Z obrobja

Fordovega velikega terenca z imenom edge pozorni spremljevalci avtomobilskega dogajanja poznamo že od leta 2006 – a le z nekaterih trgov prek velike luže. K nam bo edge zapeljal (šele) letos poleti – v malce neznačilni podobi, a s poznano in uveljavljeno tehniko. Na prvi vožnji nas je edge prijetno presenetil …

Ob ecosportu in kugi je edge tretji Fordov cestni terenec na evropskih in naših cestah – in tudi največji. V dožino meri 481 cm, kar ga postavlja ob bok mogočnim cestnim terencem, kakršna sta na primer BMW X5 ali VW touareg. A vsaj na prvi pogled ege ne daje vtisa velikega in okornega avta, za kar je zaslužna njegova oblika s precej ploščato streho in ravnimi, odsekanimi površinami – v teh ni težko videti ameriškega vpliva, a tudi ne nekaterih podobnosti z evropskimi fordi.

Precej bolj domače edge deluje v notranjosti, saj je ta (skoraj) v celoti vzeta iz trojčka mondeo/S-max/galaxy. To pomeni prepoznavno obliko armaturne plošče s kombinacijo analognih in digitalnih merilnikov ter velikim zaslonom multimedijske naprave na sredini armaturne plošče. Ob zelo dobrih (in izdatno nastavljivih) prednjih sedežih, dobrim položajem za volanom in razmeroma dobri vidljivosti iz avta je počutje v avtu vselej izvrstno.

284,9-centimetrska medosna razdalja je dobra osnova za prostornost in edge jo izkorišča v celoti; zadaj se sedi vsaj tako udobno in prostorno kot v enoprostornem galaxyju, 602-litrski prtljažnik je v tem razredu med najprostornejšimi nasploh.

Edge je v osnovi res ameriškega porekla, a njegovo podvozje in vzmetenje je enake zanove kot v mondeu, kar pomeni posamične obese na vseh štirih koncih in rahločutno uravnoteženo vzmetenje. Edge resda tehta skoraj dve toni, a izza volana se te mase ne čuti; vodljivost je odlična, lega na cesti zelo dobra – izberete lahko tudi različico sport z aktivnim volanskim mehanizmom s še boljšo odzivnostjo.

Edge bo pri nas (zaenkrat) na voljo z dvema 2-litrskima dizelskima motorjema, dvema menjalnikoma in vselej s štirikolesnim pogonom – tudi pogonski del edga poznamo iz drugih večjih fordov. Šibkejši od obeh TDCi štirivaljnikov zmore 132 kW (180 KM) in je na voljo le s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom, močnejši motor s 154 kW (210 KM) pa vsa štiri kolesa poganja le prek šeststopenjskega avtomatiziranega menjalnika z dvojno sklopko. Drugih pogonskih kombinacij – in drugih motorjev – v edgeu ne morete dobiti.

Štirikolesni pogon s sredinsko lamelno sklopko povsem samodejno in samostojno deli navor med oba kolesna para; odziva se hitro, na oprijemljivi cesti poganja le prednji kolesi, voznik pa lahko njegovo delovanje spremlja na informacijskem zaslonu. Od terenskih pripomočkov je to vse – zahtevnejšim terenom se je bolje ogniti tudi zaradi le 15,2-centimetrske oddaljenosti od tal.

Oba edgeova motorja sta na papirju dovolj zmogljiva (in s 400 oziroma 450 Nm navora tudi dovolj prožna), v praksi pa ob dveh tonah mase zgolj udobna in nič kaj športna (do 100 km/h pospešita v 9,9 oziroma 9,4 s). Se pa edge zato oddolži z izjemno zvočno izoliranostjo potniške kabine, kar so dosegli z dvojnimi bočnimi stekli, predvsem pa s tehnologijo aktivnega akustičnega dušenja neželenih zvokov, ki odlično duši tako zvoke iz motornega prostora kot izpod koles.

Edge ne ponuja le veliko prostora, pač pa tudi veliko tehnike in varnostnih ter voznih pripomočkov. Serijsko ali za doplačilo so na voljo tako radarski tempomat, samodejno zaviranje v sili s prepoznavanjem pešcev in kamere, ki vidijo pred ter za avto, kot tudi varnostna meha v varnostnih pasovih zadaj, LED žarometa, multimedijska naprava sync 2 in še veliko drugega.

Edge bo k nam zapeljal predvidoma poleti v dveh motornih različicah in s paketoma opreme titanium in sport; najcenejši bo stal 46.300, najdražji 50.850 evrov. Na prvi pogled kar visoki ceni, a v resnici toliko prostora, udobja in tehnike za tak denar ponuja le malokdo. Edge morda res prihaja iz (našega) avtomobilskega obrobja, a cilja visoko.