Za volanom dirkalnika formule 1

10 let nazaj je bil sedanji odgovorni urednik Motorevije eden redkih novinarjev, ki je lahko sedel za volan čisto pravega dirkalnika kraljice motošporta. Objavljamo njegove spomine na vožnjo Renaultovega dirkalnika formule 1 z V10 motorjem. Uživajte ...

Formula 1? Me ne zanima. Vseeno mi je, kdo zmaga; mar mi je za Ferrari, McLaren, BMW, Torro Rosso ali Renault; ne vem s kom hodi Felipe Massa, zakaj Kimi Raikonen tako malo govori ali s kom je skregan Fernando Alonso; še manj me zanima, kje počitnikuje Bernie Ecclestone ali s kom spi Flavio Briatore. Skratka, cirkus, ki se mu reče formula 1, me ne zanima. 

Zanimajo pa me dirkanje, prehitevanje, dirkaške linije, boji na asfaltu in pogum; zanimajo me pospeški, hitrosti, motorni navor, zadnje obese, prednja krilca, polavtomatski menjalniki, temperatura pnevmatik, telemetrija in zavore; zanima me vse v zvezi s formulo 1 kot dirkalnikom in športnim orodjem. Najbolj pa me že vrsto let, odkar spremljam avto-moto šport, zanima, če bi se znal sam spoprijeti z dirkalnikom formule 1; če bi znal pravilno speljati, če bi ujel pravilno dirkaško linijo v ovinku, če bi si upal zavirati tako pozno, kot to zmorejo zavore. Številni hitri in športni avti ter dirkalniki, s katerimi sem se doslej imel priložnost popeljati, seveda ne morejo odgovoriti na ta vprašanja; formula 1 je vendarle vrhunec tehnike in zmogljivosti na štirih kolesih. 
 

Bi šel šel peljat formulo 1? Vprašanj je bilo veliko, odgovorov malo, neučakanost neznosna. 

No, ta vprašanja bi seveda ostala večno neodgovorjena, če ne bi po dolgih letih hrepenenja (in tudi truda) dobil sporočilo: “Bi šel šel peljat formulo 1?” Verjetno mi ni treba posebej zapisati, kakšen je bil moj odgovor, izpustil bom tudi živčnost in neučakanost, ki sta me žrli v dneh pred odhodom. Lahko pa zapišem, da sem tisočkrat prebral program prireditve in iz njega skušal razbrati za kaj točno gre; podatek, da gre pri vsem skupaj za poseben program moštva ING Renault F1 Team, s katerim izbranim povabljencem omogočijo dan na dirkališču Paul Ricard v južnofrancoskem Le Castelletu, mi ni povedal veliko. Bo to le eden v vrsti VIP programov z veliko govorjenja in malo akcije, bomo imeli zares priložnost preskusiti dirkalnik formule 1, bo to sploh podobno pravemu dirkalniku, kako nameravajo za volan formule 1 spraviti 25 udeležencev v enem dnevu in podobno …? Vprašanj je bilo veliko, odgovorov malo, neučakanost neznosna. 

Pri Renaultu so ta program poimenovali Feel it! (Občuti!), in, kot so mi razložili kasneje, z njim skušajo navadnim smrtnikom pokazati, kako je biti del cirkusa formule 1. Kot so mi med dogodkom (večkrat) potrpežljivo razlagali, to ni testiranje dirkalnika formule 1, ni dirkanje in ni ocenjevanje vozniških sposobnosti, pač pa le vpogled v delovanje moštva in delovnik profesionalnega voznika. Tako je zasnovan tudi program; od številnih sestankov z inštruktorji in tehniki, spoznavnih krogov v 2-litrski formuli renault in telovadbe s fizioterapevti, do kosila s člani moštva in vožnje na sovozniškem sedežu osebnega avtomobila. Skratka, cel dan na dirkališču, v dirkaškem kombinezonu, čeladi, rokavicah in podkapi, iz enega boksa v drugega, od enega strokovnjaka do drugega. Če nam na koncu ne bi obljubili vožnje z dirkalnikom F1, bi po novinarsko zvedavo užival  v dnevu, se kaj naučil in nabiral znanje ter izkušnje, tako pa sem mi je zdelo, da čas teče polževo počasi. No, v 2-litrski formuli renault sem neznansko užival, zelo zanimiva je bila primerjava podatkov, ki so jo prek telemetrije pridobili po vsaki vožnji; pri tako natančnem spremljanju vsakega kroga izgovorov ni in pri vsakem se je natančno videlo, kje je tiščal na plin, kje je zaviral in kako hitro se je peljal. 

