Test: Alfa romeo tonale 1.5 hybrid DCT7 130 speciale

Prihod povsem nove alfe na ceste je tako redek dogodek, da si zasluži aplavz, še zlasti zato, ker sta bili pri nas v zadnjem času naprodaj le dva Alfina avtomobila. Pa si aplavz zasluži tudi tonale? 

Alfa Romeo nikoli ni bila prav pragmatična avtomobilska znamka; pogosto je veslala proti avtomobilskemu toku, zaradi česar je bila odrinjena na obrobje avtomobilskega dogajanja. S tonalom se Alfa predstavlja v najbolj pragmatični podobi zadnjih nekaj let, če ne desetletij; tonale je trendovski kompaktni terenec z elektrificirano motorno paleto, s katerim ima zdaj tudi Alfa Romeo avto v najbolj prodajanem avtomobilskem razredu.
Pragmatičnost se kaže tudi v tehnični osnovi, na katero so postavili tonala; platforma izvira še iz alfe giugliette in jo uporablja tudi jeep compass, njegov osrednji pogonski sklop - 1,5-litrski turbo bencinski štirivaljnik z blagim hibridnim sistemom - pa so vzeli iz fiata 500 X.

Prepoznavna od daleč

Pri Alfi seveda niso pozabili na svojo zgodovino, ugled in izročilo. Tonale je vsaj na pogled prava alfa: všečna, prepoznavna in zelo italijanska. Vstran pomaknjena prednja registrska tablica, izrazit “scudetto” oziroma ščit maske hladilnika, prepoznaven izrez LED žarometov … S 453 centimetri je tonale za 15 cm krajši od stelvia, a tudi za 12 cm daljši od jeepa compassa, s katerim si deli del tehnike. V značilni rdeči barvi tonala na cesti ne moremo spregledati in v razredu ni veliko bolj vpadljivih tekmecev.  
Veseli nas, da so se Alfini oblikovalci znali držati rdeče niti tudi v notranjosti tonala: razgibana in raznolika oblika armaturne plošče se z digitalnimi merilniki pod cevastima nadstreškoma drži izročila, hkrati pa digitalne prihodnosti. Ob velikem sredinskem zaslonu je tonale ohranil kar nekaj fizičnih stikal in gumbov, zato se ni treba veliko dotikati zaslona, digitalni merilniki pa so s prilagodljivo športno grafiko lahko vzor tistim izdelovalcem, ki ne znajo izkoristiti prednosti digitalne predstavitve podatkov. A morda so šli s sledenjem športnega izročila pri Alfi korak predaleč: kovinski obvolanski ušesi za ročno pretikanje menjalnika sta tako veliki, da težko dosežemo obvolanski ročici za luči, brisalnike in smernike. 

Ob 264-centimetrski medosni razdalji tonale ponuja zadovoljivo prostorno potniško kabino in nadpovprečno prostoren prtljažnik, ki s 500 litri prostornine štrli iz razrednega povprečja. Sedalo zadnje klopi je oblikovano v dve sedalni mesti, dva odrasla pa imata dovolj prostora tako za glavi kot kolena. Pohvalimo kakovostne vgrajene materiale in dobro kakovost izdelave, pa tudi všečno zasnovano ambientalno osvetlitev, grajamo pa štrleč zadnji del zadnjih vrat, ki moti sedanje na zadnjo klop. 

Sodoben, a neprepričljiv motor

Trenutno lahko tonala dobite le z 1,5-litrskim bencinskim blagim hibridnim pogonom in z 1,6-litrskim dizelskim motorjem. Na preskusu smo imeli pogonsko kombinacijo, ki naj bi bila tudi najbolj pogosta pri kupcih; 1,5-litrski turbo bencinski štirivaljnik s 96 kW, 240 Nm navora in dodanim električnim motorjem s 15 kW, ki bencinskemu motorju pomaga pri speljevanju in pospeševanju. Pogon je na prednji kolesi speljan prek sedemstopenjskega avtomatiziranega menjalnika. Na papirju tehnično sodoben motor med vožnjo ne navduši: pomoč električnega motorja bencinskemu je pri nežnem pospeševanju precej neenakomerna, kar ob turbo luknji in samosvojem menjalniku privede do neodločnosti in nenatančne odzivnosti. Še najbolj neposreden občutek daje motor pri polni obremenitvi in v dinamičnem voznem programu (tudi tonale ima Alfin sistem izbire voznega programa DNA), a tudi ob takšnem načinu vožnje so zmogljivosti - in vozniški občutki - le povprečne. Bencinski motor v določenem območju vrtljajev deluje v učinkovitejšem Millerjevem ciklu, kar pa nima velikega vpliva na porabo goriva: testno povprečje 7,1 l/100 km ni nič posebnega za ta avtomobilski razred. Prav tako pogrešamo vsaj prisluh značilnega Alfinega motornega zvoka; glede tega je tonale povsem brez glasu. 

Navidezno hitra

Alfe so vselej slovele po dobrih voznih lastnostih, a tudi tu bodo zapriseženi alfisti verjetno razočarani: Alfini inženirji so tonalu sicer vgradili zelo neposreden volanski mehanizem (z le 2,2 zavrtljaja volanskega obroča od ene do druge skrajne lege), ne pa tudi neposrednih vozniških občutkov. Volanski mehanizem je prelahkoten in ponuja premalo povratnih informacij, poleg tega ima avto tudi prevelik obračalni krog. Ob za odtenek prečvrstem vzmetenju, za katerega so delno krive tudi 19-pačne nizkopresečne pnevmatike, v tonalu zaman iščemo značilno natančnost in se težko držimo športno tekoče linije skozi ovinke, ki odlikuje alfe iz preteklosti. 

Začne se pri 30 tisočakih

Pri Alfi so se tehnološko-trendovsemu vlaku priklopili tudi z bogatim - in dobro delujočim - naborom asistenčnih sistemov in drugimi tehnološkimi bombončki - na primer z matričnima žarometoma, zmogljivim uporabniškim vmesnikom, odličnim zvočniškim sistemom, brezžičnim zrcaljenjem pametnega mobilnika in še čem. Tudi sicer je različica speciale, ki je bila rezervirana za prve kupce ob prihodu na trg, v ceniku pa ji je najbližje različica veloce, zelo bogato opremljen avto, kar se pozna tudi pri ceni: če je treba za osnovno različico s to pogonsko kombinacijo (tonale 1.5 hybrid DCT7 130 super) odšteti 29.990 evrov, je različica veloce 10 evrskih tisočakov dražja.

Pod črto

Alfa tonale ima vse, kar rabi za uspeh: všečno podobo, lepo notranjost, na papirju dovolj “zelen” pogon in večino bombončkov, za katere se odločajo kupci v tem najmnožičnejšem avtomobilskem razredu. A prav zaradi teh lastnosti je tonale najmanj značilna alfa v portfelju te legendarne avtomobilske znamke, zato z nekaj cinizma lahko zaključimo, da so morali za preživetje pri Alfi očitno žrtvovati svojo dušo in športno srce. 

Všeč nam je +

všečna in prepoznavna podoba, kakovostno izdelana notranjost, prostoren prtljažnik

Ni nam všeč -

neprepričljive vozne lastnosti, povprečne zmogljivosti, prevelika poraba goriva

Tehnični podatki

 Alfa romeo tonale 1.5 hybrid DCT7 130 speciale