej!”

Nekoliko drugače o dirki piše Alfonz Breznik v svoji knjigi 50 let jugoslovanskega moto dirkalnega športa, saj trdi, da je bil glavni organizator Jakob Gorjanc, predsednik Moto kolesarskega kluba Ilirija, vidno vlogo pri izvedbi dirke pa je imel tudi omenjeni major Jaklič.

Janez Puh prve dirke v Sloveniji ni dočakal, ker je zaradi srčnega infarkta umrl 19. julija 1914 v Zagrebu. Pokopan je v Gradcu.

Skromne številke

26. septembra 1920 so bile krožne moto dirke v Mostah pri Ljubljani

Že mesec pozneje, 26. septembra 1920 je po navedbah Alfonza Breznika MK Ilirija priredila krožne moto dirke na vojaškem vežbališču v Mostah pri Ljubljani, na katerih je sodelovalo 21 voznikov. Zmagal je Viktor Barešič, ki je z motorjem wanderer prevozil 10 krogov ali 10 kilometrov v času 10 minut in sekunde, na drugo in tretje mesto pa sta se uvrstila Franc Ogrin na motorju wanderer in Ivo Rebolj na motorju puch. Dirke si je ogledalo več tisoč gledalcev iz Ljubljane in okolice.

Temelji so bili položeni

Temelji slovenskega športnega motociklizma so bili tako položeni, naslednje leto pa tudi utrjeni. 9. septembra leta 1921 je namreč MK Ilirija izvedla dirko na 860 metrov dolgi progi na Ljubljanski grad - tudi tu je zmagal Barešič -, 18. septembra pa na 10 kilometrov dolgi progi od Gašteja (predela Kranja) do Medvod, kjer je slavil Otto Wolf s povprečno hitrostjo 79,12 km/h.

Motociklizem se je potem počasi razširil tudi po drugih krajih Slovenije, kjer so ustanavljali klube in organizirali dirke.

Dirka od Podlipe do Smrečja pa je bila očitno izvedena le enkrat - kot prva dirka v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji!

Leta 1992 AMZS postane članica FIM

Avto-moto zveza Slovenije je slovenske motocikliste vzela pod svoje okrilje po drugi svetovni vojni in prek Avto-moto zveze Jugoslavije poskrbela tudi za njihovo mednarodno športno udejstvovanje. Po osamosvojitvi Slovenije pa je AMZS kot nacionalna športna zveza za vse zvrsti motociklističnega oktobra leta 1992 postala članica mednarodne motociklistične zveze FIM, s čimer je slovenskim voznikom omogočeno, da nastopajo na mednarodnih dirkah, slovenski prireditelji pa lahko organizirajo mednarodne dirke.