S polnim plinom v drugi prestavi sem brez dvoma presegel dovoljeno hitrost v boksih, a se tudi učinkovito izstrelil na stezo.

Ob koncu dneva je na vrsto končno prišlo tudi glavno, vožnja dirkalnika F1. Pri Renaultu so za ta namen pripravili tri dirkalnike, dva z 2,4-litrskim V8 motorjem, enega še s starim 3-litrskim V10. Na moje vztrajno vrtanje, kakšni dirkalniki so to, nisem dobil zadovoljivega odgovora. Povedali so mi, da je menjalnik drugačen, šeststopenjski polavtomatski, brez dirkalne elektronike in s pedalom za sklopko, da so moč motorja (za koliko?) omejili z zmanjšanjem največjih dovoljenih motornih vrtljajev z dirkaških 19.000 na nekaj več kot 12.000, da so pnevmatike na kolesih drugačne (kakšne?), da je vzmetenje nastavljeno drugače in podobno. Tudi volanski obroč(ek) je bil v primerjavi s pravim precej bolj enostaven (z manj gumbi), namesto na sedež, ki je drugače vlit za posameznega dirkača in odstranljiv, smo sedli na gol kevlar monokok šasije, okoli vratu nismo imeli zaščitnega ovratnika (hans), nismo bili radijsko povezani z boksi in - na voljo smo imeli le nepolna dva kroga. Ko so na stezo zapeljali prvi gostje - sam sem bil seveda na vrsti čisto na koncu - se je začelo mučno čakanje in spremljanje dogajanja na stezi. Speljevanje gostov je bilo obupno; dirkalnik je na štartu ugasnil osmim od desetih voznikov, tehniki okoli avta so bili po desetem potiskanju avta že vidno živčni, razdraženi in utrujeni. Potem se je zavrtel prvi voznik, pa drugi, naslednjemu je ugasnil motor in ga niso mogli več zagnati. Na voljo sta bila le še dva dirkalnika, nekje na polovici voženj pa le še en, tisti starejši z desetvaljnikom za voznikom. No, sem si mislil, to je bilo to, ni šans, da bi tale zdržal do takrat, ko bom na vrsti. Poskušal sem podkupiti Renaultove punce, ki so skrbele za seznam voznikov, stal sem ob mehanikih, ki so popravljali enega od obeh nevoznih dirkalnikov, spodbujal sem preostale voznike, naj hitro opravijo - čas pa se je vlekel in vlekel. Z novinarskim kolegom, Gregorjem Pucljem iz časopisne hiše Delo, sva postavala in posedala po boksih ter se smilila samemu sebi.

Ko so hoteli alžirskega novinarskega kolega, ki mu je med vožnjo nagajal motor, še enkrat vriniti pred mene, sem se bil pripravljen stepsti, zelo grdo sem gledal tudi ruskega novinarskega kolega, ki se je - nalašč, to vem - zapeljal en krog preveč ...
 

Ko sem končno dočakal svoj trenutek, se je vse skupaj odvilo s svetlobno hitrostjo. Celo v dirkalnik sem, kljub odvečnim kilogramom in centimetrom, zlezel hitro. Z nogami sem otipal pedale, z varnostnimi pasovi so me privili ob kevlar, namestili so mi volanski obroč, zaprl sem vizir čelade in čakal na zagon motorja. Tehnik z zaganjačem v roki je zagnal motor, stisnil sem pedal sklopke, z desno obvolansko ročico prestavil v prvo prestavo in - motor je ugasnil; noga mi je zdrsnila s komaj dosegljivega pedala sklopke. No, pa še to, sramota, sem si mislil. V drugo mi niso zaganjali motorja, ampak so me potisnili po stezi; na vzklik sem popustil pedal sklopke, motor je cuknil in zakašljal, dirkalnik je poskočil naprej. Vedel sem, da moram dodati plin, sicer se bom znova zaustavil; s polnim plinom v drugi prestavi sem brez dvoma presegel dovoljeno hitrost v boksih, a se tudi učinkovito izstrelil na stezo.

Ko sem se z 260 km/h bližal ovinku, mi je razum govoril eno, srce pa drugo ...

V prvi desni ovinek sem prišel prepočasi, v drugega seveda tudi, a že na naslednji krajši ravninici sem pohodil do konca in vmes prestavljal - druga, tretja, četrta. Takoj nato hop na zavore in z levo ročico četrta, tretja, druga - volan v levo, pa v desno in znova plin do konca. Polavtomatski menjalnik dovoljuje plin do konca in hkratno prestavljanje; na pravi trenutek prestavljanja opozarja LCD merilnik vrtljajev ali, še bolje, niz zelenih in rdečih lučk na zgornjem delu volanskega obroča - na merilnik seveda ni časa gledati, lučke pa nekako vidiš na spodnjem robu vidnega polja. Dolga ravnina Mistral se konča v zelo hitrem desnem ovinku Signes, ki sem ga s formulo renault prevozil brez odvzema plina, s formulo 1 pa - priznam - tega nisem upal storiti. Ko sem se z 260 km/h bližal ovinku, mi je razum govoril eno, srce pa drugo; vedel sem, da je aerodinamika prilepila avto ob tla, vedel sem da pnevmatike in podvozje dovoljujejo še bistveno več, vedel sem, da tu dirkalnik F1 vedno pelje na polno, pa mi je desna noga kar sama stopila s plina. Aerodinamika dirkalnika F1 je tako učinkovita, da že odvzem plina pomeni zaviranje, in skozi ovinek sem šel seveda absolutno prepočasi. Absolutno prekmalu sem nato zaviral tudi pred naslednjim ostrim desnim ovinkom in skozi serijo tekočih naslednjih ovinkov sem šel sicer hitro, a zelo daleč od meja dirkalnikov F1. V zadnjem ostrem desnem ovinku sem bil potrpežljiv in nisem izzival naprave proti zdrsavanju; v zameno sem ovinek odpeljal po idealni liniji in zato zgodaj in na polno pospeševal. Drugi krog je bil že hitrejši, a z enakimi napakami; zaviral sem bistveno prezgodaj in preveč, skozi ovinke sem šel prepočasi in pred tistim blagim desnim ovinkom sem spet (za kratek čas) popustil plin.

Naslednji krog ga ne bom, sem si mislil, a naslednjega kroga ni bilo več; moral sem zapeljati v boks, čeprav sem se resno ukvarjal z idejo, da bi se odpeljal naravnost - Rus se je tudi … 
 

No, ker Slovenci nismo Rusi, sem zapeljal v boks, zlezel iz kokpita in vznemirjen hodil okoli avta. Premalo, bilo je premalo, jaz bi še, še ogrel se nisem dobro (pa mi je teklo za ovratnik), rabim še nekaj krogov, moram temeljito preskusiti zavore, sem razlagal vsakemu, ki me je poslušal; tudi Renaultovim ljudem, ki pa so se le prizanesljivo smehljali in me trepljali po ramenih. “Zapomnite si, gre le za izkušnjo, dan na dirkališču, ne za testiranje ali dirke”, so mi ponavljali. Prekleto!
 

Kaj sem se naučil iz tega kroga in pol za volanom dirkalnika F1?

Prvič; moč in hitrost sta neverjetni, neprimerljivi s čemerkoli drugim na štirih kolesih. Ferrari, porsche, lamborghini? Tovornjaki! Posrečena primerjava: razmerje med močjo in maso v F1 je takšno, kot da bi vaš imel vaš domači clio pod motornim pokrovom 2000 konjev. Ravnine, na katerih v navadnem avtu lahko počivaš in gledaš naokoli, so izza volana F1 le nekajsekundni vstopi v ovinke; plin do konca, klak, klak, klak z desno obvolansko ročico menjalnika, zavora, klak, klak, klak z levo obvolansko ročico in ovinek - hitreje kot to lahko na glas preberemo. Neverjetno! Pedal za plin je zelo občutljiv in iz mojih telemetričnih podatkov je bilo razvidno, da sem ga imel pravzaprav le v dveh položajih - pritisnjenega do konca ali spuščenega. 

Drugič: hitreje kot se pelješ, bolje avto leži v ovinku. V počasnih ovinkih v drugi ali prvi prestavi še lahko izzoveš krajši zdrs, v hitrih ovinkih v četrti, peti ali šesti prestavi te meje v krogu in pol ne moreš in ne upaš prestopiti. 

Tretjič: zavore so trde kot kamen, neojačane; na pedal je treba stopiti z vso silo, še zlasti v prvem krogu, ko še niso ogrete. Verjetno je treba veliko vaje, da se jih naučiš prefinjeno nadzirati. 

Četrtič: menjalnik je hiter kot blisk in pri prestavljanju navzgor ni treba popuščati plina - zahteva pa višje vrtljaje in poln plin (tlak v hidravličnem sistemu), zaradi česar je imel marsikdo med udeleženci kar nekaj težav. 

Petič: volanski mehanizem je čudovito neposreden, zelo zelo natančen in ravno prav lahkoten. 

Šestič: vzmetenje je, kljub minimalnemu hodu in zelo trdi nastavitvi, udobno. Prehodi čez robnike v ovinkih so mehki, a brez nagibanja, prav tako med zaviranjem in pospeševanjem ni občutiti prav nobenega pokimavanja. 

Sedmič: sedenje v kokpitu je obupno neudobno - verjetno zato, ker pač nismo imeli po svojih zadnjicah ulitih sedežev. Premikati se ne moreš kaj dosti, ramena imaš zataknjena pod rob kokpita. Za volanom bolj ležiš kot sediš, noge so iztegnjene in zagozdene, vidljivost iz avta je zelo slaba. Vzvratni ogledali sta po mojih izkušnjah neuporabni, LCD zaslona na volanu med vožnjo nisem imel priložnosti videti. 

Osmič: zvok motorja je tudi izza volana oglušujoč. Verjetno bi si moral v ušesa zatlačiti čepke, tako kot si jih dirkači. 

Devetič: pod čelado in podkapo, v kombinezonu in rokavicah, je bilo obupno vroče. Ko sem se ustavil, je kar teklo od mene. 

In desetič: dirkalnik formule 1 ni tak bav-bav. Z malo občutka se ga da peljati hitro, vsekakor pa tudi v krogu in pol lahko občutiš hitrost in zmogljivosti, nekaj malega zavor in lege na cesti. Sam sem dosegel največjo hitrost skoraj 270 km/h; z običajnimi avti je šlo že večkrat hitreje, a občutki so v F1 čisto nekaj drugega. teh 270 km/h je kakšnih 20 - 30 km/h manj od pravih dirkačev na tej stezi, a hitreje v le krogu in pol nisem zmogel. Tehniki so me po moji vožnji in pogledu na telemetrične podatke - mimogrede, doma sem si jih dal v okvir in na steno - trepljali po ramenih, a še kakšnega kroga mi vseeno niso dovolili ...